Mateja ima pet otrok, starih od 23 do enega leta. Ko je pri 20 letih rodila prvega, je veljalo, da je treba dojiti šest tednov, potem pa že dodajati limonin sok, za njim pomarančnega, nato postopoma sadne kašice in zelenjavo, pri treh mesecih tudi že mesne kaše. »Dojenje nam je šlo dokaj dobro, vendar sem zaradi zgodnjega uvajanja goste hrane dojila samo štiri mesece. Takrat je bilo tako v modi, pa tudi nihče mi ni povedal, kako pomembno je. Še za te štiri mesece so se nekateri čudili, češ, ali je možno, da ga imaš še kar pri sebi,« je na forumu društva za pomoč in podporo doječim materam La Leche League Slovenija zapisala Mateja.
Drugega otroka je dojila sedem mesecev, tretjega celo leto, pa čeprav je prav tako kot pri drugem delala v dveh izmenah. »Kaže, da sem se počasi navadila biti mati oziroma biti hrana svojim otrokom,« pravi. »Četrti otrok je prišel 12 let pozneje. In takrat je bilo že precej drugače: o dojenju se je veliko več govorilo in tudi napotki so bili drugačni, uvajanje goste hrane se je priporočalo pozneje. Tudi v porodnišnici so se dojenju veliko bolj posvečali. Mislim, da smo že imeli delni 'rooming in', dobili smo brošure o dojenju... To pot sva z malim vztrajala 17 mesecev.« Danes je pri petem otroku prepričana, da jo čakata vsaj še kaki dve leti dojenja.
Mitov o dojenju je tudi danes še nič koliko, stare mame pa z izkušnjami o dojenju izpred dvajset in več let tudi še danes zmedejo marsikatero mlado mamo. Matejina zgodba lepo pove, kako so se predstave o dojenju skozi leta spreminjale, čeprav je njegov pomen tako za otroka, mamo kot družbo ostajal enak. Dojenje je namreč tudi družbeno vedenje – učimo se ga na svojih napakah in od ljudi okoli sebe. A mnogo žensk se danes nima več priložnosti naučiti kako dojiti. »V kulturah, kjer je skupno bivanje in dojenje pravilo in je lepo sprejeto, imajo ženske mnogo priložnosti videti sorodnice, sestre ali matere, kako dojijo,« poudarja svetovalka za dojenje Karmen Mlinar iz La Leche League Slovenija.
Otroci bolj zdravi, matere hitreje okrevajo
»V naši zahodni razviti družbi pa se marsikatera ženska z dojenjem prvič sreča šele, ko rodi svojega prvega otroka. Zaradi kompleksnih kulturnih in ekonomskih razlogov je dojenje na najnižjo raven upadlo v 60. letih 20. stoletja. Tedaj so proizvajalci otroške hrane agresivno širili trge in raven dojenja je po vsem svetu močno upadla. Generacija naših mater zato ne more prenašati svojega znanja o dojenju na hčere, trenutno generacijo mater,« ugotavlja Mlinarjeva. Namesto naravnega dojenja smo dobili dojenje po steklenički, hranjenje po točno določenem urniku, časovno omejitev hranjenja, natančne tabele rasti in potrebne popite količine mleka. A dojenje zahteva povsem drugačne tehnike, prav neomejevanje frekvence in števila podojev so ključ do uspešnega dojenja, pojasni Mlinarjeva.
»Materino mleko je za otroka najboljša možna hrana. Za zdravje, rast in razvoj otroka zagotavlja idealno ravnovesje hranilnih in obrambnih snovi. Svetovna zdravstvena organizacija in pediatrična stroka priporočamo izključno dojenje v prvih šestih mesecih, temu sledi pravočasno, primerno in varno dopolnilno hranjenje, dojenje pa naj se nadaljuje dve leti ali dlje,« smernice predstavi diplomirana medicinska sestra in mednarodno priznana svetovalka za dojenje Marta Borštnar, ki v ljubljanski porodnišnici vodi laktarij in mlečno kuhinjo. »Dojeni otroci so bolj zdravi, bolj umirjeni in zadovoljni, njihove ustne mišice in čeljust se bolje razvijajo, imajo manj okužb dihal in prebavil, njihovi možgani, oči in imunski sistem se bolje razvijejo, imajo manj obremenjene ledvice, lažje prebavijo in izkoristijo materino mleko, imajo manj alergij, so manj podvrženi debelosti in nastanku sladkorne bolezni, od rojstva naprej spoznavajo svojo mater in se navezujejo nanjo, razvijajo občutke varnosti, sprejetosti, pripadnosti in ugodja,« našteva le nekaj prednosti dojenja za otroka. Tudi mati z dojenjem lažje vzpostavi povezavo z otrokom, po porodu se ji hitreje krči maternica, manj je izgube krvi, manj rakavih obolenj na dojkah in rodilih, manj osteoporoze. Dojenje omogoča daljši razmik med posameznimi nosečnostmi, hitrejšo izgubo telesne teže (ob sicer zdravi prehrani). In ne nazadnje je dojenje prispevek k varstvu okolja zaradi manj odpadkov ter manjše porabe energije in vode.
Mlade mame so soočene z neštetimi nasveti o tem, kdaj in koliko časa naj traja en podoj, kako bodo otroka razvadile, poznamo tabele, koliko naj bi otrok popil, koliko izločal. To je za uspešno dojenje obremenjujoče. In kaj je tisto pravo merilo, da je dojenje steklo in da otrok napreduje? »Dojenčki naj se dojijo, kadar želijo, okvirno pa od osem do dvanajstkrat na dan. V prvih dneh življenja imajo novorojenčki zelo različen ritem sesanja in spanja, ki pa se praviloma po enem mesecu uredi,« pomirja Borštnarjeva. Bolj kot poznati tabele je dobro vedeti, da dobro hranjen otrok na pogled deluje zdrav, ima napeto in rožnato kožo, pridobiva težo in raste.
In ko ne gre?
»Če dojenje ne gre, naj si mati mleko izbrizgava. Naslednja možnost, ki pri nas še ni na voljo, je mleko iz mlečne banke, zadnja izbira pa je mlečna formula. Skrbi in težave pridejo in tudi minejo. Pomembno je, da se za način prehranjevanja mati odloči sama in da ima pri tem podporo svojih najbližjih. Prav pa je tudi, da se pri pridobivanju informacij obrne na prave ljudi. Strokovno osebje v porodnišnici s svojim znanjem in izkušnjami iz prakse pomaga materam premagovati prve materinske skrbi. Mati potrebuje prav toliko pozornosti kot njen otrok,« je prepričana Borštnarjeva. Če se matere ne odločijo za dojenje, se jim zaradi tega ni treba obremenjevati in imeti slabe vesti, je pa priporočljivo, da se v tem primeru o uporabi nadomestne mlečne hrane posvetujejo s strokovnim zdravstvenim osebjem, saj, kot opozarja sogovornica, vse mlečne formule niso enake.