Potem ko so lani v okviru Državnega programa obvladovanja raka (DPOR) na zahtevo združenj bolnikov opredelili merila za izvajanje diagnostike in zdravljenje raka (mrežo onkološke dejavnosti), smo zdaj prvič dobili tudi poročilo o tem, katere bolnišnice izvajajo zdravljenje pogostih rakov in ali to zdravljene izvajajo po priporočenih merilih.
V mreži onkološke dejavnosti so opredeljeni priporočene bolnišnice, kjer naj izvajajo določeno obliko zdravljenja raka, pa tudi minimalno število posegov na leto, ki bi jih bolnišnice morale izvesti pri določeni vrsti raka, da bi to zdravljenje lahko izvajale. Cilj razvoja onkološke dejavnosti pri nas sicer je, da se sistemsko zdravljenje pogostih rakavih obolenj (kemoterapija) razširi še na nekaj regionalnih bolnišnic, kirurško zdravljenje pa omeji le na tiste, kjer zdravijo dovolj veliko število bolnikov.
Nekatere bolnišnice ne zadoščajo merilom
»Ugotovili smo, da se je sistemsko zdravljenje ob Onkološkem inštitutu (OI) in UKC Maribor počasi, z majhnim številom bolnikov, že začelo odvijati v drugih bolnišnicah, ki so v mreži za to predvidene, to pa so ob SB Nova Gorica in Kliniki Golnik še SB Celje in SB Slovenj Gradec,« je povedal Branko Zakotnik, koordinator državnega programa. Tega zdravljenja ni mogoče vzpostaviti čez noč, je pojasnil, saj še ni dovolj za to delo usposobljenih zdravnikov. V Sloveniji bomo do leta 2020 potrebovali v skladu z naraščanjem obolevnosti za rakom 60 specialistov internistične onkologije, zdaj pa jih je le 25. V zadnjem času so pri zdravniški zbornici razpisali specializacije v skladu s priporočili sekcije za internistično onkologijo pri Slovenskem zdravniškem društvu in so razpisana mesta že zapolnili, je povedal Zakotnik. Specializacija zdravnikov traja šest let, prehodno obdobje pa rešujejo tako, da so v onkologiji dodatno usposobili nekaj zdravnikov internistov iz omenjenih regionalnih bolnišnic.
Pri izvajanju kirurškega zdravljenja nekatere bolnišnice ne dosegajo predvidenega minimalnega števila posegov. Tako so na primer v priporočenih bolnišnicah SB Nova Gorica, OI in UKC Maribor dosegli priporočeno število operacij raka dojke, v dveh bolnišnicah pa ne. Rak želodca operirajo v veliko bolnišnicah, priporočeno število posegov pa dosegata le priporočeni bolnišnici UKC Ljubljana in UKC Maribor. Podobno je pri raku debelega črevesa in danke, kjer mreža priporočenih bolnišnic za izvajanje te kirurgije sicer ni opredelila, bi pa bolnišnice morale opraviti vsaj 40 operacij raka debelega črevesa in 20 operacij danke – a so v nekaterih bolnišnicah operirali le 15 ali 17 bolnikov. Težava so tudi urološki raki, kjer nekatere manjše bolnišnice prav tako ne dosegajo minimalnega števila nekaterih posegov.
Zdravljenje z obsevanjem bi ob OI morali izvajati tudi v UKC Maribor. Izvajati ga bodo lahko začeli leta 2014, ko bo končana gradnja poslopja novega onkološkega centra. Strokovna direktorica UKC Maribor doc. dr. Darja Arko je na seji sveta zatrdila, da gradnja poteka v skladu s postavljenimi roki.
Ne zdravite se najbližje svojemu domu
Poročilo bodo do konca julija objavili na spletnih straneh DPOR in bo bolnikom in zdravnikom, ki jih napotujejo na zdravljenje raka, v pomoč pri odločitvi, v kateri ustanovi naj se zdravijo, je povedal Zakotnik. Tudi Mojca Senčar, predsednica združenja Europa Donna, bo bolnikom svetovala, naj se za zdravljenje odločijo v skladu s temi podatki. »Ne morem pristati na to, da se bolnik želi zdraviti najbliže svojemu domu. Če ima bolnik informacijo, kje naj se zdravi, da bo kakovostneje in dlje živel, bo zagotovo premislil in se peljal v priporočeno institucijo in ne tisto, ki je najbliže domu.«
Celo več: bolniki bi morali imeti vsaj približno enake možnosti za preživetje in kakovostno življenje, zato se pri združenju Europa Donna zavzemajo, da bi posebej imenovali bolnišnice, ki smejo opravljati zdravljenje raka. To je tudi v skladu s pridobivanjem akreditacij v okviru čezmejnega zdravljenja, kjer se po besedah Senčarjeve točno ve, kakšna mora biti institucija, da zdravi po evropskih kriterijih: »Rak je bolezen, s katero naj se ne ukvarja vsak, ki je končal medicino. To morajo biti dodatno usposobljeni specialisti.«
Branko Zakotnik ima do tovrstnega licenciranja bolnišnic nekoliko pomislekov. Administrativno prepoved, torej da se bolnišnicam, ki ne dosegajo minimalnega števila posegov, onemogoči opravljanje teh posegov, lahko doseže le minister za zdravje, meni. Opozarja tudi, da se med kirurškimi posegi, ki so jih izvedli v manjših bolnišnicah, lahko skrivajo nujni posegi, ki jih je bilo treba opraviti.
Prav tako še nismo vzpostavili kontrole rezultatov zdravljenja (koliko je bilo zapletov po operaciji, ponovitev bolezni na mestu operacije...). Te podatke bodo lahko spremljali s kliničnimi e-registri, ki jih bodo do leta 2014 vzpostavili v okviru projekta e-zdravje, ki ga razvijajo pri ministrstvu za zdravje. Tako bodo ob številu posegov na voljo tudi natančni podatki o kakovosti zdravljenja. Dokler ti registri ne bodo vzpostavljeni, pa bodo bolniki na osnovi podatkov o številu opravljenih posegov lahko presodili, kje se bodo zdravili, je še povedal Zakotnik.
