Pogovor se navadno začne s težkim dihanjem, razbijanjem srca in cmokom v grlu pa tudi jokom, saj so mlade mamice, ko pokličejo, največkrat že na robu obupa. Vsaj tiste, ki (pre)dolgo odlašajo in pokličejo šele, ko jim vse uide iz rok, ko ničesar več ne obvladajo in lahko izdavijo samo še: »Dovolj imam, vsega imam dovolj!«, po desetletju izkušenj na telefonu Mama Zofa ugotavlja psihologinja Radmila Pavlovič Blatnik.
Brezplačen telefon za podporo v obporodnem obdobju, ki deluje v sklopu Zavoda Objem, so sicer prvotno poimenovali telefon za podporo v obporodnih stiskah, a so se izrazu stiske kmalu odrekli, saj si mnoge mamice tega ne želijo priznati in si tudi na telefon za stiske ne upajo poklicati.
»Slabi občutki jih enostavno presenetijo, menijo, da bi morale biti samo neskončno srečne, zato so negotove, bojijo pa se tudi stigmatiziranosti. Zato tudi zdaj marsikatera mamica še vedno z bojaznijo povpraša, ali ima res poporodno depresijo, ker se tako slabo počuti?« pojasnjuje Pavlovič-Blatnikova.
»Po težkem dihanju in joku, ko mamicam razložim, da se s podobnimi občutki borijo še mnoge druge in da lahko največkrat stisko premagajo že s prerazporeditvijo časa in delitvijo dela, se z nekaterimi že po pol pogovora tudi nasmejimo, saj se jim zazdi njihova pretirana skrb in z njo povezane težave in ravnanje skozi prizmo neprizadetega opazovalca smešna in predvsem rešljiva!« pripoveduje psihologinja. Nekaterim mamicam v stiski zadostuje že en sam dolg pogovor, z večino se dogovorijo za dvomesečni načrt, katerega uresničevanje preverjajo na dva tedna, tretjina pa jih potrebuje dodatno pomoč, razgovor ali celo obisk na domu.
Mama Zofa najbolj klicana ob polni luni
Na leto na telefon Mama Zofa pokliče od 400 do 600 novih mamic v težavah. Bolj je telefon obremenjen ob polni luni, pa tudi decembrski prazniki in pomlad stopnjujejo stiske, ugotavlja psihologinja in pristavlja, da si mamice želijo imeti isto svetovalko, saj si svoje zgodbe ne želijo ponavljati.
Tudi zato bi bilo po njenem mnenju treba najti stalne in sistemske rešitve za pomoč v obporodnih stiskah. Na nivoju države se namreč s tem sistematično ukvarja samo nekaj strokovnjakov, ki niso psihiatri. Premalo je preventivnih programov in obporodne podpore, ki je zelo zaželena pred in tudi ob psihiatričnem zdravljenju, ki je potrebno ob težjih zapletih.
Na telefon ne kličejo le otročnice s poporodno otožnostjo, stisko ali tudi depresivnim vedenjem, marveč tudi nosečnice, ki se lahko znajdejo v veliki stiski že v trenutku, ko se zavedo, da so noseče. »Veliko jih vprašuje, ali obdržati nenačrtovano nosečnost, še zlasti kadar nimajo opore partnerja. Ali naj sprejmejo novo materinstvo, se pogosto sprašujejo tudi matere, ki niso načrtovale naslednjega otroka, še težja pa je stiska, ko obstaja sum, da z otrokom ne bo vse tako, kot bi moralo biti,« nadaljuje psihologinja.
V visoki nosečnosti se na telefon oglašajo zlasti nosečnice, ki se bojijo poroda, in take, ki se bojijo medicinskih posegov in celo pregledov. Nekatere si želijo naravni porod, druge bi se najraje vsem občutkom izognile s popolnim medicinskim posegom. Psihologinja dodaja, da se nosečnice danes o nosečnosti in porodu pa tudi negi dojenčka pogosto informirajo po internetu. A jim množica informacij velikokrat sploh ne koristi, saj jim prej zbuja dodatne strahove. »Potrebna bi bila celovita podpora nosečnici in otročnici, tako v fiziološkem kot psihološkem smislu,« je jasna psihologinja.
Ali imam res poporodno depresijo?
»Po porodu nas otročnice redno sprašujejo, ali imajo res poporodno depresijo. S tistimi, ki pokličejo dovolj zgodaj, dogovori niso težavni, težje je z otročnicami, ki čakajo do trenutka, ko nimajo ničesar več v svojih rokah, ko že podrejo vse mostove tudi do najbližjih,« pojasnjuje psihologinja. Svoje počutje opisujejo z razdražljivostjo do otroka in moža, popolno izčrpanostjo, nespečnostjo in črnimi mislimi. »Hkrati tožijo, da se bojijo, da bodo kaj naredile sebi ali pa otroku in še v isti sapi dodajo, da nikoli ne bi naredile nič slabega otroku, saj ga imajo preveč rade...« Marsikatera ima slabo vest tudi zato, ker se z otrokom ne čuti dovolj povezana in je ne preplavlja pravljični občutek sreče, kar so pričakovale glede na prebrano in slišano. Nekatere tožijo, da jih stiska v prsih, nekaterim zveni v ušesih, drugim drevenijo roke... »A ni čudno, da se počutijo vse slabše tudi fizično, saj v pretirani skrbi za otroka nekatere zares povsem pozabijo nase, skoraj ne jedo, ne spijo in nočejo imeti več stikov s tistimi, ki bi jim lahko pomagali. Za otroka se razdajajo in žrtvujejo noč in dan!« ugotavlja psihologinja. Dodaja, da so pomembne tudi fiziološke spremembe v telesu po porodu, ki telo izčrpajo. Zato je potrebna raznolika prehrana in veliko počitka, kar pa brez podpore drugih skoraj ni možno.
Največ težav imajo mamice, ki pozabijo na svoje potrebe, manj pa tiste, ki jim ne uspe vzpostaviti dovolj pristnega odnosa z otrokom. »Materam, ki se preveč navežejo na otroka, sprva zelo godi, da živijo v nekakšni evforiji in transu, da so vsemogočne boginje, ki skrbijo za nemočno in od njih povsem odvisno bitje, in ne opazijo, da pri tem zanemarijo sebe in druge. Svetujemo jim, da poiščejo v sebi moč, da znova poskrbijo tudi za svoje potrebe in stik s partnerjem. Spomnijo naj se, kaj jih je razveseljevalo pred otrokom, sprostijo naj se ob glasbi, telovadijo, gredo k frizerju, na sprehod ali si s partnerjem pripravijo romantičen večer. Tistim, ki so v odnosu z otrokom bolj formalne in morda odtujene, pa svetujemo, da se z otrokom čimbolj povežejo. Lahko tudi tako, da se z njim uležejo na tla in se skupaj z njim igrajo, plazijo in grgrajo... Velikokrat se jim zdi tak predlog nekaj nemogočega, saj bi si umazale nove hlače ali polomile negovane nohte...« našteva pomisleke teh mamic Pavlovič-Blatnikova. Sčasoma oba tipa mamic pridobita nekaj novih izkušenj z materinstvom, ene več odločnosti in strukture v odnosih, druge več povezanosti in prepuščanja, in stiske minejo oziroma se omilijo.
Predvsem pa mamicam v stiski nikoli ni dobro svetovati, naj se pomirijo, saj človek v stiski tega nikoli ne zmore sam. Spodbujajo jih, naj bodo s sabo potrpežljive, saj so dovolj dobre matere, ki potrebujejo čas in se šele učijo sožitja z otrokom. Pri tem pa naj prisluhnejo malčku, ki jim bo sam povedal in pokazal, kaj potrebuje in sam postavljal meje v odnosu, ki ne sme nikogar dušiti,« pojasni psihologinja Pavlovič-Blatnikova.
