Nosečnost po 35. letu

Leta 2002 je bila povprečna starost slovenskih nosečnic 28 let, leta 2011 že 30. Delež nosečnic, starejših od 35 let, se je prav tako povečal: od 11 odstotkov leta 2002 do 16 odstotkov leta 2011. V uvodoma omenjeni Italiji je bilo leta 2010 kar 35 odstotkov nosečnic, starejših od 35 let. Statistike in njihove vplive na mamice in otroke smo pokomentirali z Miho Lučovnikom, dr. med., specialistom ginekologom in porodničarjem, ki je zaposlen na Kliničnem oddelku za perinatologijo Ginekološke klinike v Ljubljani.

Raziskave so potrdile, da so starejše nosečnice v povprečju bolje izobražene in imajo varnejši finančni položaj. To seveda prispeva k bolj stabilnemu okolju za vzgojo otrok. Na žalost pa se z naraščanjem starosti nosečnice veča tudi tveganje za številne zaplete v nosečnosti in med porodom.

Več je spontanih splavov. Pri ženskah, ki so mlajše od 30 let, se nosečnost konča s spontanim splavom v približno 12 odstotkih, pri ženskah, starejših od 35 let, v 25 odstotkih, pri starejših od 45 let pa v kar 93 odstotkih.

S starostjo nosečnice se povečuje tudi tveganje za smrt ploda v maternici. Ob roku je pojavnost le-te povprečno manj kot 1/1000 porodov, v skupini nosečnic, starejših od 40 let, pa je ta občutno večja, okoli 1,5/1000 porodov.

V primerjavi z nosečnicami, starimi od 20 do 25 let, je pojavnost zunajmaternične nosečnosti od tri- do štirikrat večja med nosečnicami po 40. letu.

Tveganje za razvojne nepravilnosti ploda se prav tako z naraščajočo starostjo nosečnice povečuje. Največkrat govorimo o tveganju za trisomijo 21 (kromosomsko napako, ki povzroča Downov sindrom). Če upoštevamo samo starost matere, je tveganje za trisomijo 21 ob porodu pri 20 letih 1/1530, pri 30 letih 1/900, pri 35 letih 1/360, pri 40 letih pa kar 1/100. Pri nosečnicah, starejših od 40 let, pa ni povečano samo tveganje za kromosomske nepravilnosti, ampak tudi za druge razvojne anomalije, npr. nepravilnosti nevralne cevi.

Zelo velik problem je prezgodnji porod, ki tudi v Sloveniji predstavlja najpogostejši vzrok za hudo obolevnost in smrtnost otrok. Tudi tveganje za prezgodnji porod z naraščanjem starosti nosečnice raste.

Porast ugotavljamo tudi pri porodih, ki se končajo s carskim rezom. Razlogov za to je več. Eden od teh je gotovo ta, da je pri starejših nosečnicah porod treba pogosteje sprožiti. Delež carskih rezov pa je po sproženih porodih večji kot po porodih, ki so se začeli spontano.

To je gotovo eden od vzrokov, zakaj se pojavnost preeklampsije (bolezni v nosečnosti, ki se kaže s povišanim pritiskom in beljakovinami v urinu) veča z maternalno starostjo. Pri 40 letih razvije preeklamsijo od 5 do 10 odstotkov nosečnic (pojavnost v splošni populaciji je od 3 do 5 odstotkov), pri 50 letih pa že kar 35 odstotkov nosečnic. Tudi nosečnostne sladkorne bolezni je pri nosečnicah, ki so starejše od 35 let, znatno več.

Govorimo lahko seveda le o tveganjih. Za posameznika je možnost, da se bo kaj zgodilo, stoodstotna ali ničodstotna. Podatki o zapletih, povezanih z naraščajočo starostjo nosečnic, nikakor niso namenjeni zastraševanju. Prepričan sem, da ginekologi nimamo pravice nosečnicam kakor koli vsiljevati svojega mnenja glede tako intimnih odločitev, kot je, kdaj zanositi in imeti otroka. Naša dolžnost je, da ženskam kar se da pošteno in razumljivo predstavimo morebitna tveganja. V nosečnosti pa moramo za nosečnico in plod poskrbeti po svojih najboljših močeh. Statistični podatki nam pri tem le pomagajo, da se lažje odločamo, kakšne preglede je v nosečnosti smiselno izvesti, kako pogosto in kdaj.

Kdaj je najbolj »smiselno« imeti otroka, se seveda lahko odloči le ženska sama. Gledano s povsem medicinskega stališča je tveganje za zaplete statistično najmanjše v starostni skupini nosečnic med 20. in 25. letom. A že ko se pogovarjamo o socialnih posledicah odločitve za otroka, postanejo stvari veliko bolj subjektivne in jih ne moremo več meriti s tako krutimi kazalci, kot sta umrljivost in obolevnost.

Program predporodnega varstva v Sloveniji predvideva deset obiskov v nosečnosti in vse preglede ter preiskave naredimo ne glede na starost nosečnice. Tako vse nosečnice testiramo za nosečnostno sladkorno bolezen, nekatere okužbe (toksoplazmozo, sifilis in hepatitis B), preeklampsijo, zastoj plodove rasti, preprečujemo senzibilizacijo pri RhD negativnih nosečnicah itd. Obstaja pa nekaj razlik.

Največja je najverjetneje odkrivanje kromosomskih nepravilnosti pri plodu (predvsem trisomije 21). Po naši zakonodaji sta za nosečnice, mlajše od 35 let, tako presejalni test (nuhalna svetlina) kot diagnostični test (amniocenteza) plačljiva – zavod za zdravstveno zavarovanje ju torej ne krije. Večini teh nosečnic svetujemo, naj opravijo presejalni test samoplačniško, v primeru povečanega tveganja pa strošek diagnostičnega testa krije zavod. Pri nosečnicah, ki so stare med 35 in 37 let, krije strošek presejalnega testa zavod (ne pa tudi diagnostičnega testa v primeru nizkega tveganja). Pri nosečnicah, ki so starejše od 37 let, zavod krije strošek diagnostičnega testa. Neinvazivno DNA-testiranje je v tem trenutku pri nas samoplačniško za vse nosečnice, ne glede na starost.

Večini nosečnic, ki so starejše od 35 let, običajno med 19. in 24. tednom nosečnosti ultrazvočno izmerimo dolžino materničnega vratu. S tem lahko ocenimo tveganje za prezgodnji porod. Velikokrat se pri takih nosečnicah odločimo tudi za meritev pretokov skozi maternični arteriji, kar je presejalni test za preeklamsijo in zastoj plodove rasti. V zadnjem času se vse pogosteje pogovarjamo o tem, da bi ta testa, predvsem meritev materničnega vratu, naredili pri vseh nosečnicah, ne glede na starost.

Večina nosečnosti se, tudi po 45. letu, konča srečno. Seveda lahko k temu veliko prispevajo tudi nosečnice same. Med vsemi nasveti bi izbral naslednje: naj ne kadijo, naj jemljejo dodatek folne kisline ob zanositvi, naj po morebitnem predhodnem porodu ne zanosijo prezgodaj (optimalni razmik med porodi je vsaj 18 mesecev) in naj redno hodijo na preglede k svojemu ginekologu.