Odvisniku s hudo gangreno so morali amputirati nogo. Ker je okužen s hepatitisom C, so ga že na travmatološkem oddelku ljubljanskega kliničnega centra med okrevanjem izolirali od drugih pacientov. Okrevanje je nadaljeval v rehabilitacijskem centru Soča, kjer je moral na obrazu nositi masko, prav tako se ni smel pogovarjati z drugimi pacienti. Opustil je uživanje drog in se vključil v metadonsko terapijo, obiskovanja fizioterapije pa zaradi poniževalne stigmatizacije ni zmogel in jo je že po dveh terapijah opustil. Takšna je zgodba R. R., ki mu pomaga tudi društvo Stigma.
V Soči so nam pojasnili, da pri njih pacientom s hepatitisom C ni treba nositi mask. »Pri nas morajo pacienti nositi masko v skladu z določbami pravilnika o preprečevanju bolnišničnih okužb. To pa so predvsem pacienti, ki zaradi virusnih obolenj – hujši prehladi in podobno – lahko resno povzročijo širitev bolezni na druge bolnike in osebje,« nam je pojasnil Robert Cugelj iz centra Soča. Tudi R. R. naj bi moral nositi masko zaradi prehlada, čeprav zatrjuje, da ni bil prehlajen in da mu je tudi fizioterapevt izrecno povedal, da mora masko nositi zaradi hepatitisa C.
Le ena od mnogih zgodb
Vodja društva Stigma Eli Zamernik bolj kot centru Soča verjame R. R. Za to ima dober razlog. Zamernikova je bila davno tega prav tako odvisnica, prebolela je tudi hepatitis C. Ob tem se je srečevala s podobnimi težavami. Konec devetdesetih let je zaradi hepatitisa C poiskala pomoč na infekcijski kliniki, kjer pa so jo kot nekdanjo uživalko drog odklonili.
Na infekcijski kliniki se je od tedaj odnos do odvisnikov povsem spremenil. Povsod drugod pač ne. Prav tako zgodba R. R. še zdaleč ni prva, pravi Eli Zamernik. Okuženi s hepatitisom C, naj gre za odvisnike ali za ljudi, ki so se s hepatitisom C okužili kako drugače, so včasih še vedno žrtve preveč vnete in nesorazmerne preventive, ki jih odvrača ali jim celo preprečuje iskanje zdravniške pomoči. »Ukrepi (ki jih je bil deležen zgoraj predstavljeni bolnik, op. p.) so nesprejemljivi. Zdravstveni delavci bi morali vedeti, da je v takšnih situacijah nevarna le možnost okužbe s krvi na kri. Maska je nepotrebna. Prav tako ne vem, zakaj se ne bi smel pogovarjati z drugimi in pri kosilu sedeti z njimi za isto mizo. To je čista diskriminacija,« razlaga Zamernikova in hkrati poudarja, da povsod le ni tako. Danes imajo že zelo dobre izkušnje z osebjem infekcijske klinike, kjer hepatitis C dobro poznajo in paciente s to diagnozo tudi ustrezno obravnavajo.
Največ težav z zobozdravniki
Pogosta težava pacientov s hepatitisom C so obiski zobozdravnikov. Na stomatološki kliniki sicer ne delajo izjem, drugače pa je z nekaterimi zobozdravniki tako iz zasebnega kot tudi javnega zdravstva. Zobozdravniki niti nimajo možnosti preveriti osebnega kartona pacienta, temveč se zanašajo na odgovornost okuženih s hepatitisom C (in drugimi nevarnimi virusi), da jih opozorijo sami. A ko to storijo, razlaga Zamernikova, jim mnogi zobozdravniki zaprejo vrata ali pa jih vzamejo le pod pogojem, da bodo na vrsto prišli zadnji. Predvsem odklanjanje pacientov s hepatitisom C pa je lahko dvorezen meč. Kdor je kaznovan zato, ker je pošteno opozoril na svojo okuženost oziroma bolezen, naslednjič te »napake« morda ne bo več ponovil in bo svojo okuženost zamolčal. Zobozdravniki bi po drugi strani tako in tako morali zagotavljati sterilno okolje – če vedo, da ima pacient hepatitis C, ali če tega ne vedo. V Sloveniji namreč že od konca osemdesetih let veljajo splošni previdnostni ukrepi, po katerih zdravstveni delavci vsakega pacienta obravnavajo, kot da je okužen z virusom HIV. Od takrat se je tudi uveljavil zdravstveni material za enkratno uporabo in drugi preventivni ukrepi, ki zmanjšujejo možnost prenašanja okužb. »Vsi, ki so okuženi s hepatitisom C, niso testirani in niti ne vedo, da so okuženi. Veliko je še neodkritih okuženih,« pravi Zamernikova.
Infektologinja dr. Mojca Matičič s Klinike za infekcijska in vročinska stanja UKC Ljubljana je povedala, da so se v preteklosti že srečali s primeri, ko so njihovi pacienti (predvsem s hepatitisom C in virusom HIV) imeli težave s stomatologi. Sicer pa infektologi od zdravstvenega osebja pričakujejo, da je seznanjeno s tveganji, ki jih predstavljajo posamezne okužbe, in da ve, kako se ustrezno (ne pa pretirano) zavarovati. Da se okuženi s hepatitisom C zdravijo, je po besedah Matičičeve pomembno tudi zato, ker jim infektologi tako lahko pomagajo posredovati pri težavah, na katere morebiti naletijo pri drugih zdravnikih. Od leta 1997 izvajajo tudi izobraževanja za vse zdravstvene delavce, ki se želijo poučiti o ustreznem pristopu do pacientov z nalezljivimi boleznimi.
