V enem samem letu se je število bolnikov, ki na operacijo čakajo predolgo, povečalo za skoraj polovico. 1. januarja lani je na 46 storitev z dolgimi čakalnimi dobami, ki jih spremlja Nacionalni inštitut za javno zdravje (do nedavna Inštitut za varovanje zdravja), uradno predolgo čakalo 6319 ljudi. V enakem obdobju letos, ko so spremljali eno storitev več, je bilo bolnikov, ki čakajo dlje od zakonske dopustne dobe (ta je odvisna od vrste storitev in nujnosti), že 9288. To je tudi 567 bolnikov več kot mesec prej.
Tiho nazadovanje
Kaj se je zgodilo, da je čakanje tako naraslo? Uradno skorajda nič. Kot so včeraj poudarili na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), je količina zdravstvenih storitev oziroma pravic, ki so jo financirali, enaka kot je bila leto prej. A v praksi so se prihodki bolnišnic zniževali, saj so se zniževale priznane cene storitev. Poleg tega so se ob naraščajočih zamudah pri plačilih velik del lanskega leta zaostrovali odnosi z dobavitelji. Bolnišnicam so grozile izvršbe in ustavitve dobav, hkrati pa so bile deležne pritiskov politike, da izgube kljub nižjim prilivom čim bolj zmanjšajo in poiščejo notranje rezerve.
V bolnišnicah so ob tem bolj ali manj na glas priznavali, da ne bodo več mogli opraviti toliko storitev, ki niso finančno pokrite, kot so jih v letih prej. Kot smo že poročali, je nekatere bolnike konec lanskega leta, ko je bil plačani program že zdavnaj presežen, tako doletelo prestavljanje datuma operacije ali pregleda. Poleg tega so v bolnišnicah ob skrajno oteženem zaposlovanju oziroma zahtevi po zmanjšanju števila zaposlenih vse težje razporedili delo. Zaradi pomanjkanja negovalnega kadra so v UKC Ljubljana lani na primer začasno zaprli nekaj sob na oddelku za kardiologijo; tudi to je vodilo v prenaročanje nekaterih nenujnih bolnikov.
»Bolnišnice rešujejo predvsem svojo kožo«
»Nihaj pri čakalnih dobah je res zelo velik. Morda je delno na povečevanje števila predolgo čakajočih vplivalo tudi to, da smo pri prospektivnih programih, pri katerih smo nekoč plačevali petino in kasneje desetino preseganja predvidenih storitev, lani plačevali le še pet odstotkov. Daljše čakanje je torej verjetno do neke mere posledica zmanjševanja finančnih sredstev, delno pa gre tudi za povečevanje nereda v organizaciji, ki prav tako spremlja krizo. A brez ukrepanja na državni ravni tega ne bo mogoče rešiti,« ugotavlja generalni direktor ZZZS Samo Fakin. Ob tem dodaja, da prenaročanje bolnikov zgolj zato, ker so bolnišnice že izpolnile plačani program, v nobenem primeru ni sprejemljivo.
Mariborski varuh bolnikovih pravic France Prosnik se strinja, da je podaljševanje čakanja povsem pričakovana posledica sedanjih razmer v zdravstvu. »Razen pomanjkanja denarja je problem tudi v sedanji organizaciji. Vsaka bolnišnica predvsem rešuje svojo kožo, na bolnike pa pri tem prav veliko ne mislijo,« je opozoril. Brez preglednejšega financiranja oziroma reforme zavarovanja pa po njegovem tudi težav s čakalnimi dobami ne bo mogoče dolgoročno rešiti.
