Stanislava Vončina s Trnovsko-Banjške planote se je sprijaznila, da bo počasi potrebno na dializo. »Imam četrto stopnjo okvare ledvic, torej tik pred dializo. Upam, da se bo to čim dlje zavleklo,« pravi. Delovanje njenih ledvic počasi popušča in zaveda se, da ji je vsak dan, ko še ni potrebno sesti v avto in se odpeljati na umetno čiščenje krvi, podarjen. Čim več koristnih napotkov je od kolegov sotrpinov, ki so z dializo že stari znanci, že pred tedni poskušala izvedeti tudi na letošnjem 14. vseslovenskem srečanju Zveze društev ledvičnih bolnikov Slovenije v Kobaridu. »Ko se družim z ljudmi, ki hodijo na dializo, vidim, da se da tudi s tem dobro in lepo živeti,« je bila pomirjena.
Pot do dokončne odpovedi ledvic je lahko različno dolga: od nekaj mesecev do nekaj desetletij, vedno pa se konča z eno od oblik nadomestnega zdravljenja: hemodializo ali čiščenjem krvi s pomočjo umetne ledvice v dializnih centrih, peritonelno ali trebušno dializo, ki jo štirikrat na dan izvaja bolnik sam doma, ali s presaditvijo ledvice. Prvo hemodializo so v Sloveniji opravili aprila 1959 na urološki kliniki v Ljubljani pri bolniku z akutno odpovedjo ledvic. Tega leta so zdravili deset bolnikov in jih pet rešili zanesljive smrti. V naslednjih letih so z dializo zdravili le bolnike z akutno ledvično odpovedjo, leta 1970 pa prvič opravili tudi prvo kronično hemodializo. Odtlej je v Sloveniji nastalo 22 centrov za zdravljenje končne ledvične odpovedi, 21 dializnih (15 javnih in šest zasebnih) in en transplantacijski center. V njih se dnevno zdravi okrog 1500 bolnikov. Slovenski rekorder je skupaj zbral dolgih 38 dializnih let.
V Posočju dializni center zgradili sami
Dvanajst ledvičnih bolnikov se trenutno trikrat na teden srečuje v Dializnem centru Kobarid, ki velja za nekakšen unikum ne samo v Sloveniji temveč tudi Evropi. Posoški bolniki so namreč edini na stari celini, ki so z vztrajnostjo sami zgradili dializni center in dializo tudi za več kot tri ure vožnje približali uporabnikom. Dializni center bo letos praznoval tretjo obletnico delovanja, v njem so zaposlene tri medicinske sestre in pet zdravnikov internistov, na voljo imajo 14 dializnih mest. Božidar Kanalec, dializni bolnik, predsednik društva posoških ledvičnih bolnikov in obenem tudi eden od soustanoviteljev centra, pravi, da so izkušnje dobre, brez zapletov pa vendarle ne gre. Pravkar so rešili enega, ki jim je odnesel mesece mirnega spanca. »Naš center ima že od samega začetka dogovor s splošno bolnišnico v Šempetru pri Gorici, da dializo in ambulante v našem centru vodijo njihovi zdravniki. Zgodilo pa se nam je, da so prošnje zdravnikov internistov za delo izven matične hiše na mizi bolnišničnega strokovnega sveta več mesecev čakale na odobritev. Tako smo se znašli v kadrovski stiski in nismo mogli zagotavljati nemotenega dela v naših internističnih ambulantah, ambulanto v Ajdovščini pa smo morali celo zapreti. Razmere so se uredile šele, ko so vsi trije posoški župani in načelnik Upravne enote Tolmin vodstvu bolnišnice pisali pismo in pojasnili, da gre v primeru našega centra za specifičen primer in ne za dodatno bogatenje zdravnikov,« pojasnjuje Kanalec. Zdravnike so v vmesnem času nadomestili z drugimi, kar pa ni bilo lahko. Nastala je poslovna škoda, pod vprašaj je bila postavljena kredibilnost zavoda, saj so nastale dolge čakalne vrste za ambulantne preglede. Kanalec pojasnjuje, da so pri njihovih bolnikih dializa in pregledi v specialističnih ambulantah neločljivo povezani. »Nič nismo naredili za kakovost bivanja naših ljudi, če morajo po dializi na preglede še vedno hoditi v Šempeter. Bolnik iz Trente ima do tja in nazaj domov 200 kilometrov vožnje,« opiše razmere.
Dializa kot turistična ponudba Posočja
Že ob snovanju dializnega centra v Kobaridu so vedeli, da slednji ne sme postati zgolj center za domače bolnike; dializo so želeli ponuditi kot dodatno ponudbo posoškemu turizmu. Namera o turistični dializi se jim uresničuje počasi in skromno, a se, zagotavlja Kanalec. »Če bi letos Kanin obratoval, bi imeli med zimskimi počitnicami vsak teden na dializi vsaj šest turistov. Zaradi zloma Kanina in neobratovanja smučišča pa smo na koncu pozimi imeli le enega tujega dializnega bolnika,« pojasnjuje. V Sloveniji pa ostaja še nekaj območij, kjer bi bolniki potrebovali boljšo pokritost z dializnimi centri. Morebitni nov center v Velenju bi dostopnost približal predvsem Korošcem, v Ribnici pa Ribničanom in Kočevcem ter okoliškim prebivalcem prihranil dolge vožnje v Ljubljano. Sicer pa se v Zvezi društev ledvičnih bolnikov Slovenije nad možnostmi zdravljenja za ledvične bolnike ne pritožujejo. »Za ledvične bolnike je poskrbljeno, želeli bi si mogoče še nekaj nadstandarda. A glede na trenutno stanje v državi se moramo sedaj boriti, da ohranimo vsaj doslej pridobljene pravice,« pravi predsednik Zveze Jože Ocvirk.
