Evtanazija, predvsem njeni moralni vidiki, je že leta predmet vročih polemik medicinskih in etičnih strokovnjakov po vsem svetu. »Samomor iz usmiljenja« v Evropi dovoljujejo v Švici, Belgiji, Luksemburgu in na Nizozemskem. Švica je edina država v Evropi, ki dovoljuje evtanazijo tujim državljanom, zato se je za to prakso uveljavil izraz samomorilski turizem.
Izsledki raziskave, ki so jo nedavno objavili v znanstveni reviji Journal of Medical Ethics, so pokazali, da se je število tistih tujcev, ki bi v Švici radi končali svoje življenje, v zadnjih štirih letih podvojilo. Največ med njimi je Nemcev in Otočanov, sledijo jim Francozi, Italijani in Američani.
Evtanazija je v Švici dovoljena že več kot sedemdeset let, a so volilci züriškega kantona pred tremi leti zahtevali ukinitev možnosti smrti iz usmiljenja in samomorilskega turizma. Leto pozneje je švicarski parlament to pobudo zavrnil.
Belgija brez starostne omejitve
Po navedbah raziskovalcev naj bi razlogi za izbiro takšnega scenarija konca življenja tičali v nevzdržnih bolečinah neozdravljivih bolezni, predvsem nevroloških obolenj, kot so paraliza, bolezen motoričnega nevrona, parkinsonova bolezen in multipla skleroza. Najmlajši tujec, ki se je odločil za evtanazijo v Švici, je imel 23 let, najstarejši pa 97.
Porast tujcev, ki odhajajo umirat brez bolečin v Švico, je po besedah raziskovalcev izzval resne razprave o zakonodajnih spremembah na tem področju v Nemčiji, Veliki Britaniji in Franciji. Anketa, ki so jo izvedli med Otočani, je pokazala visoko podporo javnosti legalizaciji evtanazije.
V Belgiji so marca letos dostopnost evtanazije razširili še na otroke. Sprejeli so zakonodajo, ki daje tudi otrokom pravico do »pomoči pri samomoru«, če trpijo hude bolečine in za njihovo obolenje ni zdravila. Podobna zakonodaja glede otrok in evtanazije velja tudi na Nizozemskem, vendar le za otroke, stare nad dvanajst let. V obeh državah morajo otroci pridobiti soglasje staršev, zdravnika in psihiatra.
Etične dileme, ki kar puhtijo iz vprašanja o evtanaziji, so brez dvoma številne, saj se dotikajo osrčja človekovega sebstva. »Evtanazija – da ali ne? Odgovora nimam. Vsekakor pa je treba bolnikom zagotoviti dostojno smrt brez nepotrebnih bolečin in trpljenja,« je prepričana zastopnica pacientovih pravic Duša Hlada Zore.
Strah pred trpljenjem in počasnim umiranjem
Argumentov proti evtanaziji je več – etičnih, moralnih in pravnih. Gre za izredno občutljivo tematiko, saj moramo po besedah Hlada-Zoretove upoštevati dejstvo, da je lahko zdravnikova ocena bolnikovega stanja zmotna, prav tako je lahko odločitev bolnika napačna, ko je njegova sposobnost odločanja dvomljiva zaradi bodisi močnih bolečin bodisi pritiskov svojcev na bolnika.
Počasna in boleča smrt, strah pred bolečino in trpljenjem, nadloga svojcem – vse to so po besedah naše sogovornice razlogi, ki jih bolniki navajajo, ko podpisujejo obrazce o vnaprejšnji zavrnitvi zdravstvene oskrbe. V Sloveniji imajo bolniki pravico, ki omogoča upoštevanje bolnikove volje. Pacient se lahko vnaprej odloči, kakšne zdravstvene oskrbe ne dovoljuje v primerih, ko bi trpel za hudo boleznijo, ki bi glede na dosežke medicinske znanosti v kratkem času vodila v smrt tudi ob ustrezni zdravstveni oskrbi, in ko ta ne daje možnosti za preživetje ali lajšanje bolečin, temveč življenje le podaljšuje.
Zdravstveni oskrbi se lahko bolnik pri nas odpove tudi, če bi mu ta podaljšala življenje v položaju, ko bi poškodba ali bolezen povzročila tako hudo invalidnost, da bi dokončno izgubil telesno ali duševno sposobnost, da bi skrbel zase. Bolnik mora tak obrazec podpisati, ko je še sposoben izražati svojo voljo, taka odločitev pa velja pet let.
Pri Komisiji RS za medicinsko etiko so pojasnili, da dolžnost zdravnika, da ohranja življenje, preneha, ko je bolezen nastopila nepovratno proti bolnikovi smrti in kadar so poškodbe tako hude, da ni mogoče računati na preživetje. Takrat mora zdravnik lajšati trpljenje bolnika, upravičena pa je tudi odločitev, da se ukrepi za podaljševanje življenja opustijo.
Ker mora zdravnik umirajočemu bolniku zagotoviti lajšanje bolečine, dušenja, tesnobe, nemira in zmedenosti, je upravičen uporabljati tolikšne odmerke zdravil, da doseže zadovoljivo stanje, četudi bo s tem v nekaterih primerih tvegal skrajšanje bolnikovega življenja.
Stališče komisije glede evtanazije v Sloveniji je jasno – aktivni ukrepi s ciljem, da se bolnikovo življenje konča, so prepovedani tako po zakonu kot tudi po načelih medicinske deontologije tudi takrat, ko je bolnik tik pred smrtjo.
