Bipolarna motnja razpoloženja ali manično depresivna psihoza je psihiatrična motnja, pri kateri se izmenjujeta dve razpoloženjski stanji, depresija in manija, so ji razložili. Bipolarnost je bolezen dveh obrazov. V depresivni fazi je prizadeta oseba žalostna, čuti praznino, brezvoljnost, utrujenost, v manični fazi je pretirano vznesenega razpoloženja, je evforična in ima omejeno sposobnost presojanja stvarnosti. V naslednjih letih so jo prisilno hospitalizirali še dvakrat, zadnjič leta 2003. V eni od maničnih faz je odpovedala redno službo na reviji Jana. Renata je po poklicu novinarka, s pisanjem si je leta dolgo služila kruh. Spomin na tisto obdobje, pravi Renata danes, je zamegljen, pa tudi papirji so se ob mnogih selitvah izgubili. Po svoje ji je tako ljubše, to je bilo obdobje take agonije, da se spomni le še občutkov, letnic in datumov pa ne. "Deset let sem sedela v kotu in jokala," se spominja in potem ji je bilo nekega dne dovolj. Takrat je dozorela odločitev, da bo vstala iz kota in se nekako pobrala.
Lahko je tudi kletvica, samo da prinese olajšanje
Med tistim dnem in današnjim stojijo tri knjige, ki jih je napisala, in 25 kilogramov izgubljene telesne teže. Renata je danes pisateljica, vodja delavnic, v katerih pomaga ljudem v stiski, z enakimi ali podobnimi težavami, kot jih je imela sama, soustanoviteljica društva Poglej, ki ima enak namen, in častna sodelavka Centra odličnosti (Center of Excellency) in Interdisciplinary Mental Health Univerze v Birminghamu. Hkrati je avtorica izvirnega koncepta terapevtskega pisanja, s pomočjo zapisane besede je namreč tudi sama ukrotila svojo bolezen.
Pri svojem delu izhaja iz lastnih izkušenj in iz znanja, ki si ga je pridobila iz knjig in prek spleta, iz izkušenj psihiatrov, ki terapevtsko pisanje uporabljajo kot dopolnilo pri zdravljenju. Renata poudarja, da terapevtsko pisanje ni nadomestek za terapijo z zdravili, temveč je izključno pripomoček, ki človeku pomaga ozdraviti tiste dele osebnosti, ki jih zdravila ne morejo ozdraviti. Na vprašanje, kaj pravzaprav je terapevtsko pisanje, odgovori, da je to vsako pisanje, ki prinese takojšnje olajšanje, na dolgi rok pa omogoči vpogled v procese, ki se dogajajo v nas. Velika prednost terapevtskega pisanja je, da si ga lahko privošči vsak in da rezultat ni pomemben. Lahko so to samo čačke na papirju, lahko je sočna kletvica, napisana z debelim črnim flomastrom, oboje služi svojemu namenu. Pisanje namreč v tem primeru služi kot medij, ki človeku omogoča, da preprosto vrže iz sebe kar koli, kar je tisti trenutek v njegovi glavi. Kar koli, kar povzroči takojšnje olajšanje. Tako je nastala njena prva knjiga.
"Japajade je zbir treh tekstov, ki so nastali samo zato, da se nisem počutila totalen luzer," pove Renata. "Japajade je v bistvu knjiga, v kateri sem napisala to, kar mi je prišlo na misel. Toda dobila sem občutek, da vendarle nekaj delam, da sem nekako aktivna. Potem je ta Japajade izšel in jaz sem bila še vedno v depresiji."
Knjiga ji je povedala, da ni luzer
Nato je začela pisati dnevnik, vsak dan je zapisala, kaj čuti. Takrat se ji še sanjalo ni o terapevtskem pisanju, pisanje ji je narekovala intuicija. Njena druga knjiga z naslovom Depra je imela izjemen odmev in pomen. Najprej zanjo, povsem zase je začutila, da nekaj je, nekaj pomeni, nekaj zna. Da ni luzer, pravi Renata. In ko se je časovno oddaljeval izid knjige, se je iz njenega življenja umikala tudi depresija. "Začela sem drugače razmišljati o sebi in to mi je pisanje te knjige pravzaprav omogočilo. S pisanjem Depre sem pospravila v sebi, svoje podstrešje, svoje predalčke," pojasnjuje Renata. Z uspehom te knjige se je prvič v življenju zavedela, da je nekaj vredna, da je naredila nekaj dobrega. Po knjigi je nastala spletna stran www.depra.si , kjer so koristne informacije, nasveti, telefonske številke, skratka vse, kar lahko pomaga človeku, ki se je znašel v stiski. Takrat so jo prvič povabili tudi na univerzo v Birmingham, kjer jo je njena sedanja mentorica, direktorica omenjenega centra in profesorica Ann Davis spodbudila, da je pripravila delavnice terapevtskega pisanja. Od takrat Renata s svojimi izkušnjami vsaj enkrat na leto pomaga tudi ljudem v stiski v Birminghamu.
Phillip s sopotnico dragocen za psihiatre
Druga korist knjige je bila povsem nepričakovana. Knjigo so začeli brati strokovnjaki, psihiatri. Z njo so prvič resnično izvedeli, kaj ljudje, ki imajo depresijo, pravzaprav doživljajo iz dneva v dan, od jutra do večera. "Knjige, ki jih napiše nekdo, ki ima izkušnjo duševne motnje, berem s svinčnikom," je zapisala psihiatrinja dr. Aleksandra Winkler in povedala da si je v knjigah Renate Ažman veliko podčrtala. Podobno je bilo z enim prvih, ki je prišel v Renatino delavnico v Birminghamu. Philip Hill je imel diagnozo shizofrenija in v rokopisu zapisano vso svojo življenjsko zgodbo. Renata ga je spodbudila, naj knjigo izda. Izšla je v angleščini, nato so jo prevedli v slovenščino in jo izdali pod naslovom Shizofrenija, moja sopotnica. Mnogi slovenski psihiatri so kasneje povedali, kako dragocena je bila zanje ta knjiga. Strokovni izrazi, kot so paranoidne blodnje, so se preslikali v realno življenje in nekdo je zmogel ubesediti, kako to vsakodnevno občuti. Knjiga je koristila svojcem, da so razumeli, kaj se dogaja z njim bližnjim, Renata pa pove, da je pri Phillipu rodila čudež. S tem da je bolezen ubesedil, jo pozunanjil, jo je zmogel tudi sprejeti. To je ena najtežjih nalog za ljudi z duševnimi motnjami, pravi Renata Ažman, "zato ker se sramujejo svoje bolezni, ker ljudje gledajo stran od njih ali pa morda včasih tako samo občutijo".
Takšne knjige pa imajo še eno neprecenljivo vrednost. Ljudem z duševnimi motnjami sporočajo, da niso edini s takšnimi težavami, da je njim enakih in podobnih pravzaprav veliko. In to prinese izjemno olajšanje, trdi Renata. "Vse dokler nisem prebrala knjige Jasona Peglerja A Can Of Madness, sem bila prepričana, da se vse to dogaja samo meni. Ko sem prebrala, da je imel tudi on težave s policijo v manični fazi in delal ravno take korake kot jaz, se mi je odvalilo pet ton od srca. Ko sem videla, da je še en človek na svetu, ki mi je v tem podoben… In potem sem videla, da jih je še veliko."
