Povezuje se z vsemi subjekti, ki strokovno ali organizacijsko delujejo na področju dejavnosti, še posebno pa s Skupnostjo centrov za socialno delo, Socialno zbornico Slovenije, Društvom socialnih delavk in delavcev, Društvom psihologov Fakultete za socialno delo. Pogovarjali smo se s Perico Radonjičem, predsednikom SINCE07, KSS Pergam.

Iz naziva SINCE07 bi lahko sklepali, da gre za dokaj mlad sindikat. A le ni tako.

Res je, naj pojasnim: naziv sindikata je sestavljen iz kratice SINCE, ki je izpeljana iz polnega naziva Sindikat Centrov za socialno delo Slovenije in števila 07, ki predstavlja leto ustanovitve 2007. Vendar gre v bistvu le za prehod na drugačno obliko organiziranosti. Do takrat smo namreč delovali kot konferenca v okviru Sindikata zdravstva in socialnega varstva Slovenije.
Iz potrebe in želje po večji avtonomnosti in samostojnosti ter s tem povezane možnosti neposrednega vpliva na za nas pomembne zadeve smo se odločili, da se organiziramo kot samostojni sindikat in se sočasno povežemo v Konfederacijo sindikatov Slovenije Pergam, kjer smo pridobili vso potrebno logistično, tehnično in pravno podporo, ki je sami ne bi zmogli zagotoviti in kjer se zelo dobro počutimo.

Perica Radonjič (na sliki), predsednik SINCE07: Pri snovanju zakonodaje naj bi se sledilo cilju, da naj pomoč prejmejo dejansko tisti, ki jo najbolj potrebujejo. Ravno tako se je izhajalo iz predpostavke, da je do sedaj sistem pomoči veliko posameznikov izkoriščalo, čeprav do teh pravic niso bili upravičeni. Za takšne trditve nam vlada ni bila sposobna posredovati nikakršnih podatkov in analiz, lahko rečemo, da gre le za njene domneve. (Foto: dokumentacija Dnevnika)

Katere so vaše programske usmeritve?

Tukaj bi mogoče vaše vprašanje razdelil na dva dela; najprej bi veljalo omeniti naše dolgoročne programske smernice, med katere prav gotovo spadajo področja: pogoji dela in kvaliteta zaposlitve, pravno varstvo članov, sodelovanje pri pripravi in sprejemanju predpisov ter seveda plačna politika; predvsem pa se trudimo delovati kot sindikat v interesu članstva. Poleg teh splošnejših usmeritev smo si postavili tudi kratkoročne cilje. Predvsem v začetnem obdobju smo načrtno delovali na področju pridobivanja novih članov, poleg tega pa se trudimo vključiti večje število članov v aktivno delo sindikata, sistematično delamo tudi pri izobraževanju sindikalnih zaupnikov, že kar nekaj časa se trudimo in izvajamo kampanjo »proti nasilju na delovnem mestu«, opozarjamo na neprimernost sedanjih in uveljavitev novih standardov in normativov…

Trenutno ste najbolj dejavni na dveh »frontah«.

Tako je. Smo namreč člani pogajalske skupine sindikatov javnega sektorja in sodelujemo pri pogajanjih z vlado na področju reforme plačnega sistema v javnem sektorju. O tem je bilo veliko že napisanega in lahko le dodam, da je pred nami zagotovo burna jesen.
Poleg tega se v okviru resornega ministrstva MDDSZ oziroma direktorata za socialne zadeve redno srečujemo z odgovornimi in pozorno bedimo nad pripravo in sedaj, ko sta zakona že sprejeta, nad izvedbenim delom za nas zelo pomembnih zakonov: zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) in zakona o socialnovarstvenih prispevkih (ZSVP), ki naj bi se začela izvajati 1. junija 2011 (ZUPJS v celoti 1. septembra 2011).

Kateri so vaši ključni pomisleki, povezani z omenjeno področno zakonodajo? ZUPJS in ZSVP sta že šla skozi parlamentarno proceduro in kaj lahko še storite sedaj, ko sta zakona že sprejeta?

Mi smo svoje pripombe na ZUPJS in ZSVP podali v za to predvidenem roku, marca 2010. Te večinoma niso bile upoštevane in julija sta bila zakona v parlamentu sprejeta. Pri vsem skupaj gre, če pojasnim zelo poenostavljeno, za prehod 11 socialnih transferjev na centre za socialno delo (CSD), za odločanje o teh so bili do sedaj pristojni: občinske uprave, ZPIZ, šole, avtoprevozniki; s tem se CSD konstituirajo kot »enotne vstopne točke« – upravičenec pride in na enem mestu uredi in uveljavi vse pravice oziroma socialne transferje, do katerih je upravičen.
Gre za organizacijsko spremembo takšnih razsežnosti, kakršne do sedaj na področju dejavnosti CSD še ni bilo. Lahko si predstavljate, kakšni problemi so potem povezani s samo implementacijo teh dveh zakonov v praksi.

Tukaj vidim pomembno vlogo sindikata, da na te težave, ki jim bodo izpostavljeni predvsem zaposleni na CSD, torej naši člani, opozarjamo.

Kje torej pričakujete težave?

Pričakujemo jih na naslednjih področjih: Pri delovanju sistema informacijske podpore, tako imenovane e-sociale. To je projekt, za katerega je zadolžena ekipa strokovnjakov na MJU, skupaj z dvema strokovnima podjetjema; šlo naj bi za vzpostavitev 25 baz podatkov, s pomočjo katerih bi informacijski sistem, po tem, ko bi vnesli preverjene podatke upravičenca, »izvrgel«, do katerih transferjev in v kolikšni višini bi bil posameznik upravičen – zamisel je vsekakor pohvale vredna, vendar glede na dosedanje izkušnje pri implementaciji podobnih računalniških programov pri našem delu, in tu moram poudariti, da je šlo za projekte neprimerljivo manjšega obsega, lahko pričakujemo težave v delovanju, predvsem v začetnem obdobju.

Pri prenosu kadra. Ker gre za prevzem odločanja o določenih pravicah in s tem za znatno povečanje obsega dela, bo s prehodom določenih pravic na CSD prišlo tudi do prehoda delavcev na CSD. Tukaj je mišljen predvsem prehod okoli 200 delavcev iz občinskih uprav na CSD in približno do 15 delavcev iz ZPIZ. Na MDDSZ so nam zagotovili, da bo delovna skupina izdelala natančne kriterije za prevzem omenjenih delavcev.

Problem so tudi prostorske omejitve. Veliko CSD že sedaj deluje v neprimernih prostorih in s povečanjem števila zaposlenih se bo problem prostorskih razmer le še bolj izpostavil. Po podatkih MDDSZ se bo v primeru 29 CSD, od 62 CSD, kolikor jih deluje v državi, z določenimi preureditvami lahko zagotovilo primerne razmere za delo tudi za večje število delavcev, pri 33 CSD pa to ne bo mogoče in bo treba zagotoviti druge prostore, v katerih bodo ti CSD delovali.
Tu je še izobraževanje delavcev za delo z novimi računalniškimi aplikacijami in izobraževanje, povezano z vso zakonodajo, na kateri temeljijo pravice, ki prehajajo na CSD, in s katero se zaposleni do zdaj niso srečevali.

Problem naj bi nastal tudi pri upravičencih, ki po novi zakonodaji ne bodo več upravičeni do določenih transferjev.

Res sicer je, da bo prišlo do nadomeščanja enih pravic z drugimi oziroma do neke vrste prehajanja, ko določeni upravičenec ne bo več upravičen do določenega transferja, bo pa pridobil pravice za pridobitev drugega in se bodo tako njegovi prihodki, potrebni za preživetje, kompenzirali – res pa je tudi, da bo po novi zakonodaji po naših ocenah več kot 80.000 upravičencev »padlo iz sistema«, ne bodo upravičeni do nobenega transferja več, čeprav so do sedaj nekatere od teh prejemali. Po ocenah MDDSZ bo teh posameznikov 15.000.

Pri snovanju teh dveh zakonov naj bi se sledilo cilju, da naj pomoč prejmejo dejansko tisti, ki jo najbolj potrebujejo. In ravno tako se je izhajalo iz predpostavke, da je do sedaj sitem pomoči veliko posameznikov izkoriščalo, čeprav do teh pravic niso bili upravičeni. Za takšne trditve nam vlada ni bila sposobna posredovati nikakršnih podatkov in analiz, lahko rečemo, da gre le za njene domneve.
Kakor koli, takšni posamezniki se bodo »zgodili« in strokovna delavka na CSD jim bo morala sporočiti, da sedaj po novi zakonodaji do transferja, ki so ga prejemali do sedaj, ne bodo več upravičeni – že sedaj smo, verjetno v veliki meri zaradi nastalih razmer in splošne krize v družbi, priče pogostemu nasilju (verbalnemu in tudi fizičnemu) strank do strokovnih delavcev in upam le, da bo MDDSZ prisluhnil našim pobudam in storil korak v smeri zagotavljanja varnosti zaposlenih na CSD.