Podjetje, kjer je v sedemdesetih letih po študiju ekonomije Matos dobil svojo drugo zaposlitev, je vodil od leta 1992, ko je podjetje preživljalo težke čase zaradi privatizacije in lastninjenja. V žepni multinacionalki, kot jo je sam poimenoval, so razvili različne prodajne poti in produkte ter neobičajne metode na področju trženja. Med svoje največje poslovne dosežke pa Matos uvršča knjižni klub Svet knjige, ki je v 36 letih delovanja v slovenske domove prinesel več kot 21 milijonov knjig. 

Prihodki višji za 4-krat
Ko je Milan Matos septembra 2009 zaključil svojo poklicno pot, je Skupino Mladinska knjiga sestavljalo 14 slovenskih in tujih podjetij, ki se ukvarjajo z založništvom, knjigotrštvom, papirništvom, logistiko in tiskarstvom. Izdali so več kot tisoč naslovov knjig, revij in drugih izdelkov v nakladi osem milijonov izvodov. V času njegovega vodenja so se prihodki povečali za 4-krat, prav tako tudi število zaposlenih, ki je ob njegovem odhodu naraslo na 1600.

„Vesel sem, da priznanje sovpada s časom, ko je postalo zelo jasno, da materialnega sveta ne moremo več izkoriščati in da BDP ne bo mogel več tako intenzivno rasti. Duhovni svet, ki je tudi svet knjige, pa svojih omejitev nima, ne živi samo od kruha, ampak tudi od duhovnih dobrin. Včasih sem imel občutek, da se na založništvo gleda kot dejavnost – za gospodarstvo smo kulturniki, ki so na državnih jaslih, ne pa podjetje, za kulturo pa smo prav to, podjetje, biznis, živimo se sami in zato nas tudi oni nimajo preveč radi. To priznanje pomeni, da sodimo tako med ene in druge. V veliko veselje mi je bilo delati s knjigo. Knjiga te prime in te okuži in vesel sem bil vsake. Tisoče jih je nastalo v mojem obdobju in vsaka je kot otrok. Z veseljem jo primeš v roke in pogledaš, vsaka knjiga pusti globoko sled v nas. Knjiga nam daje tudi vedenje o sebi,“ je med drugim dejal Matos, ki se je zahvalil tudi sodelavcem, saj meni, da so dosežki plod skupnega dela.

"Samo en človek ni nič"
„Samo en človek ni nič. Skupaj smo vse. Bili smo kot svetilniki, učitelji drug drugemu. Sam sem se učil od svojih sodelavcev, oni so se učili od mene. Knjiga nam daje tudi vedenje o sebi Nekoč je neka mama vprašala Einsteina, kaj naj stori, da bo njen otrok bolj bister, in ji je odgovoril, naj mu bere pravljice. Če pa želite, da je še bolj inteligenten, mu berite še več pravljic, je pristavil Einstein. Pri pravljicah se začne, naj bo tudi naše življenje pravljično in bogato,“ je dejal Matos.

Kaj ste pri svojem delu, ko ste bili predsednik uprave, imeli najraje in kaj vam je bilo najtežje?
Najbolj me je veselilo, ko sem videl, da ljudje sprejemajo nove stvari, da rastejo in napredujejo. In da z veseljem hodijo v službo, da z veseljem sodelujejo pri projektih. Najtežje pa mi je bilo, ko je bilo treba koga odpustiti ali zamenjati. Odpuščati ljudi je zame najtežja stvar.

Kako ste vi videli sebe na položaju predsednika uprave, ste bili vodja svojih sodelavcev ali menedžer, upravljavec kadrov?
Upam, da sem bil vodja. Morda sem bil v nekaterih obdobjih bolj menedžer, upam pa, da sem s časoma postajal vodja.

Kakšna je razlika med vodjem in menedžerjem?
Vodja zaupa sebi in zaupa svojim sodelavcem. Menedžer jih bolj vodi, nadzoruje, jih spremlja na blizu, vodja jih spremlja na daleč.

Ali menite, da je potrebno, da imajo v podjetjih sprejet kodeks, ali so dovolj jasna vizija in jasno skomunicirani cilji?
Odvisno od podjetja. Vse lahko pomaga. V nekaterih podjetjih imajo raje kodirane stvari, v drugih ne, nič ni odveč, če je zapisano. Zapisano ostane in pomaga. Se pa seveda stvari v življenju nenehno spreminjajo, zato je zapisano lahko samo okvir, katerega se včasih tudi prestopi, in tedaj ga je treba na novo opredeliti.