Podmornica Kursk je leto dni po nesreči še vedno velika ruska odprta rana. Oblast v državi še vedno molči o vzrokih nesreče. Strokovnjaki domnevajo, da se je nesreča najverjetneje zgodila zaradi eksplozije v prostoru za torpeda, ruska oblast pa še vedno povsem ne izključuje možnosti, da je Kursk potonil zaradi trčenja s tujo podmornico. Svojci ponesrečenih mornarjev so zagrenjeni, ker doslej še nihče, inženirji, admirali ali ministri, ki naj bi bili odgovorni za nesrečo, ni bil kaznovan ali pripeljan pred sodišče.

Norveški seizmologi so 12. avgusta leta 2000 ob 9.30 po srednjeevropskem času prvi zabeležili nesrečo Kurska. Dve močni eksploziji sta več kot 150 metrov dolgega in 18.000 ton težkega orjaka poslali na dno Barentsovega morja. Začeli so se dnevi čakanja, upanja in molka. Kot je postalo jasno pozneje, je nekaj mornarjev strahovito eksplozijo prednjega dela podmornice preživelo in v zadnjem delu čakalo na rešitev.

Vendarle admirali ruske severnomorske flote za ponesrečene mornarje niso naredili praktično ničesar. Ruska in svetovna javnost sta za dogodke in nesrečo Kurska izvedeli šele po dveh dneh. Tedaj je tudi že potihnilo trkanje mornarjev ob steno podmornice. Pravkar izvoljeni ruski predsednik Vladimir Putin je požel prve ostre kritike, ker ni videl razloga, da bi prekinil svoje počitnice ob Črnem morju. Potem ko je ruska mornarica z zastarelo tehniko zaman skušala priti do podmornice, ki je ležala sto metrov globoko, je Kremelj nekaj dni pozneje vendarle za pomoč zaprosil tudi tujino. Toda pomoč britanskih in norveških posebno usposobljenih potapljačev je prišla prepozno, šele 19. avgusta, teden dni po nesreči. Tuji potapljači so nato lahko le ugotovili, da je podmornica v celoti poplavljena in posadka mrtva.

Svet so preplavile fotografije obupanih svojcev mornarjev s Kurska. "Naše sinove, može in očete imate na vesti," je mati nekega ponesrečenega mornarja v navalu čustev v obraz zabrusila politikom, ki so se zbrali v matičnem pristanišču Kurska - Vidjajevu. Putin je množici tedaj obljubil, da "bodo Kursk rešili", svojcem ponesrečenih mornarjev pa tudi za ruske razmere dokaj izdatne odškodnine.

Predsednik Putin je držal besedo. Reševalci so konec oktobra iz razbitin Kurska potegnili trupla treh ponesrečenih mornarjev, do začetka novembra pa skupaj dvanajst trupel. Poslovilno pismo, ki so ga našli pri ponesrečenem poročniku, je bilo dokaz, da je nesrečo preživelo vsaj 23 mornarjev, ki so se zatekli v zadnji del podmornice. V začetku julija letos so nato stekle tudi prve akcije, da bi dvignili Kursk na površje.

Dviganje Kurska na površino naj bi stalo približno 50 milijonov dolarjev. V nasprotju z napovedmi bodo mednarodne skupine potapljačev še ta mesec s pomočjo posebne, daljinsko vodene žage od trupa ločile preveč poškodovani prednji del podmornice, ki bi se ob dvigu podmornice lahko odlomil. Največja skrb norveških, nizozemskih in ruskih strokovnjakov je sicer še vedno muhasto vreme. Visoki valovi, ki septembra v Barentsovem morju lahko dosegajo tudi dva metra, bi namreč lahko močno ovirali dviganje. Podmornico naj bi sicer s pomočjo hidravličnih dvigal na posebnem pontonskem plovilu, imenovanem Giant (velikan), dvignili na površje in jo nato prepeljali v suhi dok Rosljakovo pri Murmansku. Katastrofa Kurska je pomenila hud udarec za Rusijo kot pomorsko velesilo, ki si jo Putin želi vrniti v čase stare slave. Že vse od brodoloma ne sme pluti nobena podmornica razreda Antej (po oznakah zveze NATO vrste Oscar II), severna flota pa mora s številnimi ladjami nenehno varovati mesto nesreče. Večina svojcev žrtev nesreče se je iz domačega Vidjajeva preselila v druga večja ruska mesta, nekateri pa vztrajajo in sodelujejo pri dvigovanju podmornice.