V Ameriki so odkrili, da je že naklada tri milijone in pol izvodov rekordna v zgodovini založništva. Če bo s Potterjem šlo tako naprej, bo ne le škotska učiteljica, ki si je izmislila tega literarnega junaka, kmalu ena najbogatejših žensk na svetu (nemški Spiegel je ugotovil, da je že zdaj tretji najbogatejši človek v Veliki Britaniji), marveč bodo njene Potter-books prej ali slej pokosile Bibiljo, ki še vedno velja za najbolj tiskano knjigo (tiskano že, toda Bibilija nikoli ni bila best seller, knjižna uspešnica, ki je produkt tržnega razmerja ponudbe in povpraševanja).

Prav kot best seller pa Harry Potter zastavlja tudi nekaj problemov ali vprašanj. Prvega, bolj pragmatičnega, je zastavil v sami "rojstni" deželi uspešnic, torej v Ameriki, kjer je časopis Times zaradi Ognjenega keliha vpeljal kategorijo uspešnic otroške in mladinske literature, medtem ko je svojo običajno lestvico najbolj prodajanih knjig namenil le "literaturi za odrasle", kjer se je na vrhu znašla nova knjiga ameriške pisateljice Danielle Steel The House on Hope Street . Pri Timesu so to odločitev utemeljevali s pritožbami ameriških založnikov, ki imajo že dovolj tega, da so daleč na vrhu lestvice best sellerjev nenehno in zmeraj znova Potter-books , kot da ni drugih, ki jih "ameriški bralci prav tako radi berejo". Pri založbi Scholastic Books s tem seveda niso bili zadovoljni in njena predsednica Barbara Marcus je pohitela z izjavo, da je naklada 3,5 milijona izvodov "kar odrasla številka", ki dokazuje, da je Ognjeni kelih v ZDA trenutno najbolj iskana in brana knjiga, "ne glede na to, da jo nekateri štejejo za mladinsko literaturo". Ta "ne glede na to" je prav zanimiva sintagma, ki med drugim zastavlja vprašanje razlikovanja med "otroško" oziroma "mladinsko" in "odraslo" literaturo.

To je seveda najprej vprašanje za literarne zgodovinarje in teoretike, ki se doslej - kot ugotavljajo tudi v francoskem Slovarju literarnih žanrov in pojmov ( Dictionnaire des genres et notions littéraires , 1997) - niso kaj dosti zanimali za mladinsko in otroško literaturo. Ta se je v zgodovini najprej pojavila kot "posebej prirejena" oziroma ad usum delphini - to so bili nekakšni s prigodami olepšani priročniki za lepo vedenje, ki so jih pisali Bossuet, La Fontaine in Racine za aristokratske otroke, ampak že ti so rajši brali viteške romane, med njimi tudi Don Kihota . V 18. stoletju sta osvojili mladinsko občinstvo knjigi, ki sploh nista bili napisani za otroke ali mladino: Defoejev Robinson Crusoe (1719) in Swiftova Gulliverjeva potovanja (1726). Tako imenovana intencionalna otroška in mladinska literatura kot posebna zvrst se je začela v 19. stoletju (v povezavi z industrijsko revolucijo, razvojem demokracije in šolskega sistema). V njej so se pojavili otroški in mladinski junaki, pogosto kot žrtve kapitalističnega sistema, ki je izkoriščal otroško delovno silo. Vendar tudi v drugih vlogah in svetovih, na primer Alica v čudežni deželi (Lewis Caroll, 1856), Ostržek (Collodi, 1880), Huckleberry Finn (Mark Twain, 1884) ali na Otoku zakladov (R. L. Stevenson, 1883), Vernovih Nenavadnih potovanjih (1863-1905), v Kiplingovi Knjigi o džungli (1895) itn. V 20. stoletju je ta literatura dosegla vrhunce s Saint-Exupéryjevim Malim Princem , Milnejevim Medvedkom Pujem in Piko Nogavičko Astrid Lindgrenove.

To je bila, denimo, dovolj razpoznavna, "dovolj žanrska" mladinska oziroma otroška literatura, ki ji - v ožje literarnem pogledu - navsezadnje pripada tudi serija s Harryjem Potterjem. A kljub temu ta zastavlja vprašanje razlikovanja med "otroško" in "odraslo" literaturo, čeprav ne toliko "v ožje literarnem pogledu", ampak prav kot absolutni best seller. Če je neka knjižna serija "absolutni best seller", če je najbolj brana in iskana, tedaj je z njo "absolvirana", razrešena, ukinjena tudi vsaka žanrska in starostna razlika (navsezadnje knjige, "otroške" ali ne, kupujejo odrasli) in je na najboljši poti, da postane univerzalna. To pa pomeni, da postavlja v dovolj mučen položaj tudi vso drugo literaturo, ki se znajde pred dobesedno eksistenčnim vprašanjem: če milijoni ljudi berejo "samo" eno knjigo, ali literatura sploh še obstaja? Ali literatura sploh še obstaja, če je "absolvirana" v best sellerju oziroma če je ta njeno najvišjo jamstvo obstoja? (Glede na to da knjige o Potterju piše ženska, bi se feministke mar ukvarjale s temi vprašanji, namesto da iščejo nekakšno "žensko pisavo".)

Ognjeni kelih je doslej najdebelejša knjiga o Harryju Potterju, ne morem pa reči, da je tudi najboljša, ker prejšnjih nisem prebral. Šestnajstletni Harry je nedvomno glavni junak, ki se mu največ pripeti, vrh tega pa je tudi zaznamovan z brazgotino na čelu, ki jo je dobil, ko je zlobni čarovnik Mrlakenstein nekoč uperil vanj smrtonosno kletev, a jo je deček preživel, kar ga je v čarovniškem svetu obdalo z avro izjemnosti. Toda če je glavni, še ne pomeni, da je tudi pravi junak - to je prej njegova prijateljica Hermiona, ki na koncu užene drugo najbolj zoprno osebo v knjigi, novinarko Rito Brentsell. Privlačnost knjig o Potterju je verjetno v tem, da njihovi čarovniki in čarovnice niso kakšna pravljična bitja iz davne preteklosti, marveč s čarovniški sposobnostmi obdarjeni sodobni ljudje, ki živijo v nekakšnem vzporednem svetu in si prizadevajo, da ne bi preveč posegali v "navadni" svet "bunkeljnov" (nečarovnikov). Vsi, tudi otroci, imajo čarovniške palice, s katerimi bi lahko "bunkeljnom" povzročili hude težave, vendar jih uporabljajo le med sabo, to pa ima med drugim za posledico, da se fantje na primer ne morejo stepsti, ker si lahko s čarovniškimi palicami pričarajo hujše poškodbe in preobrazbe, pa tudi najstniška ljubezen je vprašljiva, saj je lahko učinek vilinskega čara. Sicer pa, mar ni zaljubljenost sploh posledica nekakšne očaranosti? Hočem reči, ali ni potterjevski čarovniški svet v precejšnji meri samo neke vrste utelešenje ali konkretizacija pojmov, ki so v "navadnem svetu" v rabi kot metafore - kletev, na primer, je pač metafora, ko nekomu rečemo, da je "preklet osel", saj bi potrebovali čarovniško palico, če bi hoteli, da se naše besede "uresničijo". No, v Potterjevem svetu jih imajo. Seveda se v tem svetu dogajajo nekatere zares magične in čarovniške reči, ki pa so nemara le priročna (in seveda privlačna) pretveza za tihotapljenje tako "nečarovniških" zadev, kot so prijateljstvo, tekmovalnost, ljubosumje, Dobro in Zlo, zaljubljenost, požrtvovalna materinska ljubezen pa tudi ksenofobija ali nadležni in manipulantski žurnalizem.