T uji diplomati, ki si svoj kruh služijo pri nas, kot tipično značilnost Slovencev omenjajo našo domnevno počasnost, ki pa je ne razumejo negativno. Namesto da trikrat premislite, raje to storite petkrat, pravijo. Na vprašanje, kaj si mislijo o urejanju spornih vprašanj s Hrvaško, se le kislo nasmehnejo. Včeraj se jim je moral kisli nasmešek spremeniti v širok nasmeh.

D ogovor o meji in JEK je zagotovo zgodovinski dosežek za obe državi, ki sta se po demokratičnih spremembah na Hrvaškem mejnega vprašanja lotili s polno paro. Čeprav nas je včasih že obhajal občutek, da se iz vseh optimističnih napovedi o skorajšnji ureditvi spornih vprašanj z južnimi sosedi ne bo izcimilo nič kaj oprijemljivega, sta nas vladi tokrat prijetno presenetili. Ne le s svojo odločnostjo, temveč tudi z vsebino mejnega sporazuma. Predstavljena rešitev meje na morju izpolnjuje nacionalna interesa obeh držav. Mi dobimo dostop iz naših teritorialnih voda na odprto morje, Hrvatje pa ohranijo stik svojih teritorialnih voda z italijanskimi. Že zaradi tega dosežka bi morali poslanci obeh parlamentov brez oklevanj nameniti svoj glas ratifikacijama sporazumov. Vendar je včerajšnji preludij ratifikacije SOPS nakazal le delček čustvenih razprav, ki se nam obetajo pri ratifikacijah sporazumov o meji in JEK. Osnutka sporazumov, ki sta ju včeraj potrdili obe vladi, sta namreč le prvi korak na dolgi in neravni ciljni ravnini dokončnega "žegna" parlamentov pogajalskih dosežkov vlad. Takrat bo interesom strankarske propagande na slovenski strani prišel prav vsak posameznik ob meji, ki z njenim potekom ne bo zadovoljen.

P a vendar je v ta obsežen sporazum, za katerega izvajanje bosta državi morali skleniti še nekaj dodatnih sporazumov, vgrajenih toliko varovalk in ugodnosti za slovenske prebivalce spornih zaselkov ob Dragonji, da bi morala biti odveč "bojazen" nekaterih poslancev o njihovem domnevnem puščanju na cedilu. Morda za nekatere od njih tudi še ni povsem izgubljeno upanje, da bodo v prihodnje živeli v Sloveniji. Kot namreč določa sporazum, bo lahko posebna komisija kopensko mejno črto potegnila do 50 metrov drugače kot je določena zdaj, da bi se prilagodila krajevnim in gospodarskim razmeram. Pa vendar se postavlja vprašanje, ali bi državi uporabili tovrstno spreminjanje komaj dogovorjenega. Zahtevam po spremembi na enem mestu bi namreč teoretično lahko sledile zahteve druge strani po spremembi mejne črte kje drugje. Novi zapleti na vidiku? Morda, če bi naše razmišljanje o sosedskih odnosih gradili na podmeni, da si želita državi druga drugi biti trn v peti. Verjamemo, da ni tako. Sicer pa kompliciran način postopanja obeh držav pri imenovanju arbitrov v primeru morebitnih spornih vprašanj, ki bi se lahko pojavila na mejnem območju, kaže na to, da si državi dejansko sploh ne želita sporov. A li bosta sporazuma o JEK in meji dejansko sploh zaživela, se bo izkazalo v postopkih njunih ratifikacij. Če od slovenskega parlamenta lahko pričakujemo, da bosta po sicer ostrih in težkih besedah nekaterih poslancev o izdaji nacionalnih interesov, ki jih bomo lahko slišali v prihodnjih tednih, sporazuma vendarle potrjena, takšne zanesljivosti na Hrvaškem za zdaj ni čutiti. Predvsem zato, ker poslanci sabora še sami ne vedo točno, kakšni so njihovi nacionalni interesi. Naj bi ti bili, da Hrvaški pripade pol Piranskega zaliva in se Sloveniji onemogoči dostop do mednarodnih voda? Ne! Hrvaški nacionalni interes bi morali biti dobrososedski odnosi s Slovenijo, saj jih bo slednjič prav prek nas vodila pot v nedra EU. In če "ceno" za takšno naklonjenost uradne Ljubljane predstavljata omenjena kompromisna sporazuma, odločitev ne bi smela biti težka. Pa vendar jih v kompromise ne smemo siliti. Če naj bi se meddržavni odnosi le končno razcveteli, poslanci parlamentov vedo, kaj morajo storiti. Potrditi sporazuma čim prej in v paketu, da ne bomo deležni podobne zgodbe odlašanja, kot se je dogajalo s SOPS.