Doslej malo znani obrambni minister vlade v senci Iain Duncan Smith, ki je osvojil 54 glasov, je medtem starejša različica plešastega Haguea z dolgočasno podobo moškega srednjih let, kakršnih je, vsaj v Angliji, na vsakem koraku veliko. Potem ko je nekatere motil Hagueov smešni pojoči naglas, mora številne motiti neodločen šepetajoč način govora Duncana Smitha. Veliko pomembnejša kot njuna videza so njuna politična stališča, ker kažeta velik razkol v stranki, ki ga lahko izbor samo poveča. V bitko, v kateri bo o zmagovalcu odločalo 330.000 "vpisanih" članov konzervativne stranke, se podajata z zelo različnima političnima filozofijama, saj je Clarke z levega, Smith pa z zelo desnega ideološkega krila stranke, čeprav sam to imenuje tradicionalizem.
Največja razlika je v njunem stališču do evra, saj se evrofil Clarke (še bolj glasno in javno kot laburistična vlada Tonyja Blaira) zavzema za zamenjavo funta z evrom, takoj ko bodo ustrezne ekonomske razmere, medtem ko je evroskeptik Duncan Smith namignil, da bi se bil evru oziroma članstvu v EMU pripravljen za vedno odpovedati. Politično naivno zveni njuna napoved, da se bosta v kampanji (zmagovalca bodo razglasili 12. septembra) izogibala omenjanju razlik v stališčih do Evrope, saj te ne bi mogle biti bolj znane in bodo odločilno vplivale na izid njunega obračuna. Privrženci v polfinalu poraženega nekdanjega torijskega obrambnega ministra Michaela Portilla, ki se je spreobrnil iz zagrizenega desničarja in evrofoba v sredinskega politika ter zagovornika "sočutnega konzervativizma (tega je že Hague pobral Georgeu Bushu mlajšemu, vendar pa izvira iz Britanije in si ga je kot politično filozofijo izmislil reformistični premier Disraeli v 19. stoletju), menijo, da utegne obračun med Clarkom in Smithom razcepiti stranko. Nekdanji torijski državni sekretar za obrambo Nicholas Soames je ocenil, da je to za torijce "strahotna tragedija, ker izbor finalistov pooseblja polarizacijo v stranki, ki jo je tako zelo uničila".Podpredsednik konzervativcev Steve Norris je šel korak dlje, saj je namignil, da bo zapustil stranko ali celo prebegnil k drugi stranki, če bo ta za vodjo izvolila Duncana Smitha, ki je začel nov krog kampanje z nasprotnega pola kot Portillo. Medtem ko je Portillo najbolj poudarjal to, da se morajo torijci spremeniti in posodobiti, Duncan Smith prav nasprotno pravi, da se morajo držati svojih tradicionalnih vrednot. Prva domislica je vsekakor to, da morajo konzervativci, če hočejo zmagati na naslednjih volitvah, volilcem pomagati, da odkrijejo svoj "prirojeni konzervativizem". Clarke je začel kampanjo s poudarjanjem potrebe po spremembah, tudi v odnosu do evra. Ambiciozni Portillo, ki je zaradi več kot ene politične preobrazbe izgubil zaupanje številnih, pa pojasnjuje, da se odpoveduje politični karieri in bi rad "razvil kariero v umetnosti". Vseeno bo ostal poslanec bogataškega londonskega volilnega okrožja Kensington and Chelsea, kar bo lahko še zelo dolgo, saj je to okrožje ena od najbolj varnih torijskih volilnih utrdb v državi.
