V minulih letih sta Hrvatu na poti do uresničitve njegovih teniških sanj načrte prekrižala Američana Pete Sampras (dvakrat) in Andre Agassi, ki sta bila tedaj na višku svoje teniške moči, na letošnjem turnirju v slovitem All England Clubu pa je Ivaniševič vendarle imel na svoji strani kanček športne sreče, ki mu je na minulih treh finalih nastopih praviloma obrnila hrbet, in je lahko po dobrih treh urah dvoboja zmagovito dvignil roke, solze sreče pa so lahko stekle... Da se na osrednjem igrišču v Wimbledonu obeta prvovrstna teniška poslastica je bilo zaznati že pred začetkom finalnega dvoboja, kajti vzdušje na tribunah ni bilo podobno teniškemu srečanju, temveč bolj nogometnemu na kakšnemu od slovitih angleških stadionov, kot sta Wembley ali Old Trafford. Oba finalista sta imela za seboj armado navijačev, ki so ju spodbujali z avstralskimi ali hrvaškimi zastavami, transparenti in glasnimi vzkliki na poti do prvega zmagoslavja v Wimbledonu. Dvoboj je bolje začel Ivanišević, ki je po dobljeni uvodni igri takoj odvzel servis Rafterju, z natančnimi in močnimi začetnimi udarci pa prednosti ni izpustil, tako da je dobil prvi niz s 6:3. Identična zgodba se je ponovila v drugem nizu, le s to razliko, da sta tekmeca zamenjali vlogi, Rafter pa je prednost vnovčil in izenačil v nizih na 1:1. V tretjem nizu sta tekmeca ohranila svoje servise do šeste igre, ko je dalmatinski igralec Avstralcu odvzel servis. V naslednjem nizu so na površje izplavale Ivaniševičeve "muhe", nekajkrat je po "spornih" sodniških odločitvah glasno protestiral pri glavnemu sodniku, čeprav se je bolj ali manj zavedal, da bo zmagovalca odločil zadnji niz. Do štirinajste igre - izida 7:7 - sta oba igralca unovčila svoje servise, nato pa je Ivaniševiću uspel velik podvig in Rafterju odvzel servis. Po dobrih treh urah izjemno čustvenega in napetega dvoboja je 29-letni Ivanišević v petnajsti igri odločilnega niza izkoristil šele peto zaključno žogo in na kolena spravil leto dni mlajšega tekmeca iz Avstralije. Statistični podatki dvoboja so zelo zanimivi: Ivanišević je dosegel 17 asov, 42 takoimenovanih "winnerjev", naredil pa je kar 16 dvojnih napak, izkupiček Rafterja pa je bil 13 asov, 49 "winnerjev" in le štiri dvojne napake. Odstotek prvega servisa hrvaškega igralca je bil 55 %, avstralskega pa 63 %. Ivanišević je naredil kar 30 neizsiljenih napak, njegov tekmec le 11, Rafter je dosegel tudi več točk na mreži (49), Ivanišević pa 38. Hrvat je na srečanju dosegel skupno 194 točk, Avstralec pa 190, Ivaniševićev prvi in drugi servis pa sta v povprečju imela hitrost 193 oziroma 166 km/h, Rafterjeva pa 177 oziroma 161 km/h. V zgodovini Wimbledona je Ivanišević postal drugi nepostavljen igralec, ki je zmagal. Pred tem je podoben podvig dosegel le sloviti Nemec Boris Becker, ki je zmagal leta 1985. "Ko sem prišel v Wimbledon, se nihče ni pogovarjal z menoj, kaj šele pomislil, da lahko osvojim turnir. Zdaj sem to dosegel," je po osvojenemu finalu dejal Ivanišević in zmago posvetil legendarnemu košarkarju Draženu Petroviću. "To zmago posvečam mojemu prijatelju, ki je v nebesih - Draženu Petroviću. Hvala tudi prirediteljem, ki so verjeli vame in me povabili na turnir. Če to ne bi naredili, potem tudi zmagoslavja v Wimbledonu ne bi bilo," je dejal vraževerni Hrvat, ki je od svojega spremstva zahteval, da v polfinalu in finalu v ložah sedijo vselej na istih mestih, na njem pa ni bilo prostora niti za bogatega Bernieja Ecclestona in njegovo ženo hrvaškega rodu Slavico.