Do takšnega zaključka sta obe avtorici študije, dr. Milena Bevc in mag. Stanka Kukar , prišli po analizi številnih dejavnikov, ki vplivajo na migracije delavcev in drugih ljudi med državami. Med njimi so najpomembnejši geografska bližina ali oddaljenost, razlike v dohodkih, razlike v ekonomski razvitosti, položaj na trgu delovne sile, tradicija v izseljevanju, etnični, verski ali politični problemi, splošna mobilnost in pripravljenost za izseljevanje.
Številne podobnosti
Glede na geografski položaj je Slovenija, ki meji na Avstrijo in ni daleč od Nemčije, res v drugačnem položaju kot Malta in Ciper, ki sta precej bolj oddaljeni od obeh glavnih zagovornic prehodnega obdobja, vendar pa je po številnih drugih značilnostih naša država precej bolj podobna najbolj razvitima kandidatkama kot pa nekdanjim socialističnim državam. Precejšnja odprtost bivše Jugoslavije je prispevala k temu, da so bili že v preteklosti gospodarski in migracijski tokovi med Slovenijo in državami zahodne Evrope podobno močni kot pri Malti in Cipru, ki sta bila pred štirimi desetletji del britanskega imperija.Z njima je Slovenija primerljiva tudi po majhnem številu prebivalstva. Ciper ima 663.000, Malta 376.000 prebivalcev, od bivših socialističnih držav pa je samo Estonija manjša od Slovenije. Posledica te majhnosti je, da je tudi potencial za emigracije v Sloveniji absolutno majhen, ugotavljata avtorici. Zaradi starajoče starostne strukture prebivalstva in nizkega naravnega prirastka prebivalstva bo v prihodnosti emigracijski potencial še manjši, manjša pa bo tudi potreba po novih delovnih mestih v Sloveniji. Demografski položaj zato ne opravičuje drugačnega obravnavanja Slovenije od Cipra in Malte, je zapisano v raziskavi.
Ugoden ekonomski položaj
K enakemu sklepu navaja tudi ekonomski položaj Slovenije. Je relativno dobro razvita država, saj znaša bruto domači proizvod na prebivalca po kupni moči več kot 14.000 ameriških dolarjev, kar je znatno več kot v drugih bivših socialističnih državah in le malo manj kot na Malti (16.500) in na Cipru (17.500). V letu 1998 je Slovenija dosegla po kupni moči 68 odstotkov povprečja BDP na prebivalca v 15 državah članicah EU, v letu 1999 pa že 70 odstotkov. Tudi razlika v plačah glede na Avstrijo in Nemčijo je v Sloveniji manjša kot v drugih tranzicijskih državah, s tem pa je dohodkovna motivacija za migracije šibkejša. Razmeroma visoka raven mesečne povprečne pokojnine v Sloveniji (več kot dvakrat višja kot na Poljskem in tri- do petkrat višja kot v drugih tranzicijskih državah ter tudi višja kot na Cipru) kaže na visoko socialno varnost prebivalstva v Sloveniji, kar dolgoročno prav tako zmanjšuje motivacijo za izseljevanje. Spremembe slovenske zakonodaje v prid tujim naložbam, ki so že v teku, bodo prispevale k novim delovnim mestom v Sloveniji in s tem še zmanjšale motivacijo za ekonomske emigracije, so prepričani na inštitutu.
Poleg ekonomskega položaja sta za migracije prebivalstva pomembna tudi splošno socialno-ekonomsko okolje in splošna raven razvitosti, pri čemer Slovenija dosega še ugodnejše rezultate kot pri ekonomskih kazalcih. Ob koncu devetdesetih let je bila Slovenija po kazalcu indeksu človekovega razvoja v svetovnem merilu na 29. mestu in je le nekoliko zaostajala za Ciprom (22. mesto) in Malto (27. mesto), medtem ko so se druge države v tranziciji uvrstile slabše. Češka republika je zavzela 34. mesto, Slovaška 40., Madžarska 43., Poljska 44. mesto, Romunija pa celo zadnje, 60. mesto. Med elementi, ki sooblikujejo indeks človekovega razvoja, so poleg BDP na prebivalca po kupni moči še pričakovana dolžina življenja in indeks izobrazbe. Slovenci so v letu 1998 v povprečju živeli 74,6 leta, kar je nekoliko manj kot na Cipru (77,9 leta) in Malti (77,3 leta), vendar več kot v vseh drugih državah v tranziciji (najbolj se nam je približala Češka s 74,1 leta). Po indeksu izobrazbe pa je Slovenija prehitela tudi Ciper in Malto in se uvršča na 21. mesto na svetu.Dodaten argument za črtanje Slovenije s spiska migracijsko nevarnih držav naj bi bil tudi položaj na našem trgu delovne sile. Stopnja ekonomske aktivnosti prebivalstva znaša v Sloveniji 59 odstotkov in je le malo nižja kot na Cipru (in bistveno višja kot na Malti). Precej visoka stopnja aktivnosti žensk kaže, da nimamo posebnih rezerv delovne sile, ki bi v prihodnosti lahko zapolnila vrzel v aktivnem prebivalstvu.
Ni motiva za selitev
V Sloveniji lahko pričakujemo še nadalje prestrukturiranje gospodarstva in zaposlenosti iz kmetijstva in industrije v storitvene dejavnosti, a je v slednjih še dovolj možnosti za ustvarjanje novih delovnih mest. Slovenija ima sicer s 7- do 8-odstotno stopnjo brezposelnosti več nezaposlenih kot Malta in Ciper (med 3 in 5 odstotki), a vseeno manj od povprečja v EU (9,2 odstotka). Slovenske migracije po oceni inštituta nikakor ne morejo "pretresti" trga delovne sile v državah EU, saj je zaradi majhnosti države slovenski migracijski potencial zelo majhen, zaradi relativno ugodnega gospodarskega položaja v Sloveniji pa je tudi ekonomska motivacija za migracije šibka. Ni pričakovati niti večjega povečanja dnevnih delovnih migracij v sosednjo Avstrijo in Italijo (tja odhaja okrog 13.000 ljudi), verjetno pa bo prišlo do nadomestitve dosedanjih ilegalnih zaposlitev z legalnimi, kar bo koristno tako za Slovenijo kot za obe sosednji državi. Za povrh v Sloveniji ni etničnih, političnih ali drugih problemov, ki bi lahko vplivali na povečanje izseljevanja prebivalstva. Je pa Slovenija zanimiva bodisi kot ciljna, še bolj pa kot prehodna država za begunce in ekonomske migrante iz držav na območju nekdanje Jugoslavije in Sovjetske zveze, pa tudi iz drugih vzhodnoevropskih in azijskih držav.In kakšna je naša tradicija glede migracij? Študija poudarja, da je bila Slovenija emigracijska država le do prve polovice 20. stoletja (v začetku stoletja je šlo predvsem za ekonomske migracije v ZDA in v zahodno Evropo, po drugi svetovni vojni pa je sledil val emigracij politične narave), nato pa je Slovenija postala imigracijska država, predvsem za delavce iz drugih republik tedanje Jugoslavije. Sredi leta 2000 je v državah EU živelo 36.404 državljanov Slovenije (a večina teh začasno), v Sloveniji pa je skupaj živelo 42.500 tujcev (vključno z begunci). V zadnjih dvajsetih letih je imela Slovenija v meddržavnih selitvah pozitiven saldo, a z državami EU rahlo negativnega, najbolj z Avstrijo. A celo tu saldo znaša pičlih 783 ljudi, kar ne predstavlja niti zanemarljive desetine promila avstrijskega prebivalstva. Tudi notranja selitvena mobilnost prebivalcev Slovenije je nižja kot v državah članicah EU. V devetdesetih letih je občino prebivališča zamenjalo le 9 od 1000 prebivalcev, v Nemčiji 48, na Danskem pa kar 63 prebivalcev. Potencialna zunanja selitvena mobilnost prebivalcev Slovenije je po mednarodni raziskavi prav tako nizka in je med najmanjšimi v vzhodni Evropi.
Podatke iz raziskave, ki dokazujejo, da bi Slovenijo morali obravnavati enako kot Ciper in Malto, bodo naši pogajalci lahko s pridom uporabili pri pripravi dodatnih pojasnil, zakaj naša država nasprotuje do sedem let dolgemu prehodnemu obdobju pri prostem pretoku delovne sile. Za zdaj kakšnih odmevov na študijo v Bruslju še ni, saj je še niso prevedli v angleščino in je zato v tujino še niso poslali. Seveda pa žal ni izključeno, da pravega odmeva sploh ne bo in da ugotovitve raziskave ne bo bodo ganile in omehčale EU nič bolj kot naše dosedanje prepričevanje, vključno z nedavnimi pismi našega predsednika vlade in ministra za evropske zadeve.
