Že prvotna ustanovitvena pogodba EGS je predvidela, da naj delegatsko sestavljena skupščina postopoma preraste v neposredno voljen organ. V 138. členu pogodbe EGS namreč najdemo pooblastilo skupščini, da oblikuje predlog izvedbe splošnih neposrednih volitev, ki naj jih potem Evropski svet sprejme in priporoči državam članicam za vključitev v njihove volilne sisteme. Ta zamisel je bila uresničena leta 1976, ko je bila sprejeta odločitev o načinu izvedbe volitev. Tako so bile prvič neposredne in splošne volitve v Evropski parlament opravljene junija leta 1979. Vendar pa izvoljeni poslanci v polkrožni dvorani parlamenta, ki ima svoj sedež v Strasbourgu, od leta 1979 ne sedijo več glede na svojo nacionalno pripadnost, temveč glede na pripadnost politični skupini. Tako so dandanes najbolje zastopane politične skupine v Evropskem parlamentu v glavnem socialistična skupina, skupina evropskih ljudskih strank, skupina evropskih demokratov, liberalnodemokratična skupina, skupina evropskih naprednih demokratov in skupina komunističnih partij, če naštejemo le najpomembnejše.

Člane Evropskega parlamenta volijo za dobo petih let. Med izvrševanjem svoje funkcije se člani Evropskega parlamenta ravnajo po načelih reprezentativnega mandata, saj jih akt, ki pomeni podlago za neposredne in splošne volitve, obvezuje, da se odločajo v svojem osebnem in individualnem svojstvu in ne smejo sprejemati imperativnih navodil ali mandata. Tudi članstvo v parlamentu je nezdružljivo z nekaterimi drugimi funkcijami, predvsem so s tem mišljene funkcije v vladnih organih držav članic. Zato pa je tudi po neposrednih volitvah še vedno dopusten dvojni mandat: isti človek je še vedno lahko član tako nacionalnega kot tudi Evropskega parlamenta, če je pač v oba izvoljen na podlagi politične liste svoje skupine.

Številne pristojnosti

Pristojnosti Evropskega parlamenta se v glavnem delijo na svetovalne in na nadzorne pristojnosti. Evropskemu parlamentu ne pripada zakonodajna pristojnost na ravni EU, saj je ta poverjena predvsem komisiji in Evropskemu svetu.

Poglavitni del svetovalne pristojnosti Evropskega parlamenta se nanaša na primere, ko druge institucije skupnosti predloge svojih aktov predložijo v mnenje parlamentu. Še posebej za akte oziroma odločitve, ki jih sprejema Evropski svet (poznan tudi kot Svet ministrov), je pridobitev mnenja Evropskega parlamenta obvezna. Narobe pa za akte, ki jih sprejema komisija, soglasje parlamenta ni obvezno, vendar pa se je kljub temu uveljavila praksa komisije, da tudi predloge svojih aktov pošilja parlamentu, vsaj v neformalno razpravo.

Ne glede na to, ali ima posvetovanje z Evropskim parlamentom obligatorno naravo ali ne, v obeh primerih velja, da mnenje parlamenta nima nikakršne formalne obvezne veljave.

V okviru nadzorne pristojnosti je treba omeniti naslednjih pet najpomembnejših sklopov. Evropski parlament ima pravico obravnavati letno poročilo o delovanju EU, ki ga mora vsako leto do konca marca pripraviti in predložiti Evropska komisija. Prav tako ima pooblastila, da glasuje o nezaupnici članov komisije in s tem povzroči njihov odstop, ne glede na to, da so učinki te pravice omejeni, ker po izglasovani nezaupnici ni parlament tisti, ki imenuje novo sestavo komisije, temveč ta pravica ponovno pripada državam članicam. Čeprav pravica do odpoklica v praksi še ni bila nikoli uporabljena, pa je nesporno, da ima to pooblastilo parlamenta na delo komisije nesporno velik psihološki učinek. Evropski parlament ima tudi pravico, da drugim institucijam zastavlja vprašanja v zvezi z njihovim delom ali s katero koli problematiko EU. Poleg tega ima še formalno pravico, da pred Evropskim sodiščem v smislu 175. člena evropske ustanovitvene pogodbe napade drugo institucijo EU zaradi njene opustitve ukrepanja, kadar bi bilo to v skladu z ustanovitveno pogodbo dolžna storiti. Ne nazadnje je Evropski parlament pristojen za sprejem letnega proračuna EU, kar mu dejansko daje največjo formalno in tudi dejansko moč, saj tako uspešno nadzira in na neki način celo drži v šahu druge institucije Evropske unije.

Način dela

Evropski parlament se sestane enkrat na leto na svojem rednem zasedanju, ki se začne drugi torek v marcu, v praksi pa se Evropski parlament sestane vsaj desetkrat na leto in vsakokrat zaseda vsaj po teden dni. Dejansko pa parlament deluje neprekinjeno, saj so med rednimi in izrednimi zasedanji zelo aktivna predvsem njegova delovna telesa. Na čelu Evropskega parlamenta je predsednik in 12 podpredsednikov, ki jih člani parlamenta izvolijo iz svojih vrst in ki skupaj z vodilnimi svetovalci sestavljajo urad parlamenta. Zasedanja parlamenta potekajo po tradicionalnih principih parlamentarnih sistemov, pri čimer voditelji političnih skupin govorijo v imenu svoje skupine.

Evropski parlament je v praksi dejansko več ali manj organ posvetovalne narave in ima nasproti drugim organom odločanja (predvsem komisije in Evropskega sveta) resnično bolj priporočilno funkcijo. Ima pa zato v rokah zelo pomembno orožje: to je pristojnost za sprejemanje proračuna organov EU, prek katere dejansko osredotoča svoj vpliv na sprejemanje odločitev v evropski integraciji. Prav tako je parlament v glavnem reprezentativno telo v državah članicah EU najbolj uveljavljenih političnih strank in ni neposredni predstavnik posameznih evropskih narodov. Glede na to se v tej instituciji ne zrcalijo mnenja posameznih predstavnikov držav članic EU, temveč bolj ali manj mnenja združenih evropskih socialistov ali združenih evropskih demokratov, kar poudarja več ali manj strankarsko (in ne nacionalno) poslanstvo Evropskega parlamenta. To mu daje videz neke vrste združene evropske strankarske internacionale, ki tako internacionalizira svoja politična gledišča prek državnih meja in tako pridobi naravo neke vrste mednarodnih skupin pritiska.