D ržava bo s kupnino, ki jo bo dobila s prodajo obeh bank, pokrila del javnega dolga (okoli 1,2 milijarde mark), ki je nastal z njuno sanacijo. Možnost vplivanja na ključne odločitve bo ohranila s svojim četrtinskim deležem. Po zdaj predvidenem scenariju naj bi za NLB iztržila okoli 180 milijard tolarjev, kakšna bo cena delnice NKBM, pa še ni jasno. Prihajajoči meseci, ko se bo potekal postopek izbiranja tujega partnerja (ali več tujih partnerjev, za kar se zavzemajo tako uprava NLB kot predstavniki ZLSD), bodo pokazali, kako visoka bo res kupnina. Nič (kupci, končna cena in možnost dodatnih premij iz naslova izdaje izvedenih finančnih instrumentov - opcij) še ni dokončno odločeno. Postopek izbiranja ključnega partnerja naj bi trajal do marca prihodnjega leta. V tem času bosta upravi obeh bank iskali (domače in tuje) naložbenike, najverjetneje bo sledila tudi neodvisna cenitev bank in izbor ožjega kroga partnerjev. Ko bo ta izbran, se bo začelo zbiranje ponudb in prva resna pogajanja glede cene. Nazadnje bo padla odločitev o izbiri tujega partnerja (ali več partnerjev v primeru NLB, s čimer pa bi se zaradi manjšega deleža vsakega od njih verjetno znižala cena).
Z vstopom enega večinskega lastnika v NKBM bo poleg Societe Generale v slovenski bančni prostor prišla še ena banka, ki najverjetneje ne bo iz soseščine. Vodilni domači finančniki pričakujejo, da bo vstop dveh velikih in globalno organiziranih bančnih velikanov prinesel razvijajoče se nove bančne tehnologije, povečala pa naj bi se stopnja konkurenčnosti, ki je nujno potrebna zaradi vstopa v EU. To je poleg pritiskov iz Bruslja, ki nerga zaradi zavlačevanja s privatizacijo državnega premoženja, eden od ključnih razlogov, zakaj se s privatizacijo zdaj mudi.S tem, ko naj bi država in upravi obeh bank v nekajmesečnem postopku izbirali predvsem med naložbeniki, ki niso iz sosednjih držav, naj bi bil na nek način ščiten nacionalni interes. Ali vsaj ne bi bil ogrožen. Evropski bančniki si po tej logiki namreč - niti posredno, neposrednih vplivov banka kot taka sploh ne more imeti - ne bi postavljali ciljev, ki bi bili navzkriž z slovenskimi nacionalnimi interesi. Evropske multinacionalne banke bi namreč s tem lahko le izgubile podporo domače javnosti in politike, to pa se prej ali slej pokaže v slabših rezultatih in izgubljanju klientele. In ker je kapital glavni, v večini primerov pa celo edini končni motiv, ki zanima te globalne velikane, postanejo nacionalni interesi za njih v kontekstu globalizacije komaj drugotnega pomena. Multinacionalke že po svojem ustroju ne morejo imeti nobenih specifično nacionalnih ciljev, saj na tak način dolgo ne preživijo. Sledijo izključno filozofiji kapitala ter filozofiji širitve na nove trge, kar je v bistvu isto.
T uje banke, ki vstopajo v naš prostor, si namreč po večini želijo predvsem možnost prodora na trge nekdanje Jugoslavije in to tudi suvereno povedo. To je poleg dobička eden glavnih motivov evropskih bankirjev, s katerimi bodo naši finančniki morali živeti v večjem ali manjšem sožitju. In če so bila za gospodarstvenike nekdanje Jugoslavije slovenska podjetja nekakšno okno v Evropo, je že tako naneslo, da je zdaj položaj obrnjen.
