Ustavno sodišče je zapisalo, da so izpodbijane določbe zakona o vojaški dolžnosti neskladne z načelom določnosti in predvidljivosti predpisov, saj določajo obveznost oz. dolžnost državljana, ki nastane z uveljavitvijo ugovora vesti vojaški dolžnosti po odsluženem vojaškem roku (in sicer 30-dnevno usposabljanje za opravljanje nalog zaščite in reševanja), pri čemer pa ne določajo roka, v katerem je dolžan predpisano dolžnost izvršiti oz. ne določajo roka, v katerem ga mora pristojni upravni organ napotiti na njeno izpolnitev. Tako je čas izvršitve predpisane dolžnosti v celoti odvisen od pristojnega organa, ki sam odloča o napotitvi na usposabljanje. Zaradi tega državljan ne ve niti ne more predvideti, kdaj bo napoten in ali sploh bo napoten na 30-dnevno usposabljanje. Ker zakon o vojaški dolžnosti nima določb, ki bi upravnemu organu dajale osnovo za ustrezno določitev roka, v katerem mora biti državljan napoten na 30-dnevno usposabljaje, lahko pristojni upravni organ ravna povsem arbitrarno, kar pa je v nasprotju z ustavnima načeloma o pravni državi ter o organizaciji in delu uprave.