Knjiga je tudi prispevek pri iskanju odgovora na vprašanje, kaj je za Slovenijo najboljša pot, kar zadeva korporacijsko upravljanje oziroma upravljanje družb. Ameriški in evropski sistem upravljanja družb se zelo razlikujeta in za Slovenijo je odločilno, katerega bo prevzela oziroma, ali bo vzela najboljše iz enega in drugega sistema. Knjiga je na začetku precej teoretično zastavljena, v zadnjem delu pa predstavlja tudi številne rešitve iz prakse in daje tudi napotke. Med drugim predstavlja rešitve na področju finančne participacije, udeležbe zaposlenih na dobičku. Evropska unije je glede tega že v začetku prejšnjega desetletja sprejela priporočila glede udeležbe zaposlenih na dobičku, ki so ga ustvarili, in sisteme udeležbe zelo razvila, medtem ko Slovenija tudi tu zaostaja. Knjiga predstavlja tudi sodelovanja zaposlenih v organih upravljanja, tako ameriške in zlasti evropske izkušnje na tem področju.

Sicer pa je temeljni prispevek knjige na področju primerjav korporacijske oziroma delničarske strukture v korporacijah oziroma družbah. Temu bomo morali v prihodnje nameniti več pozornosti, saj gre za življenjsko vprašanje, kdo pravzaprav obvladuje družbe oziroma korporacije. Kdo so delničarji, kakšna je njihova narava, njihova moč, kdo pravzaprav vodi gospodarstvo.

Iz vsebine knjige je razvidno, da so za Evropo, za evropske korporacije, značilni močni institucionalni delničarji, to so druge korporacije, banke, različni finančni skladi, na drugi strani pa je delež drobnih razpršenih delničarjev vse manjši, kar pomeni, da ene korporacije obvladujejo druge korporacije. Za Združene države Amerike je ta slika popolnoma drugačna, ne po naključju, ampak tudi zaradi specifične finančne in davčne regulative, ki spodbujata razpršeno delničarstvo in tekmovalnost na trgu kapitala. Zelo majhno je število družb, v katerih bi bili deleži drugih družb nad 5 ali celo 10 odstotkov in bi na ta način obvladovale korporacijo. Gre za veliko razpršitev delničarstva, ki se uravnava tudi prek zelo razvejene strukture investicijskih in finančnih skladov ter investicijskih bank. Za ZDA velja velika razpršenost lastnine, značilna je velika konkurenca na trgu kapitala. Za Evropo, še zlasti za Slovenijo, pa tudi na primer za Avstrijo, velja nasprotno, saj so prisotni močni institucionalni delničarji, za katerimi so država in paradržavni skladi. To pomeni, da gre za neke vrste nov državni kapitalizem, torej za državno in politično obvladovanje gospodarstva. Drobni delničarji so nebogljeni, neorganizirani, kar pa ne velja za ZDA.

Avtor knjige obravnava tudi vprašanje, koliko so menedžerji nasproti delničarjem avtonomni ter koliko lahko sprejemajo polno odgovornost za svoje odločitve in koliko ne. Pri tem se na drugi strani, ob močni institucionalnih delničarjih, zastavlja tudi klasično vprašanje, kakšno je razmerje med menedžmentom in politiko, ki pogosto stoji za močnimi institucionalnimi delničarji.

Mogoče je torej predpostaviti, da se je privatizacija v Sloveniji izvedla le do določene stopnje, da je sedanja privatizacija le zamenjava ene institucije za več novonastalih institucij in da je ostal v rokah države in paradržavnih institucij še prevelik del lastnine gospodarstva, kar za Slovenijo ugotavljajo tudi evropski analitiki.

Ameriški analitiki pozorno preučujejo nemški dvotirni oziroma kontinentalni model korporacijskega upravljanja, kar pomeni, da ga jemljejo resno. Dr. Bohinc predlagal, da naj bi na fakulteti za družbene vede uvedli novo študijsko smer korporacijsko upravljanje.