Kaj se jeziš zaradi izpuljene češnje, ki so jo odnesli, so mi rekli, saj lahko kupiš novo in jo spet posadiš. Ni mi žal za tistih 1600 tolarjev, kolikor je stala (pa še 1200 tolarjev za dobro zemljo), žal mi je, ker postajamo tako nekulturni. Pomembno je dejanje samo, v kaj se spreminjamo in kam to vodi.

Komu je lahko v napoto češnja, ki je komaj začenjala poganjati ob poti na polhograjsko Grmado? Pred nekaj tedni sem jo prvič našla izruvano in odvrženo na parceli, znova sem jo posadila in komaj čakala, da požene prve poganjke. Pognala jih je, a so bili še premajhni, da bi videla, ali so med listi tudi cvetovi. Nisem jih dočakala, ker jo je nekdo izruval in odnesel skupaj s palico, ki ji je bila v oporo. Jo je vsaj posadil na svojem vrtu, parceli? Jo je odvrgel? Je bilo to zgolj nagajanje, objestnost?

Večkrat je pisalo, da iz mestnih korit izginjajo sadike, da so rože, ki poženejo pred ljubljanskim sodiščem ali kje druge, na hitro porezane. Bi to lahko imenovali kraja? So med nami kradljivci rož in češenj? Pomeni, da moramo povsod postavljati ograde, varovati svoje (in mestno) imetje, četudi rože in češnje? Se bomo spremenili v paznike, pogledovali sem in tja, kdaj nam bo izginila še katera češnja?