T ežko pričakovani zakon o telekomunikacijah, ki je zapolnil pravno praznino po "fiktivni" sprostitvi slovenskega telekomunikacijskega trga z januarjem letos, je končno začel veljati. Sodoben sistemski zakon, tako vsaj trdijo v ministrstvu za informacijsko družbo, ki je nadomestil starega iz leta 1997, je že precej zamujal. Slovenija bi ga namreč v skladu z zavezo iz državnega programa za prevzemanje pravnega reda Evropske unije morala sprejeti in uveljaviti že do konca preteklega leta. Polna liberalizacija telekomunikacijskega trga je v Evropi začela veljati že leto dni prej. Zataknilo pa se je pri reševanju problematike vračanja vložkov nekdanjih vlagateljev v javno telekomunikacijsko omrežje.

K ot je znano, je ustavno sodišče na osnovi v starem zakonu zapisanega določila, da je treba za vračanje vložkov posameznikov in lokalnih skupnosti sprejeti poseben zakon, z odločbo naložilo zakonodajalcu, naj sprejme zakon o vračilu vložkov. To pa se kljub burnim (predvsem političnim) razpravam v takratni vladni koaliciji ni zgodilo. Eden izmed razlogov naj bi bil, da bi takšno vračanje spodbudilo zahtevke tudi drugih vlagateljev v javno infrastrukturo. Bolj ali manj zamolčan močan razlog pa je bržkone ta, da naj bi bili vložki po ocenah vredni od 20 do 30 milijard tolarjev. Ker naj bi jih država dobila s privatizacijo Telekoma, bi pač ob odprodaji svojega premoženja toliko manj dobila v svojo blagajno.

V času Bajukove vlade so v takratnem ministrstvu za promet in zveze pripravili predlog novega zakona o telekomunikacijah, ki je vključeval vračilo vlaganj, vendar ni "prišel skozi". Nekateri vladajoči stranki sedanje vladne koalicije še vedno očitajo, da je bil prav zaradi zaviranja zakon sprejet tako pozno. Vendar se tudi novi zakon ni mogel povsem "otresti" obveznosti vračanja, čeprav je vlada že pripravljeni predlog umaknila in besedilo zamenjala z novim, v njem pa vračanja spet čudežno ni bilo več. Po odmevni javni obravnavi, ki so jo bili tako rekoč prisiljeni izsiliti poslanci opozicije, je bilo jasno, da tega vprašanja ne bo mogoče tako lahko spustiti iz rok. V fazi sprejemanja je zakon tako dobil še prehodno določilo o vračanju, oziroma je zakonodajalca zavezal k sprejetju posebnega zakona o vračilu vložkov.

Ž e slišano, že videno? Da, v starem zakonu, ki pa sprejetja posebnega zakona ni dočakal. V bojazni, da bi država neprostovoljne vlagatelje izigrala, je ustavno sodišče ponovno dobilo zahtevo po presoji ustavnosti zakona, ki zdaj čaka na obravnavo. Vinku Mikcu (ki mu je ustavno sodišče prisluhnilo že prvič) in dvema opozicijskima poslancema, sopodpisnikoma zahtevka, pa ni uspel predlog, da bi ustavno sodišče izvajanje zakona "zamrznilo" do sprejetja posebnega zakona ali do dopolnitve sprejetega zakona z ustreznim dopolnilom. Sprejeto dopolnilo namreč določa sprejem posebnega zakona o vračanju v šestih mesecih po uveljavitvi novega zakona o telekomunikacijah, a pod pogoji, ki jih bo določila vlada.

V tem grmu pa tiči zajec bojazni, da bi se vračanje (sprva načrtovano v gotovini) lahko sprevrglo v kaj drugega. Le zakaj bi si ljudje kupovali barvne televizorje, je dejal nekdo od odgovornih, če pa ministrstvo za informacijsko družbo pripravlja poseben projekt, v okviru katerega bi vloženi denar lokalnim skupnostim vrnilo v obliki popolne telekomunikacijske opremljenosti. Kaj pa je z vložki posameznikov, še ugotavlja. Sicer pa država gotovine za vračilo sploh nima in je še lep čas ne bo imela. S privatizacijo Telekoma, iz katere bi dobila potreben denar, bo tako ali tako počakala na boljše tržne čase. Se pravi, da so drugačne oblike vračanja za zdaj edina rešitev. Le da so vlagatelji pred leti Telekomu morali plačati v gotovini, sicer so telefone lahko gledali le od daleč, danes pa jim bo za tisoče mark vredne vložke država ponudila nekaj deset tisoč tolarjev vredne digitalne priključke...