Težava je bila namreč v tem, da so imela koncentracijska taborišča omejeno "delovno" zmogljivost: v mnogih so na dan lahko pobili "le" nekaj sto ljudi, tako da bi v primeru, če bi vanje hkrati pripeljali preveč Judov, nastala prevelika gneča in s tem zmeda ter "proizvodni" zastoji. Poleg tega nacisti za pobijanje niso uporabljali le plinskih celic, ampak tudi delo, saj so morali mnogi Judje, politični zaporniki in pripadniki drugih za naciste manj vrednih narodov kot sužnji delati v nemški industriji - pobili pa so jih šele, ko so od izčrpanosti in izstradanosti dobesedno popadali po tleh. Pri čemer so nacisti pokazali veliko mero pragmatičnosti: za vsakega zapornika so natančno vedeli, kakšna je njegova delovna usposobljenost, tako da nikogar niso odredili za delo, ki ga ne bi znal opravljati, tovrstne delovne sužnje pa so, v skladu s potrebami vojne industrije, za povrh še razporejali gor in dol po državi. Kar pomeni, da so morali dnevno voditi evidenco o nekaj milijonih ljudi - ta problem pa so rešili tako, da so vsakemu zaporniku dodelili evidenčno kartico, na katero so s posebno tehniko luknjanja zabeležili njegove ali njene osnovne karakteristike. Te kartice so potem sortirali v posebnem "statističnem inštitutu" v Berlinu, učinkovitost tega urada pa je bila zgledna, saj so lahko v nekaj urah iz populacije pariških Judov potegnili imena vseh kovinarjev in jih po potrebi napotili na delo v nemške jeklarne.

Stroji, ki so zmogli tovrstna administrativna opravila, so v tridesetih in štiridesetih letih veljali za pravo čudo pisarniške tehnike. Za nemški trg jih je izdelovalo podjetje Dehomag, ki so ga sicer vodili tretjemu rajhu več kot lojalni ljudje - a so poleg Hitlerja imeli še enega gospodarja. Dehomag je bil namreč v tihi, a večinski lasti ameriškega IBM. Black je v svoji knjigi dovolj prepričljivo nakazal, da so si šefi IBM v New Yorku ves čas sistematično tiščali oči in ušesa pred vsem, kar so počeli nacisti - čeprav je vsak, ki je leta 1939 bral New York Times, moral jasno vedeti, da v Nemčiji sistematično pobijajo Jude . Še več: v IBM so si tiščali oči tudi pred tem, za kaj Nemci uporabljajo njihovo tehnologijo, čeprav so dobro vedeli, kateri deli nemške civilne in vojne administracije najbolj množično naročajo njihove stroje. Se pa zato niso branili dobičkov, ki jih je ustvarjalo njihovo nemško podjetje, in so izvajali prave administrativne in politične bravure, da bi - v nasprotju z nacistično zakonodajo - ta denar potegnili iz Nemčije ali ga v njej varno naložili: stvari so šle celo tako daleč, da je Thomas Watson, takratni direktor IBM, načrtno koketiral z nacistično oblastjo in bil pri tem tako uspešen, da je leta 1937 od Hitlerja dobil posebno medaljo. Vrnil jo je šele junija 1940, ko so Nemci bombardirali Pariz in je vojna v Evropi trajala že skoraj leto dni, njegovo podjetje pa je zaradi sodelovanja z nacisti začel preiskovati FBI.

A se IBM na koncu ni zgodilo nič, saj je bil z ameriškim gospodarstvom in politiko povezan še bolj intimno kot z nacističnimi poglavarji . Poleg tega njegovi direktorji v resnici sploh niso bili Hitlerjevi politični simpatizerji: v Nemčiji jih je zanimal zgolj posel, pravi Black, zanj pa so bili pripravljeni iti dobesedno prek vseh meja . Ali, če poanto obrnem, IBM nedvomno ni bil kriv, če so Nemci za vodenje koncentracijskih taborišč uporabljali njegove izdelke, saj tehnologija ne more biti odgovorna za nemoralnost in nečlovečnost tistih, ki jo uporabljajo - je pa vsekakor skrajno vprašljivo, da je IBM celo po začetku druge vojne s pomočjo predstavnika v Ženevi posredno koordiniral svoje posle v Nemčiji in na okupiranih ozemljih. Prava sramota za evropsko in ameriško zgodovinopisje in novinarstvo pa je seveda, da je to početje javnosti ostalo neznano celih šestdeset let po koncu druge svetovne vojne.

Ta zgodba ima torej za Slovenijo več zanimivih poant - trenutno pa je še najmanj aktualna tista, ki pravi, da obnašanje IBM med drugo svetovno vojno dokazuje, da so že pred šestdesetimi leti obstajale korporacije, ki so bile za dobiček pripravljene pozabiti na temeljno človeško dostojanstvo in si zatisniti oči tudi pred najhujšimi zločini proti človeštvu . Čas, ko bo Evropa znova postala občutljiva za tovrstne levičarske debate, bo nedvomno še prišel - za našo domačo rabo pa je v tem trenutku precej bolj zanimiva poanta, da se ob spletu neugodnih okoliščin popisno vprašanje o verski in nacionalni pripadnosti lahko spremeni v pravo morilsko orodje . Nacisti so namreč Jude in ljudi z judovskimi predniki iskali tudi s pomočjo popisnih podatkov, pripoveduje Black, pri čemer so šli nekaj kolen nazaj, saj so bili zanje utelešenje zla tudi ljudje, pri katerih je bil Jud le eden od starih staršev.

S tega zornega kota je več kot pomenljiva razlika med usodo nizozemskih in francoskih Judov. Prvi so živeli v deželi, ki je bila od nekdaj zgled verske in etnične strpnosti, njihovi nejudovski rojaki pa so se z njihovo nesrečno usodo odkrito solidarizirali, mnogi celo tako, da so tudi sami nosili židovske zvezde. Francija je v svoji zgodovini ravno nasprotno poznala tudi močna antisemitska obdobja, tako da v njej še zdaleč ni prišlo do tako množične solidarnosti z Judi kot na Nizozemskem - pa vendar je bila smrtnost Judov med drugo vojno v Franciji skoraj trikrat nižja kot na Nizozemskem . Razlog za to je preprost, pravi Black: na Nizozemskem so ljudi po njihovi verski pripadnosti spraševali na vsakem popisu, v Franciji pa zadnjič leta 1872. Zato so na Nizozemskem s pomočjo popisnih podatkov in IBM-jevih strojev nacisti brez težav odkrili vse, ki so bili ali so imeli prednike judovske vere, medtem ko v Franciji taka statistično-administrativna operacija kratko malo ni bila mogoča - in so se, če sem malce ciničen, nacisti pri pobijanju Judov lahko zanašali le na navdih, kar je seveda neprimerno manj učinkovito kot sistematičen pogrom.

Sam seveda verjamem, da je Slovenija v tem trenutku demokratična in tolerantna država, v kateri se lahko brez nevarnosti vsak opredeli tako, kot se hoče - in sta zato tudi vprašanji o verski in nacionalni pripadnosti v slovenskem popisnem vprašalniku povsem nedolžni . A za razliko od Nizozemske pri nas še zdaleč ni bilo vedno tako - podobno kot Nizozemsko pa so tudi nas nekoč že okupirali ljudje, ki so bili utelešenje rasne in nazorske nestrpnosti. In čeprav je v tem trenutku v Evropi mir, nas zgodovina zadnjih sto let jasno uči, da tako stanje še zdaleč ni nekaj samoumevnega - zato bi vsem, ki odločajo o popisu 2002, predlagal, da vseeno še enkrat resno razmislijo o vprašanjih o verskem prepričanju in nacionalni pripadnosti, in to predvsem tako, da v nobenem primeru ne bi bilo mogoče zlorabiti popisnih podatkov in odkriti osebne identitete popisanih ljudi...