Dr. Rupel je odnose in tudi same pogovore ocenil kot izjemno uspešne. Političnih razhajanj ni, gospodarsko sodelovanje je na zavidljivi ravni (blagovna menjava 364 milijonov dolarjev), Poljska je na drugem mestu, kar zadeva naša tuja vlaganja (predvsem po zaslugi farmacije), prav tako pa ni razlik, kar zadeva pridružitveni proces EU. Obe državi si želita čim prej vstopiti v EU, zato si tudi obe želita, da bi petnajsterica naposled vendarle pokazala karte glede časovnih rokov. Za Slovenijo je vsekakor pomembno, da ima v Poljski, ki je že članica Nata, glasnega zagovornika širitve evroatlantske zveze.
Bartoszewski je dejal, da ima sodelovanje med državama kontinuiteto, kar dokazuje, je hudomušno ilustriral, tudi to, da je on že drugič poljski zunanji minister, dr. Rupel pa že tretjič in da v tej funkciji že dolgo sodelujeta. Med pogovori sta ugotovila, da ni težav, ki bi jih bilo treba odpraviti, temveč je treba nadgrajevati doseženo. Glede prihodnjega članstva v EU smo po njegovem mnenju v enakem položaju, kar pa seveda ne pomeni, da državi ne bi smeli izbirati lastne taktike in strategije pristopa, torej v skladu z lastnimi interesi in možnostmi. Dobro pa je, da se tako kot v vsaki družini včasih srečamo in se o teh zadevah pogovorimo, drug drugega seznanimo z nekaterimi stališči in to pojasnimo. Zato pa imamo skupne težave v tem procesu. Tako je z Avstrijo, denimo, je bil konkreten poljski zunanji minister, ki mu ta država in njena zunanja ministrica očitno delata sive lase, saj ju je na predavanju in tiskovni konferenci večkrat ošvrknil. Sama noče v Nato, a bi bila zelo zadovoljna, če bi bile članice Nata Češka, Poljska, Madžarska in Slovenija, ker bi imela tako zavarovane svoje južne in vzhodne meje. Po drugi strani pa ima Dunaj veliko pomislekov glede članstva teh držav v EU, kar je najbolj očitno po njeni omejevalni politiki v zvezi s prostim pretokom ljudi. Varnost in kapital sta dobrodošla, morebitni delavci pa ne. Dvoličnost, ki se vidi tudi v najnižji podpori širitvi EU med Avstrijci, je vzkliknil poljski zunanji minister, ki se mu očitno ni treba bati dunajske užaljenosti, saj vodi diplomacijo države z dvajsetkrat več prebivalci, kot jih ima Slovenija.Tudi glede nekaterih očitkov iz Natovih vrst, češ da Poljska prepočasi prilagaja svojo vojaško strukturo novemu zavezništvu, minister Bartoszewski ni bil nič manj samozavesten in oster. Poljska izpolnjuje vse partnerske obveznosti do Nata, je povedal, o tem je dovolj dokazov, vendar se morajo gospodje v poveljstvu te organizacije zavedati, da Poljska in njena vojska še nimata toliko denarja kot Španija ali Nemčija, da bi z lahkoto zamenjala svoja letala.
