Prvi korak k trgovanju
Tako kot vrh Ginekološke klinike tudi prof. dr. Tomaževič nasprotuje možnosti uvoza spolnih celic (kljub temu, da bi moral vsak uvoz posebej dovoliti minister za zdravstvo, op. p.), saj pravi, da je to prvi korak k trgovanju; po njegovih besedah bi zaradi zagotavljanja varnosti morali vse napore vložiti v to, da bi se program darovalstva razvil v okviru Slovenije.
Kar pa bo zaradi majhnosti države težko, opozarja Mojca Pirnat , predsednica društva za večjo rodnost in plodnost Slovencev, kjer pomagajo neplodnim parom in jim nudijo vse mogoče informacije. Pri zapletih okoli sprejemanja zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo po njenih besedah še zdaleč niso največji problem pravice samskih žensk. "Na društvo se namreč do zdaj ni obrnila še nobena ženska brez partnerja, ki bi želela informacije o postopkih umetne oploditve, če ne štejemo ene, ki je hotela, da ji najdemo moškega, in je bila jezna, ker smo rekli, da tega ne počnemo. Zato pa se je od leta 1994, odkar so prepovedali oploditev z darovanimi spolnimi celicami, nabralo 400 parov - to so ocene, točnih številk ni - za katere je to edina možnost, da pridejo do otroka. Pa zaman čakajo že sedem let, da se bo kaj uredilo," opozarja Mojca Pirnat; dodala je, da so se za sprejetje zakona o zdravljenju neplodnosti zavzemali ravno zaradi teh parov, saj zdravniki druge postopke umetnih oploditev (na leto okoli 3000) normalno opravljajo.Kljub temu so bili v društvu razočarani, ker kljub lanskemu sprejetju zakona (v času Bajukove vlade, samske ženske so bile iz zakona izključene) postopki oploditev z darovanimi spolnimi celicami niso stekli, saj je manjkal cel kup podzakonskih aktov, odprta so bila še številna vprašanja; od tega, kako pridobivati darovalce, kako zagotoviti denar, ali mora biti zagotovljena anonimnost v vsakem primeru... Na sploh pa stroka opozarja na dileme v zvezi z omenjenimi postopki, saj je oploditev z darovanimi spolnimi celicami ustreznejša, cenejša, uspešnejša in zato zelo vabljiva, hkrati pa je lahko tudi neetična v primerjavi z drugimi postopki, saj lahko otroku odvzame pravico do enega od genetskih staršev, pravi prof. dr. Tomaževič.
Mnogi gredo v tujino
Kot pravi Pirnatova, je stroka s svojim nasprotovanjem jasno povedala, da na darovalstvo ni pripravljena, da Slovenija nima semenske banke, komisija za oploditve z biomedicinsko pomočjo pa se je po navedbah Pirnatove več ukvarjala s problemom samskih žensk kot pa s problemi parov, ki čakajo na oploditev z darovanimi spolnimi celicami. Zato se mnogi še vedno odpravljajo v tujino, največ v švicarski Lugano, kjer stane samo en postopek inseminacije od 100 do 150 mark, zunajtelesna oploditev (in vitro fertilizacija) pa od 4000 do 5000 mark."Nasprotniki novele zakona govorijo o ogroženosti družine, ampak zaradi ene do dveh samskih žensk, ki bi se na leto odločili za postopek, ne pomagamo vsem parom, ki potrebujejo darovane spolne celice, kar bi rešili le z uvozom. Slovenija je namreč premajhna," pravi Pirnatova. Prepričana je, da je problem "samske ženske" le krinka za nasprotovanje slovenske stroke postopkom darovanja spolnih celic.
Zdravstveni svet, omenjan kot najvišji strokovni organ v zdravstvu, o noveli zakona o zdravljenju neplodnosti ni razpravljal, je pa sklep v zvezi z novelo sprejela skupščina zdravniške zbornice. Ta je pozvala vlado, daj umakne novelo iz obravnave in omogoči "javno razpravo za pripravo sprememb novega predloga, kjer bo imela zdravniška stroka bistveno večji vpliv na vsebino". Medtem ko so nekateri (tudi zdravniki) tak sklep razumeli zgolj kot poziv vladi k običajnemu zakonodajnemu postopku in ne kot nasprotovanje noveli, pa kaže, da se je zdravniška stanovska organizacija s tem sklepom vendarle postavila na stran nasprotnikov novele zakona. "Lahko bi imela nepredvidljive posledice, ki si jih danes ne moremo zamisliti. Kaj bo, če s postopkom umetne oploditve zanosi ženska, ki ima odpor do moških, potem pa ugotovi, da je otrok moškega spola? Ali pa, če se za te postopke odloči ženska, ki so ji operirali tumor na možganih in je videti normalna, vendar v resnici ni, kar se je v tujini že zgodilo? Tudi uvoz spolnih celic je nepredvidljiv, saj vemo, da v tujini darovalci prihajajo iz določenih socialnih struktur, ki potrebujejo denar, tako da bi se v Slovenijo uvažal določen genetski material. Morda pa bomo čez čas celo ugotovili, da se aids prenaša s spolnimi celicami," pravi Marko Bitenc , predsednik zdravniške zbornice, in zatrjuje, da ni dobil niti enega pisma zdravnikov, ki bi se izrekli proti stališču zbornice.Neenotnost stroke in poslancev
Sicer pa je zgodba o zakonu o zdravljenju neplodnosti stara že sedem let, saj je leta 1994 zdravstveni svet imenoval skupino strokovnjakov, ki se je lotila priprave besedila zakona o zdravljenju neplodnosti, katerega predlog so ministrstvu za zdravstvo izročili maja 1998. Medtem ko so še druga pristojna ministrstva usklajevala predlog zakona, se je pojavil nov predlog, ki ga je januarja 1999 v državni zbor vložila skupina 22 poslancev, s prvopodpisanim Aleksandrom Merlom . Takoj so se pojavili očitki skupine strokovnjakov, da je poslanski predlog v velikem delu prepisan, deloma pa nestrokoven (našteli so 24 spornih točk) in prirejen posameznim zasebnim interesom. Zapleti in usklajevanja okoli različnih točk - še aprila lani so bili strokovnjaki in poslanci neenotni glede sestave komisije za oploditve z biomedicinsko pomočjo in pri vprašanju, ali naj postopke opravljajo tudi zasebniki - pa so dosegli vrh v času Bajukove vlade, ko je poslanska skupine LDS vložila dopolnila, ki pravico do postopkov umetne oploditve širijo na kategorijo samskih ženski. Parlament v prejšnji sestavi je dopolnila po burni razpravi zavrnil, najpogosteje pa je bilo slišati argumente strokovnjakov, da samske ženske niso bolne, zato niso upravičene do medicinskih postopkov in zdravljenja oziroma da neplodnosti sploh ni mogoče diagnosticirati, saj je takšno diagnozo mogoče postaviti le po letu dni spolnih odnosov (dva do trikrat tedensko). Po zakonu, ki ga je sprejel prejšnji parlament, so torej do postopkov umetne oploditve upravičeni le poročeni pari ali tisti, ki živijo v zunajzakonski skupnosti.
Tudi predstavniki državne komisije za medicinsko etiko so večkrat predstavili odklonilno stališče do upravičenosti samskih žensk (oziroma žensk brez partnerja) do postopkov umetne oploditve. 28. decembra lani pa je komisija sprejela stališče, v katerem pojasnjuje, da ima pravico do zdravljenja neplodnosti katerakoli neplodna ženska, torej tudi taka, ki ne živi v zakonski zvezi ali dalj časa trajajoči življenjski skupnosti z moškim, se pravi neplodna ženska brez partnerja. Mnogi opozarjajo, da o takšnem stališču državne komisije ni bilo javno nikoli veliko povedanega, ni bilo razprave, saj se je vedno ustvarjal vtis, da je komisija za medicinsko etiko absolutno proti upravičenosti samskih žensk do takih postopkov. Vendar prof. dr. Jože Trontelj , predsednik komisije za biomedicinsko etiko, pravi, da "to ni res, saj nikoli nismo zanikali pravice katerekoli ženske do zdravljenja. Seveda če ima medicinski problem."Tudi mnenje SAZU negativno?
Zato se komisija strinja, da se uveljavi pravica do zdravljenja neplodnosti tudi za žensko brez moškega partnerja, če ima medicinski vzrok za neplodnost; umetnega oplojevanja zdravih žensk brez partnerja pa komisija še vedno ne podpira. V prihodnjih dneh lahko pričakujemo tudi stališče SAZU, katerega člani so o tej problematiki razpravljali včeraj; zelo verjetno bo mnenje o umetnem oplojevanju plodnih samskih žensk negativno.
Sicer pa takšne ženske ne bi mogle kar tako do otroka. Kot je večkrat poudaril prof. dr. Dušan Keber , minister za zdravstvo, gre pri noveli le za "odpiranje vrat in za to, ali je pravica dosegljiva vsem", saj bi o upravičenosti zahteve vsake samske ženske odločala komisija. Poleg tega prof. dr. Keber tudi zavrača vse trditve, da je bil zakon sprejet prehitro, saj so ga pripravljali nekaj let in tudi razprava se vleče skorajda dve leti.
