"Okej! Danes nimamo veliko časa… Kje začnemo?" je učiteljica poskušala pritegniti pozornost.

"Danes sem vstala z levo nogo," je izstrelila Aida Demiri in nasmejala prisotne. A soigralka Vesna Grbec je takoj pristavila nadvse resno: "Se mi smejemo?"

"Seveda se smejete! In to na glas! Smeh pali."

Pojdi si malo pretegnit noge!

Merljakovo, šolano igralko, najbolj skrbi, da ga na premieri 5. junija ne bi bilo slišati. "Ne bi rada, da predstava izpade kot neka jamrarija, čeprav so zgodbe vzete iz njihovega življenja. Zabavne, žalostne, ljubezenske, seksualne… resnične! Včasih zvenijo kot vici!"

In prav s samoironičnimi štosi, ki na trenutke spominjajo na South Park, bodo imeli gledalci največ težav, pravi Maja. Ko je pred dvema letoma začela sodelovati z gledališko sekcijo društva študentov invalidov, tudi ona ni vedela, kako naj se odzove. Ali naj se zasmeji, kadar drug drugemu rečejo "kripl, pojdi si malo pretegnit noge" ali "v teh čevljih se pa res fino hodi".

"Ko je Barbara nekoč razlagala, kako je na nekem žuru telebnila po tleh, so se vsi režali. Ljudje božji, sem jim rekla, pa to ni smešno! Smejali so se tudi, ko je nekdo pravil, da je slepca peljal na WC in mu hotel prižgati luč!" Presenetilo jo je, koliko se na lasten račun presmejijo. "Na začetku sem imela s tem težave… nisem vedela, kako naj reagiram. Tudi moj prijatelj mi je rekel, ko je prebral scenarij, da se temu ne more smejati. Potem se tudi publika ne bo smejala, sem pomislila… In tako smo prišli na idejo, da so igralci v vozičkih na odru ves čas, kot nekakšen zbor. Djuro temu pravi 'sit down comedy' - njihova vloga je namreč podobna tisti, ki jo ima predposneti smeh v ameriških sitkomih."

"Na splošno moram reči, da Slovenci nekoliko težje prenašajo humor na svoj račun," je kolegici pritrdil Branko Djurić - Djuro, ki je s skupino zadnje mesece delil znanje in ideje ter jih na vajah - kot se je izrazil - usmerjal. "Humor je univerzalen. Ni slovenskega ali bosanskega humorja. Obstaja samo dober in slab humor." V stilu Pythonov je napovedal: "In zdaj nekaj popolnoma drugačnega… To bo hit!"

"Zakaj bi nas pa ljudje prišli gledat," je v zaodrju samopomilovalno razmišljala Aida. Enaintridesetletna diplomirana upravna organizatorica dela, ki kruh služi honorarno v Hiši eksperimentov, se je skupini gledališčnikov amaterjev pridružila zaradi nizke samozavesti. "Zame je to izziv, da presežem samo sebe," je priznala. Na predstavi bo odigrala prigodo z jajci, ki ima v resnici opraviti s fizičnimi ovirami v vsakdanu slehernega invalida. Čeprav so morda zgodbe drugih bolj intimne, verjame, da je vsakršno razgaljanje dajanje sebe. Ne le v fizični obliki, prej v duhovni, čustveni, intelektualni… "Izpostaviti se na odru je izvrstna priložnost za osebni (samo)razvoj; odlična priložnost, da se naučim 'dihati' s skupino, oziroma za medsebojno čutenje in zaupanje."

Rušenje tabujev o seksu

Najbolj kritična in glasna med njimi je vedra Vesna Grbec. Nekaj let mlajša (brezposelna) ekonomistka se je z igro srečala že v osnovni in srednji šoli. Za gledalce ima pripravljeni dve zgodbi; tisto z rampo in avtobusom številka 7, s katerim se ji vse do danes ni uspelo zapeljati, druga, o njenih seksualnih fantazijah, pa se odvije (upa, da ob postavnem gibalcu) dokaj bliskovito. "V tem kratkem prizoru se dotaknem morda enega najmočnejših stereotipov, ki jih imajo ljudje o nas - da smo invalidi aseksualna bitja."

Triindvajsetletna Marja Koren se je vprašala, ali niso za ta stereotip krivi sami. "Premalo se izpostavljamo v javnosti in opozarjamo nase," je razmišljala. "Logično, da se ljudje bojijo, ker nimajo izkušenj."

"Tema o seksu je že sama po sebi tabu, ko pa se vanjo vpletemo še mi, je konec," se je navezala 22-letna Mija Pungeršič, ki bo publiki govorila o vsakoletnih monosmučarskih izkušnjah iz Levigna in o tem, kako je nekoč zaplesala s postavnim natakarjem. "Gledališče, oder, film... so stvari, ki so mi pri srcu, nikoli pa se nisem videla v taki vlogi. Niti si nisem upala," je še dodala.

Tudi Lea Bernik in Daniela Šorc se dotikata intime. "Včasih si želim, da bi bila po duši bolj južnjakinja, kot sem… Da ne bi dala, ampak bi si (ga) vzela. Nežno, a dovolj strastno, da je lahko divje," gre Danielin tekst. Lejina zgodba pa ima (po njenem problematičen) happy end. "Saj ne bo nihče verjel, da imam že dve leti fanta, ki ni invalid." Zakaj tega ne bi nihče verjel, se je čudila Maja. "Maja, ti si premalo v našem svetu."

Triindvajsetletna Barbara Šamperl je že od nekdaj sanjarila o vpisu na igralsko akademijo. "Kot vsak otrok sem imela veliko idej o tem, kaj bi želela postati. Od novinarke, balerine pa vse do igralke. Dve leti se že ukvarjam s plesom in igro. Ti dve leti, odkar se srečujemo, sem spoznala marsikaj novega o sebi." Ob tem, kako se je napila in pristala pod mizo na nekem študentskem žuru, se bo pod žarometi GOML spominjala drobnega flirta iz dvigala v svojem bloku. Prizna, da ima precejšnjo tremo. "Ampak Maja vedno znova ponavlja; vrzi se v vodo in plavaj!"

Edini fant med cvetoberom deklet - absolvent matematike, 27-letni David Žnidaršič - pripoveduje, da je prišel zaradi novih izkustev in poznanstev. Njegov hendikep, krajša noga, je viden šele, ko zakoraka čez oder. "Kar smejte se, če hočete," pripomni med nastopom. Rad je z dekleti, med vajami snema ali fotografira z mobilnim telefonom. "Sploh pa," je imel svojo računico, "čez sedem let, pravijo, vse prav pride."

Če jih vprašate, ali se jim zdijo odrske deske dobrohotna terapija, boste dobili enoglasen odgovor. Aida je menda že na prvi vaji rekla: "To je idealna psihoterapija, kjer spoznaš svoje (ne)zmožnosti, pa še naučiš se ogromno za življenje."

"Na dramskih vajah smo ogromno delali: govorne, ogrevalne, usklajevalne vaje s skupino, živalske preobrazbe, improvizacije, pevske vaje… uglasitev celotne skupine, vaje 'intimni trenutek'… Najbolj pa mi je bilo všeč, da nismo samo trdo delali, ampak smo se tudi veliko pogovarjali, kar je po mojem najpomembnejše, saj smo se le tako lahko sprostili in iskreno delovali. To je zagotovo najboljša psihoterapija."

Študentka arhitekture Mija Pungeršič se popolnoma strinja. "Igranje je proces, v katerem raziskuješ samega sebe. Včasih si res presenečen, ko odkriješ kakšen nov detajl."

Imamo ponos, dušo, čustva

V gledališki igri z naslovom Vse, kar ste hoteli vedeti o nas, pa niste nikoli vprašali ne grebejo le po svoji intimi, ne kažejo le svojega vsakdana, ovir v glavah ali na cesti, ampak predvsem odgovarjajo vsem tistim, ki se potiho sprašujemo, na glas pa si vprašanja ne upamo izreči. "Nisem hotela vzeti teksta in jih siliti v neke transformacije," pojasni umetniška voditeljica. "Prosila sem jih, naj napišejo svoje scenarije, in tako smo z Djurovo pomočjo pred mesecem in pol končno dobili scenarij, ki pa ga še vedno pilimo."

"Čeprav," poudarjajo, "te zgodbe vsakodnevno doživljamo, zato na neki način to ni igranje."

Da jih imajo za neumne, nevredne, nesamostojne, zagrenjene, depresivne, vam precej povejo. Da ne morejo kar na vsak pločnik in niti slučajno v vse uradne stavbe, so opozorili že mnogokrat. Toda obstaja tema, ki se ji "normalni" med pogovorom s hendikepiranimi raje izogibamo.

"Prav gotovo je najbolj tabu tema intimnost oziroma spolnost invalidov," se je k večnim temam vrnila Aida. "Ali tega ne vidijo ali res ne vedo: da smo invalidi prav tako ljudje, z enakimi potrebami in željami kot hodeči… Čutimo, ljubimo…" Ali fantazirajo, kot to rada počne Vesna. "Na invalida se prevečkrat gleda kot na 'objekt', ki ga je treba obravnavati predvsem z medicinskega vidika, nikakor pa ne kot 'subjekt', ki ima ponos, dušo, čustva…," je nadaljevala Aida. "Temu posledično sledi (psihična) izolacija, kar pa seveda ni zdravo za nikogar, še najmanj za invalida."

Da o seksu govorijo "odkrito, brez ovinkov", je presenetilo tudi njihovega občasnega učitelja - Borisa Cavazzo. "Super so," jih je opisal. "Polni so ne le energije, ampak tudi samoironije. Te njihove zgodbe so pretresljive, ampak podajajo jih s takim nabojem, da človek kar gleda, od kod jim to!" Jerneja Kuntnerja so presenetili s svojo odkritostjo in s tem, "kako soočeni so s svojo usodo in sprijaznjeni z njo". Djuru se zdi bolj nenavadno, "da ljudi preseneča, ker osebe na vozičku čutijo enako kot vsi drugi". "Zakaj bi imeli drugačen odnos do seksa kot tisti, ki niso na vozičkih?" sprašuje.

"Morda zato," razglablja Daniela v pismu prijatelju, "ker me ne doživljaš z atributi ženske." Kar ima opraviti tudi s trenutno veljavnim lepotnim idealom. "Tule bi lahko sprožili tisoč debat o ne vem čem vse: o lepotnih operacijah, pravilnem vzdrževanju vitalnega telesa, o seksapilu, dietah… Zakaj že vse to? Zato da bi ugajale sebi ali njim? Kdo ima tukaj prednost?"

Kot je (iz izkušenj) povedala Tea Černigoj, dvaindvajsetletna študentka sociologije, je predsodek, da invalidi ne seksajo, povsem odveč. "Mogoče je treba vložiti več truda, je pa takrat seveda slajše. Včasih se mi zdi, da smo celo v prednosti, saj smo z nekom, ki smo mu všeč kot osebnost, takšni, kot smo, in ne zaradi zunanjosti."

Plavaj, do konca

"Pa smo dali skozi krst!" si je oddahnila Barbara, potem ko je na GOML-ovem odru odigrala seksi sceno iz dvigala. "Veš, kaj mi dela," je z levico pokazala na prsi. "Kako ti bo šele na premieri!" ji je odvrnila Maja. "Kako bo šele meni!"

Vsakič, ko ji je naročila, naj bo zapeljiva, spogledljiva, seksi, sproščena, se je Barbara zahihitala in zardela. "Ne morem, ne morem…," se je branila. "Ne pusti se zmesti. Plavaj, do konca!" jo je bodrila trenerka. "Pa brez teksta, saj znaš."

"Meni so pa improvizacije zakon!" je razglasila Mija. "Tam sem lahko tudi operna pevka!"

Medtem ko so polglasno predse mrmrali odlomke besedil, se je Maja zamislila. "Ogromno sem se naučila, neverjetno… Boljša igralka sem postala zaradi njih. Stoodstotno." Resda se ji vseh strahov še ni uspelo otresti, kakšnega pa zagotovo. "Veliko smo doživeli skupaj, se smejali, jokali, skupaj jedli… Začela sem jih dojemati kot popolnoma enake. Veš, oni plešejo, igrajo, živijo… Samo na drugačen način." Kar malo žal ji je, da se namerava jeseni za nekaj časa preseliti v Ameriko. "Škoda," je rekel Cavazza. "Fajn bi bilo, da bi nekdo vskočil."

Toda še prej jih čaka mukotrpno (in vse bolj neproduktivno) trkanje na sponzorska vrata - "senzibilizacija javnosti", kot je njihovo početje označila piarovka Nina. In seveda predstava. Verjamejo, da bodo "spreobrnili kakšno glavo". Upajo, da jih bodo obiskovalci sposobni gledati brez predznakov. Ali kot je dejala Mija: "Mogoče je to res že oguljena fraza: toda želimo podirati stereotipe." Stereotipe o tem, da so hendikepirani ljudje neumni, ničvredni, v odnosih odvisni; zagrenjeni, depresivni, pomilovanja vredni ali pogumni. Predalčkanje jih utruja, neredko pa tudi to, da morajo enakovrednost dokazovati sebi in drugim. "Včasih je to res naporno… Sicer pa mislim, da smo zaradi tega psihično bolj močni," je sklenila Aida. "Potrebujemo veliko več osebne moči za dnevno delovanje, saj je drugim veliko stvari samoumevnih, nam pa vsekakor ne."

Bržkone si jih marsikdo ne more zamisliti na odru skupaj z igralko ljubljanske Drame ali v kombinaciji z duhovnikom Djurom. Tudi zato je trema vsak dan večja, kot pri profesionalnih igralcih. "Kar pa ni nujno slabo," je menil David. "Ko si negotov, daš od sebe najboljše in tako postajaš boljši." Teo pa bolj kot nervoza pred nastopom na odru muči odziv domačih. "Moja družina ne pozna zgodbe, ki jo povem v predstavi… Ne vem, kako bodo reagirali." Tudi Vesna je imela nekaj zadržkov do javnega fantaziranja, a ker je pogumnega značaja, bo šla do konca. "Všeč so mi tvoje močne roke… in to, da mi z eno roko odpneš modrc," bo šepetala soplesalcu.

"Neverjetni so," pravi igralec-pedagog Cavazza. "Naj ljudje pridejo, da bodo videli, da so normalni. Naj prisluhnejo njim in njihovim zgodbam, da jih naslednjič na ulici ne bodo gledali zviška ali pomilovalno."

Študentje invalidi 5. junija v ljubljanski GOML vabijo predvsem tiste, ki jih je strah na glas vprašati: Mar vi ljubite, seksate, jokate, preklinjate šefa in desničarsko vlado? Sanjate o novih kopalkah, avtu, stanovanju? Se med gledanjem poročil ujezite? Vas motijo neurejene kolesarske steze? "Kar vprašajte," je vabila Mija. "Odgovorimo vam v predstavi."