Bilo mu je komaj 39 let. Ker ni nikoli služil vojske, se mu je zgodilo to, kar se ni verjetno še nikomur v zgodovini: prva uniforma, ki jo je v življenju oblekel, je bila maršalska. Slovenci nismo Drnovška poslali v Beograd zato, ker bi ga poznali, temveč preprosto, ker smo na volitvah 2. aprila 1989 - edini v Jugoslaviji - imeli možnost izbire med dvema kandidatoma. Markom Bulcem, tesno povezanim s partijsko nomenklaturo, in mladim, tako rekoč neznanim izvedencem za finančne analize, ki se je odlikoval predvsem z znanjem jezikov: baje jih je aktivno obvladal kar šest. Izvolili smo pač tistega, ki je bil najmanj podoben partijskemu aparatčiku, in pri tem vzbudili v preostali Jugoslaviji tolikšno ogorčenje, da je morala ljubljanska skupščina izrecno potrditi izid volitev. Teoretično so bile te namreč nezakonite, ker tako demokratičnega postopka, kakršnega so uvedli v Sloveniji, ustava ni predvidevala.

Priznati je treba, da smo z izbiro Janeza Drnovška Slovenci zadeli v črno. Naš član predsedstva je prišel v Beograd, ko so bili odnosi med Slovenijo in Srbijo že zelo načeti zaradi polemik, kako iz krize, ki je zajela federacijo po Titovi smrti. Medtem ko so Slovenci hoteli več demokracije, tržnega gospodarstva in republiške avtonomije, so Srbi zagovarjali vrnitev v ideološki, upravni in ekonomski centralizem. Njihov glasnik Slobodan Milošević je sprožil pravo revolucijo s tem, da je izrabil nezadovoljstvo ljudskih množic zaradi obupnih gmotnih razmer, v primežu katerih je bila večina prebivalstva. Organiziral je mmožične mitinge, se z njihovo pomočjo polastil oblasti v Srbiji, v obeh pokrajinah, Vojvodini in na Kosovu ter v Črni gori, kar pomeni, da je znotraj osemčlanskega predsedstva, ki mu je od 15. maja 1989 predsedoval Drnovšek, nadzoroval predstavnike omenjenih enot. Svojo moč in načrte, da zavlada vsej Jugoslaviji, je najzgovorneje izrazil 28. junija 1989 na proslavi šeststote obletnice kosovske bitke, na kateri ni zaigral samo na vse registre srbskega nacionalizma - poglavitna tarča so bili Albanci -, temveč tudi naznanil, da v bližnji prihodnosti ne izključuje "možnosti oboroženih spopadov", očitno s tistimi, ki se niso bili pripravljeni ukloniti njegovi volji. Kljub tej grožnji, ki jo je slišal na lastna ušesa, saj je bil kot predsednik predsedstva obvezno prisoten na Kosovem polju, se Drnovšek ni dal preplašiti. Odločno se je postavil v bran mlademu voditelju kosovskih Albancev Azemu Vlasiju, ki ga je Milošević dal postaviti pred sodišče pod obtožbo kontrarevolucije, še odločneje pa je nastopil v zaščito suverenosti Republike Slovenije.

To je zgovorno dokazal 27. septembra 1989, ko se je demonstrativno vrnil iz New Yorka, kjer se je udeležil zasedanja generalne skupščine OZN, da prisostvuje na seji slovenskega parlamenta, na kateri naj bi bila sprejeta vrsta ustavnih dopolnil. Šlo je za ukinitev partijske samovlade v političnem življenju republike in za potrditev pravice Slovenije do samoodločbe in odcepitve, kar je sprožilo v Srbiji, pa tudi drugod po Jugoslaviji, pravo salvo napadov in groženj. Najbolj zgovorna je bila tista, ki jo je izrazil zvezni sekretariat za ljudsko obrambo s tem, da je poslal slovenskemu predsedstvu "strogo zaupno" kritično mnenje o namenih ljubljanske skupščine. S svojo prisotnostjo na seji, ki je bila odločilnega pomena v osamosvojiteljskem procesu Slovenije, je Drnovšek po vsej verjetnosti preprečil izvedbo izrednih ukrepov proti uporni republiki, za katere se je zavzemala vojska. S tem dejanjem se je zapisal v zgodovino našega naroda, prislužil pa si je sovraštvo srbskih medijev, ki so ga začeli napadati in sramotiti na najbolj podle načine.

Zadnji meseci njegovega predsedovanja kolektivnemu predsedstvu so bili izredno težki, saj v prenapeti atmosferi jugoslovanskega glavnega mesta celo atentata nanj ni bilo izključevati. Kljub takšnemu psihičnemu in fizičnemu nasilju - "neznanci" so med drugim zastrupili njegovega psa - je Drnovšek vztrajal v Beogradu, tudi ko se je iztekel njegov enoletni predsedniški mandat. Kot predstavnik Slovenije v tem vrhovnem telesu je v zakulisju odločilno prispeval k njeni osamosvojitvi, kar je postalo očitno na brionski konferenci, sklicani na pobudo Evropske skupnosti 7. in 8. julija 1991. V trenutku, ko je naša država že uspešno preživela najbolj kritično epizodo svojega izstopa iz jugoslovanske federacije - oboroženi spopad z JLA -, se je Drnovšek s srbskim kolegom Borisavom Jovićem dogovoril za njen odhod iz republike. To je pomenilo, da so se Srbi sprijaznili s slovensko secesijo in se odločili za drugo varianto svojega političnega programa: za oblikovanje velike Srbije, ki ji je bilo treba seveda začrtati nove meje. V tem smislu je izzvenelo tudi zadnje zasedanje zveznega predsedstva, ki se ga je udeležil Drnovšek. Osemnajstega julija 1991 je večina njegovih članov, kljub nasprotovanju Hrvata Stipeta Mesića, glasovala v prid njegovemu predlogu, da se JLA v treh mesecih umakne iz Slovenije.

Po propadu Jugoslavije Drnovšek ni ostal dolgo v senci, čeprav v krogih, ki so se najodločneje zavzemali za osamosvojitev, ni bil popularen; očitali so mu namreč, da je v zadnjih letih poskušal rešiti Jugoslavijo pred propadom. Njegova ura je znova napočila v začetku leta 1992, ko je prevzel predsedstvo bivše Zveze socialistične mladine, ki se je medtem preimenovala v Liberalno demokratsko stranko. Ker je zaradi notranjih razprtij razpadla koalicija Demos, združba sredinsko usmerjenih strank, brez katere Republike Slovenije ne bi bilo, je Drnovšek 14. aprila oblikoval svojo vlado in se umestil na položaj, ki ga je ohranil - z izjemo nekaj mesecev leta 2000 - celo desetletje. V tem dolgem obdobju je dosegel marsikaj: v prvi vrsti tranzicijo Slovenije iz samoupravnega v tržno gospodarstvo, tranzicijo, ki jo je mednarodna javnost ocenila kot najbolj uspešno med vsemi bivšimi socialističnimi državami. Pri tem je šlo za bolj ali manj postopen in pragmatičen pristop, ki je slonel na široki ljudski podpori, saj ni preveč zarezal v družbeno tkivo. Je pa obenem ščitil interese elit starega režima, ki so ostale na položajih in se z lastninjenjem družbenega premoženja pogosto tudi okoristile. To dejstvo je pogojevalo tudi odklonilni odnos "pomladnih strank" do Drnovškove vlade, v prvi vrsti njegovega najizrazitejšega tekmeca, prvaka Socialdemokratske stranke Janeza Janše, ki je o sebi trdil, da v nasprotju s premierjem ni obtežen z bremenom preteklosti. Drnovšek je imel do Janševih voditeljskih ambicij zadržano stališče, je pa dolgo menil, da ga bo mogoče obrzdati in z njim sodelovati. Zato ga je sprejel kot obrambnega ministra v svoji drugi vladi, ki jo je oblikoval 12. januarja 1993, a le za kratek čas. Že 28. marca naslednje leto je državni zbor Janši odvzel mandat, ker ga je krivil incidenta, do katerega je prišlo nekaj dni prej v Depali vasi. Tu so namreč varnostni organi MORS precej grobo aretirali civilista, osumljenega vohunske dejavnosti. Ta dogodek je dvignil veliko prahu in dokončno ločil oba politična liderja ter ju naredil za nasprotnika.

Ni naključje, da je Janša leta 1998 povzročil najhujšo krizo Drnovškove vlade, ko je slednjega obtožil, da je botroval prekupčevanju z orožjem, do katerega naj bi prišlo leta 1995 v sodelovanju med slovenskimi in izraelskimi tajnimi službami.

V zunanji politiki je Drnovšek dosegel marsikaj: predvsem dogovor z Vatikanom glede vloge in premoženja katoliške cerkve v naši družbi in modus vivendi z Italijo, ki se je odpovedala obstrukciji slovenske integracije v Evropsko unijo. Uspelo mu je postaviti temelje našega članstva v Natu, manj sreče pa je imel s Hrvati glede meje v Piranskem zalivu, saj je njegov dogovor s kolegom Ivico Račanom, sklenjen junija 2000, klavrno propadel.

Novembra 2002 je bil Drnovšek v drugem volilnem krogu izbran za naslednika Milana Kučana kot predsednik države. Vprašljivo je, ali je bila ta kandidatura modra, saj je bil zaradi raka na ledvicah operiran že leta 1999, metastaze pa so mu diagnosticirali komaj tri leta kasneje. Njegova bolezen je vsekakor povzročila nenavadno metamorfozo, zaradi katere bo, mimo vseh političnih zaslug, ostal v našem spominu kot človek velikega formata. Iz pragmatika, ki je trdil, da ne ve, kaj pomeni beseda "vizija", se je pod pritiskom notranje stiske prelevil v asketskega mistika, rekel bi v preroka, ki je odkril smisel življenja v boju za pravičnejši in miroljubnejši svet. Nočem postavljati Drnovška na oltar, saj je tudi v tej fazi svojega javnega delovanja naredil marsikatero napako, začenši s pismom, ki ga je naslovil aprila 2003 na Georgea W. Busha: "Vojna v Iraku je končana. Marsikdo v svetu je dvomil o njeni upravičenosti. Mnogi pa smo bili prepričani, da je bilo treba razorožiti Sadama Huseina, čeprav smo upali, da se je mogoče izogniti vojni. Vi ste bili prepričani, da je to nujno v interesu nacionalne varnosti in v interesu človeštva." Ali s pismom, ki ga je februarja lani naslovil na italijanskega predsednika Giorgia Napolitana, da se ogradi od njegovih izjav ob "dnevu spomina" na ezule in fojbe, pa ga ni objavil. Tako mu je vzel glavnino politične teže, ki bi ga lahko imelo. Kljub tem in še kateremu zadržku pa ni mogoče preslišati njegovega opozorila, da drvimo v apokalipso, če ne bomo spremenili svojega odnosa do ljudi v stiski in do narave. Njegovo javno umiranje močno spominja na umiranje Janeza Pavla II. kot pričevanje v današnjem kapitalističnem in hedonističnem svetu, da mora človek računati z lastno minljivostjo in v skladu s tem ovrednotiti svoje življenje. Bilo je morda še pretresljivejše, saj je bil slovenski predsednik v najboljših letih in ne betežen starec kot pokojni papež. Toda Janezu Drnovšku so rojenice odmerile, da bo zgodaj umrl: bilo mu je komaj 57 let.