Prišel sem zaradi Busha, te barabe!

"Ja, prišel sem zaradi Busha, te barabe," je zamrmral Nizozemec in si z rahlimi gibi glave popravil živo rumen čop na čelu. Ob njem sedeči Nemec Thomas je prikimal. Po avtu je šel smeh. "Bush je terorist številka ena!" je siknil Michau. Očitno se je tudi sam zabaval.

Kakšno uro prej smo z Bukulujem, Michauom, Thomasom in približno tisoč protestniki vseh nacionalnosti rili po blatnih poljih, ki obkrožajo pristajalno stezo Rostock-Laage. V torek se je majhno provincialno letališče v kotu vzhodne Nemčije spremenilo v središče sveta. Pod večer je tam pristalo letalo Air Force One z ameriškim predsednikom na krovu. Nekje v daljavi je bilo videti visoki rep letala, bliže zaradi policijskih blokad ni bilo mogoče priti. Demonstranti so razpeli transparente, navili ozvočenje na tovornjaku, tulili so, žvižgali in proti letališču uperili sredince. "Bush, pojdi domov!" "Bush, poznamo te, tudi tvoj oče je bil morilec!" "Ustavi vojno v Iraku!"

Bush se je pripeljal na letno srečanje G8, združenja osmih najmočnejših državnikov sveta, ki predstavljajo petnajst odstotkov svetovnega prebivalstva in upravljajo sedemdeset odstotkov vsega bogastva. V treh dneh so se imeli v idiličnem letovišču Heiligendamm pri Rostocku dogovoriti o usodi šestih milijard ljudi. Aktivistom, ki se borijo proti nesorazmerni in po njihovem mnenju nepravični porazdelitvi moči politike in kapitala, gre teh osem državnikov iz leta v leto bolj na živce. Pravijo, da se za visokimi zidovi dogovarjajo o tem, kako ohraniti in povečevati moč kapitala na račun tretjega sveta, in da so obljube o pomoči nerazvitim in reševanju uničenega podnebja hinavščina, ki naj bi prikrila njihove resnične namene. Podobno ugotavljajo poročila nevladnih organizacij. Od sprejetih dobrodelnih programov v zadnjih treh letih so države G8 uresničile le petdeset do šestdeset odstotkov svojih napovedi. Sto štiriindvajset mednarodnih skupin in združenj iz vrst zelenih, socialistov, komunistov ali sindikalnih organizacij zvenečih imen, kot so Attac, Radikale Linke, Avanti!, Basta!, Resist!, Antifascistische Linke ali Food Not Bombs, se je združenih v gibanje Block G8 (Ustavite G8) zbralo v Nemčiji, ki je letošnja gostiteljica in predsedujoča vrhu G8. Velika šotorišča s tisoči demonstrantov so razporedili vzdolž dvanajstkilometrske žičnate ograje, ki so jo nemške varnostne sile postavile okoli Heiligendamma. Der Zaun, trimetrski betonsko-jekleni kolos, okrepljen z bodečo žico, ki se je razprostrl čez tamkajšnja pšenična polja in gozdove, se je v očeh aktivistov potrdil kot simbol delitve sveta na bogate in revne, močne in nemočne, privilegirane in deprivilegirane. Če je Bushu, Putinu, Sarkozyju, Prodiju, Shinzu Abeju in gostiteljici Angeli Merkel predstavljala varnost, se je pogledu z druge strani ograja ponujala kot sindrom stanja duha te družbe. Organizacija tridnevnega vrha G8 je stala sto milijonov evrov, priprave nanj so trajale dvajset mesecev, samo ograja je stala dvanajst milijonov. Medtem ena tretjina svetovnega prebivalstva živi z manj kot dvema dolarjema na dan. Ograja je demonstrante spominjala na zid v Palestini, ograjo na ameriško-mehiški meji, zid na Slovaškem proti Romom, na zid za afriške migrante iz pogubnih sredozemskih valov med Afriko in trdnjavo Evropo. Na bodečo žico okoli azilnih domov in begunskih centrov. Ograje in zidove, ki povsod po svetu obkrožajo elitna letovišča bogatašev in vseh, ki jim ustreza tovrstno ločevanje.

Protestne kampe je gibanje Block G8 razporedilo strateško: demonstranti iz vsakega od kampov so imeli dostop do treh dovoznih cest in železnice, namenjenih komunikaciji in transportu med Heiligendammom in zunanjim svetom. Vrh G8 se je ogradil od sveta, vendar je moral pustiti luknje, če je hotel skoznje dihati. Te luknje so demonstranti napolnili z lastnimi telesi, ko so polegli po cestah in tirih. Znamenito pronicljivo tezo kritikov neoliberalizma, da so tisti, ki bi morali biti v zaporih, tako ali tako že zaprti za svojimi zidovi, so izpolnili do zadnjega metra.

"Živimo v policijski državi!"

Ograja je bila kot magnet. Po eni strani je odbijala, po drugi privlačila. "Hej, fantje, bi stekli tja prek, zdaj ni nikogar?" je vpil eden od demonstrantov, ki so blodili po poljih ob ograji v bližini glavne blokade pri vasi Vorder Bollhagen.

"Brez veze," je zaklical drugi. "Ne da se nam." Četudi je bila konfrontacija protestnikov z oklepljenimi policisti na vhodih v varovano območje videti kot potencialna invazija, si nihče ni zares želel v bližino osmih državnikov. Protestniki organizaciji G8 ne oporekajo le ekskluzivnosti in izključevanju demokracije, temveč zahtevajo njeno popolno ukinitev. "Resnično nočemo, da bi G8 sploh še obstajal," se je nasmehnila sedemindvajsetletna Američanka Michel, ki je sedela pred vhodom v enega od dveh največjih kampov pri vasi Reddelich. Vsak pogovor s protestniki je obvezno nanesel na demonstracije in nasilje. "Vsako leto povzročamo težave, da bi se mesta otepala organizacije vrha G8. Morda ga na koncu nihče več ne bo hotel gostiti." Protestniki se spominjajo Genove 2001, kjer je pod streli policije umrl triindvajsetletni Carlo Giuliani. Tudi v protestih v soboto v Rostocku je prišlo do spopadov med policijo in nekaterimi protestniki, ki na policijski monopol prisile in več kot očitno demonstracijo sile reagirajo z nasiljem. Na obeh straneh naj bi bilo petsto ranjenih. Zgorelo je nekaj avtomobilov. Policisti, na nemški sever jih je bilo iz vseh zveznih dežel razporejenih šestnajst tisoč, so bili tokrat vendarle v očitni premoči. "Lahko razumete nekatere naše pripadnike, da so izgubili živce," je razložila Michele. "Policija je že tedne poprej izvajala racije po vsej Nemčiji. Ljudem so jemali vzorce izdihanega zraka, da bi jih psi lahko identificirali. Nekatere so aretirali. Bili so pod nenehnim pritiskom." Nemško pravosodno ministrstvo je več mesecev iskalo načine, kako ravnotežje med varnostjo države in svobodo njenih državljanov nagniti v prid prve. Nemška generalna tožilka Monika Harms je teden pred napovedanimi protesti v Spieglu objavila, da lahko protestnike obtožijo tudi terorizma in da ni izključeno, da bodo prek internetnih povezav vdirali v vsebino njihovih osebnih računalnikov.

Tudi na demonstracijah, ki so bile tematsko obarvane proti zaostrujoči se evropski imigrantski politiki, je bilo v ponedeljek na ulicah Rostocka napeto. Ulična povorka se je znašla v močnem objemu oklepljenih policistov, ki so s seboj pripeljali oklepna vozila in pet vodnih topov. Po zraku so krožili helikopterji. Policisti so sredi mesta ustavili vlak, s katerim so prispeli demonstranti. Zadrževali so jih na postaji in jih niso spustili na ulico.

"Zakaj jih ne pustijo pri miru?" je vzkliknila starejša gospa, ki je opazovala obkoljeno mladino. "Prišli so protestirat proti lakoti in vojni. Tudi jaz sem preživela vojno in vem, za kaj se borijo."

"Vas to, kar vidite, spominja na vojno?" sem jo vprašal. Gospa je namesto odgovora začela vzklikati, da je Bush nepridiprav, ki nima v njenem mestu kaj iskati.

Policisti so se medtem zgrinjali z vseh koncev mesta. Tekli so v na spopad pripravljenih formacijah in vozili po pločnikih. Nekoga bi povozili, če ne bi odskočil. V bližnjem grmovju je mlajši fant krvavel iz arkade. "Policist me je počil," je rekel. "Kar tako, brez razloga." Med demonstranti prisotni pravni svetovalci, predstavniki legal teama, so le zmajevali z glavami. "Policisti nas tepejo, ker nas sovražijo," je rekel eden od njih. "Tega smo že vajeni. Lahko poskušamo napisati prijavo, vendar jih je nemogoče osebno prepoznati, saj so zakriti s čeladami." Nekateri demonstranti so se prestrašeno umikali, drugi so pred policisti plesali, klovni so uganjali norčije. Med protestnike so bili pomešani pripadniki Black Blocka, anarhistične skupine, ki se ne odreka nasilju, ki pa niso bili pripravljeni na ponovni množični spopad. Večtisočglavo, skoraj kilometrsko povorko s potujočimi odri, na katerih so s svojimi zgodbami nastopali begunci in prosilci za azil, ki jim Nemčija odreka zatočišče, so policisti po dveh urah zadrževanja le spustili proti mestu.

"Se lahko sprostimo? Je napetost popustila?" sem med hojo v sprevodu vprašal enega od vodij zveznega policijskega štaba in predsednika evropskega policijskega združenja EuroCop Heinza Kieferja, ki je osebno na terenu med policisti in demonstranti upravljal policijske enote. "Težko se sprostim," je odvrnil. "Ta del povorke je videti miren, zadaj pa so lahko težave." Sto metrov za nami je hodila anarhistična skupina s črnimi zastavami. Videti je bilo, da so bili policisti nanje najbolj pozorni. Kasneje so v središču mesta policisti množico s spretnimi manevri razdelili na skupine, ki so se razkropile po ulicah proti pristanišču, kjer se je zborovanje nadaljevalo v koncert.

"Živimo v policijski državi," je dan kasneje rekel Thomas. "V soboto je bilo prav zoprno. Še preden so se zares začele demonstracije, so me policisti pobrali z ulice in me za pet ur vtaknili v celico. Kar tako, brez razloga." Thomas, sedemintridesetletni blondinec, doma iz Rostocka, pravi, da je pripor dobro prenesel, saj je bil tega nekoč že vajen. "Ne pozabi, da smo tukaj živeli v Nemški demokratični republiki. Tudi takrat smo demonstrirali in tudi takrat so nas zaradi tega zaprli." Trenutek, ki ga čuti Thomas, je zanimiv. Vzhodna Nemčija je militarizem odvrgla in vrnil se ji je kot bumerang. Združena Nemčija na globanem vojaško-političnem prizorišču ne sedi več na klopi za rezervne igralce, temveč vedno hitreje napada po desnem boku. Po odhodu Američanov iz vojaških oporišč v nekdanji ZRN, kjer je v času hladne vojne živelo tudi do milijon ameriških vojakov, ki so skrbeli za nemško varnost, je zvezna vojska, bundeswehr, dobila zalet. V Afganistanu za Nato in domnevno varnost Evrope letijo nemški tornadi, umirajo nemški vojaki in streljajo nemške puške. Nemški politik Karsten Voigt, zadolžen za ameriško-nemške odnose, je v Beli hiši slišal znameniti nezaslišani stavek: "Nemci se bodo morali naučiti ubijati." Američani so mislili resno in Angela Merkel je januarja letos na svoji prvi poti v Washington kot predsedujoča Evropski uniji zagotovo slišala nekaj podobnega. Thomas se je v tej državi že boril za manj militanten in prijaznejši svet, zato je na razmere prilagojen. "Le ena razlika je," je rekel. "Takrat je bilo policistov veliko manj. Kar doživljamo zdaj, ni normalno!" Ker Thomas ni več vedel, kako bi izrazil začudenje in frustriranost, je le glasno zapihal.

Kresovi v gozdu

"Če bomo le mirno hodili v vrsti kot pridni kužki, ne bomo dosegli ničesar," je rekla Michele. "Verjetno so se zato nekateri med nami odločili za radikalnejšo akcijo." Organizacijski odbor gibanja Block G8 je predvidel različne taktike gverilskega delovanja, ki bi lahko svetovnim voditeljem v Heiligendammu zagrenilo življenje. Blokade dovoznih cest so povzročile, da je moralo dva tisoč članov državnih delegacij v Heiligendamm namesto z avtomobili pripluti z ladjo oziroma so jih z letališča vozili s helikopterji. Policisti, ki so po vsej pokrajini postavljali zasede, so bili videti zmedeni. Lahko so nadzorovali ceste, na odprtem polju pa je nadzor sedemkilometrskega območja okoli ograje odpovedal. Na tem območju je nemško ustavno sodišče z za pravico do svobode gibanja in združevanja verjetno zgodovinsko, prelomno odločbo prepovedalo zborovanja, vendar je bila njena implementacija v zadnjih dneh nemogoča. Policisti so demonstrante nekaj časa neuspešno lovili po njivah, potem so jih poskušali nadzorovati s helikopterji.

O akcijah so se aktivisti dogovarjali na zborovanjih, ki delujejo na klasičen, grški način. Vse odločitve so bile sprejete po dolgotrajni diskusiji, potrdili so jih s preštevanjem glasov za in proti. Kot ponavadi se je zapletlo le pri delegiranju predstavnikov. Ko so voditelji zvečer objavili, da organizacijski odbor Block G8 ne more prevzeti politične odgovornosti za dogajanje v bližini policistov, in so hoteli protestnike prepričati, naj se umaknejo petsto metrov nazaj, so se iz množice delegatov zaslišali začudeni vzkliki: "Kdo ne more prevzeti odgovornosti za koga?! Organizacijski odbor smo vendar mi vsi!" Na koncu so se vseeno enotno umaknili, na izpraznjeni cesti pa so pripadniki Black Blocka zakurili kresove in čeznjo zvlekli odpadle veje, ki naj bi spominjale na barikade. Mistika, pospremljena z žarečimi očmi izpod črne kapuce, je bila popolna. Ogenjčke so zakurili tudi protestniki, ki so prvo noč prespali na cesti nekoliko višje.

"Vse odločitve sprejemamo v skladu z demokratičnimi načeli," je bila navdušena Američanka Michele, ki trenutno študira v Evropi. Ideje je prinesla od doma. V Chapel Hillu v Severni Karolini, od koder prihaja, so po njenem pripovedovanju s someščani vzpostavili vzorčno komuno, v kateri vlada glas ljudstva, dobrine pa prehajajo iz rok v roke po načelu, daj, kolikor zmoreš, in vzemi, kolikor potrebuješ. Zvenelo je kot nekakšna osnovna verzija povojnega komunizma. Ko sem jo opomnil, da smo v Vzhodni Evropi vse to že preizkusili, pa se je, kot vedno, zapletlo pri organizaciji in delegiranju vodilnih, je le skomignila z rameni. "Za zdaj le eksperimentiramo. Tudi to tukaj je eksperiment." Michele poskuša živeti alternativno življenje. Uporablja biodizel in se izogiba podpiranju kapitalističnega sistema, z vsemi paradoksi, ki sodijo zraven. "To, da sem zdaj v Evropi, je zame zelo problematično," je rekla. Prileteti je morala z letalom, kar je velik greh. "Kupila sem karto družbe, ki je del kapitalističnega kolesja, poleg tega sem s čezoceanskim poletom obremenila okolje." Ko je opazila nejeveren pogled, se je morala nasmejati. "Težko je biti dosleden. Morda bom nekoč vendarle nehala leteti z letali. Moj fant se jim dosledno izogiba. Ker me je želel obiskati, je hotel pripluti z ladjo, vendar je bila karta predraga." Že dolgo ga ni videla. "Ne pravim, da nam bo uspelo, lahko pa poskusimo."

Vegetarijanski golaž po evro in pol

Taktike blokiranja cest so protestniki vadili že tedne vnaprej. "Kar smo vadili v skupinah po dvesto ljudi, nam je danes uspelo uresničiti s tremi tisoči," je proti večeru, ko je postalo jasno, da je prvi dan blokade vrha G8 uspel, oznanil glas po megafonu.

"Čudovito je, da se nas je zbralo toliko različnih ljudi z različnimi interesi, iz različnih držav, pa lahko delujemo skupaj," se je nasmejal Marco iz Milana. Sam pripada organizaciji Food Not Bombs. "Včeraj zvečer sem bil na sestanku, kjer smo sedeli vsi, tudi predstavniki Black Blocka, pa smo se na koncu vse dogovorili." Marco v politiko sicer ne verjame. "Romano Prodi je enak, kot je bil Berlusconi, nobene razlike ni med njima," je rekel. Sanja svet, ki bi deloval v interesu vseh, spontano in avtonomno. Protestniki so v času zasedanja vrha G8 pripravili svoje alternativno zasedanje, na katerem so predstavili načine, da bi pravičnejši svet postal resničnejši. "Potem bi tudi časopisi pisali po resnici in ne le tega, kar jim narekuje kapital," je prepričan Marco. V skladu s splošnim zavračanjem sredinskih medijev, ki vlada med protestniki, je bil njegov pogovor z nekakšnim novinarjem kar manjši čudež in sprva se mu je močno upiral. Ko smo pred tem poskušali govoriti z nekaterimi drugimi protestniki z obrazi, ovitimi v črne rute, so nam rekli, naj ne silimo naprej, ker bodo iz tega nastale le težave.

Nekaj ur kasneje so se v rostoškem pristanišču, glavnem zbirališču borcev za drugačen svet, prižigale luči, z odra je godel jamajški reggae in v velikem kotlu je brbotal vegetarijanski golaž po evro in pol. Zraven so stregli pivo po dva evra.

"Verjameš, da bo G8 res kdaj ukinjen?" sem med dvema požirkoma vprašal Thomasa.

Nasmehnil se je. "Odkrito rečeno, ne verjamem," je odvrnil. "Preveč moči imajo in mi smo prešibki."

"In kaj boš storil?"

"Ah, nič," je rekel. "Še naprej bom protestiral." Tudi če ga morda ni pričakoval niti v sanjah, je Thomas, rojen v Nemški demokratični republiki, pred dvema desetletjema že doživel konec tedanje policijske države in njenega represivnega aparata. Nobenega razloga nima za sprijaznjenje s svetom, v katerem živi zdaj. Tudi ta lahko vsak čas propade.