Vsi so dobili omrzline
Južna stena Lhotseja je namreč visoka 3000 metrov in je zahtevna in skrajno nevarna. Smrt preži na vsakem koraku. Steno podnevi segreje sonce, zato nanjo neprestano "dežujeta" kamenje in sneg. Česen je zapisal: " Od daleč izgleda vse lepo in prijetno, ko pa stojiš pod steno, ti gredo lasje kar pokonci. Popoldne se vreme praktično vedno pokvari. Oblaki, megla, sneg in veter. In posledica tega so plazovi. Najbolj nevarna je spodnja polovica stene, tako zaradi plazov kot tudi zaradi padajočega kamenja in ledu. Ta začetni del bi bilo noro plezati podnevi in v soncu." (Sam, str. 138) Zato je plezal ponoči, drugo noč pa je v steni bivakiral. Njegovi občutki: "Vznožje skalnega stebra na višini 8200 metrov sem dosegel pozno zvečer. (...) Isto noč so Nepalci bivakirali na južnem vrhu Everesta. Vsi so dobili omrzline. Z besedami se takšne noči ne more opisati. Boj z mrazom, z osamljenostjo, boj, za katerega v trenutkih slabosti včasih celo pomisliš, da si ga za vedno izgubil." (Sam, str. 140) "Za vedno izgubiti" ne pomeni obrniti se in se spustiti v dolino. To pomeni umreti, in sicer lahko že v pol ure. Tudi kisika je na tej višini skoraj trikrat manj kot ob morju. Zaradi vsega skupaj je Reinhold Messner južno steno Lhotseja označeval kot izziv 21. stoletja, kajti bil je prepričan, da se je s sodobno tehniko plezanja ne da osvojiti. Ko je Reinhold Messner videl, kaj je Česen dosegel, ga je razglasil za alpinista dobe. Ustanovil je tudi alpinistično nagrado srebrni lev, ki jo je kot prvi dobil Česen.
Potem je bilo nekaj časa tako. Česen pa si je pozneje, za eno od objav, v kateri je opisal svoj vzpon, od alpinista Vikija Grošlja sposodil fotografijo njegovega vzpona na severno steno Lhotseja. Storil je resno napako, ko ni izrecno opozoril, da fotografije ni posnel sam. Jeseni 1990 se je v južno steno Lhotseja podala sovjetska ekipa, ki je tudi opirajoč se na odsotnost fotografskih dokazov trdila, da je Česnov vzpon izmišljen. Razlog naj bi bila prezahtevnost grebena tik pred vrhom. Šlo je za zadnjih tristo metrov (dolžinske, ne višinske razlike), ki so vodili čez snežne opasti. Rusi so menili, da se je v solotehniki in v tako kratkem času ne da premagati. Sovjetski plezalci pa so bili pripravljeni nato priznati, da je Česen morda le dosegel vrh grebena.Vse skupaj je bilo dovolj, da se je alpinistična javnost razdelila za avtentičnost vzpona in proti njemu. Kmalu pa se je tehtnica prevesila proti Česnu in generacija alpinistov, vključno z Messnerjem (ta intenzivneje od leta 1996), je začela javno izjavljati, da je Česen vzpon poneveril. Hkrati so te trditve kot plaz odnesle verodostojnost drugih vzponov, ki jih je Česen opravil sam. Med drugim se je zamajala tudi "zimska trilogija" problemov Alp. Česen je namreč tako imenovane tri probleme Alp (severna stena Matterhorna, severna stena Grandes Jorasses in severna stena Eigerja) splezal v enem samem tednu, sam, in to še pozimi. Pod vprašaj pa je prišel tudi njegov vzpon na Jannu. Česen se ni uklonil, vselej je izjavljal, da je bil na vrhu Lhotseja in da je tja prišel po njegovi južni steni. Zdi pa se, da je bila kampanja preostra, zato je plezanje počasi opustil.
Rešili so ga klini
Za potrebe tega zapisa nisem govoril z nikomer od protagonistov. Ne poznam Toma Česna niti Vikija Grošlja. V prijazno pomoč so mi bili nekateri ljudje, ki se z alpinizmom ukvarjajo že vse življenje. Eden od njih mi je na izrecno vprašanje, ali mu je Česen potrdil, da je v steni pustil kline, dejal, da je to res. Ta točka je bila tudi povod za ta zapis, kajti jasno mi je postalo, da si je Česen bodisi izmislil vzpon, da bi si "omislil" nekaj trenutkov instantne slave, bodisi dejansko pustil kline pod vrhom. Česen je namreč vedel, da bodo nekoč ponovili njegov dosežek. Tedaj bodo kline bodisi videli bodisi ne. Odvisno od tega je Česen bil na vrhu ali pa ne. Trdno sem prepričan, da bi v začetku devetdesetih, ko je vladala popolna evforija glede preplezane južne stene, Česen trdil, da je pustil kline zgoraj, zgolj v primeru, da bi jih res. Nekateri izkušeni alpinisti so mi dejali, da klin sam po sebi nič ne dokazuje. Izgubljenega v ledenem prostranstvu stene naj bi ga bilo nemogoče ponovno najti. Vendar menim, da ni tako. Česna so ob sestopu rešili prav klini, ki jih je devet let prej pustila jugoslovanska odprava: našel jih je in se po njih spustil na varno. Pa tudi če bi iz stene prinesel vse kline (približno deset), ki jih je vzel s seboj, bi kolegi imeli le dve možnosti interpretacije: bodisi da je plezal brez klinov bodisi da sploh ni plezal. Druga je bolj verjetna. Če Česen ne bi bil na vrhu, tudi klinov ne bi potreboval. Si je potem mogoče predstavljati, da bi v steni kline odvrgel in se javil Janiju Kokalju, v dolini pa pred celim svetom z ustno in pisno besedo trdil, da je bil na vrhu? To je znanstvena fantastika. In še naprej: zadnji del južne stene je mogoče prečkati le na nekaterih zelo ozkih mestih. Kdorkoli bi šel po Česnovi smeri, bi že zaradi tega moral najti njegove kline.Vprašanje avtentičnosti klinov pod vrhom pa nujno postavlja vprašanje edinega (ne)posrednega dokaza, ki ga o tem problemu imamo. To je Česnov zapis, ki smo ga že uvodoma obširno citirali. Je resničen ali ne? Na to odgovori tekstnokritična analiza. V začetku opazimo dvoje dejstev. Pisala ga je nedvomno ista roka, ki je pisala ostala poročila o velikih vzponih, npr. o tistem na drugi himalajski osemtisočak, na Jannu, pa na Jalung Kang. Struktura stavkov, besedišče, način izražanja, vse potrdi identiteto istega avtorja. Enake lastnosti so razvidne tudi pri zapisu plezanja na južno steno Lhotseja. Opazimo, da ga je pisal nekdo, ki mu ni šlo za veliko retoriko v literarnem izražanju, nekdo, ki je skromen in zaprt vase. Vendar je pisanje kot iz enega kosa, v tem pa podobno drugim popisom iz Česnove knjige Sam. Logično sklepamo, da ga je pisal Česen in da je tisto, kar je pisal, zapisal po intenzivnem življenjskem doživetju.
In tu sredi zapisa pridemo do ključne podrobnosti. Navedimo: "22. aprila je bil dan, ko sem čutil, da lahko začnem. Spalna vreča, bivak vreča, dva cepina, dereze, obvezna čelada, plezalni pas, skalni in ledni klini, rezervne rokavice, nogavice in očala, fotoaparat..." (Sam, str. 138) Fotoaparat?! Če Česen res ne bi bil na vrhu in bi slutil problem v dokazovanju svojega vzpona, bi celoten stavek izpustil, tako pa je prostodušno priznal, da je imel s seboj fotoaparat in da ni fotografiral. Tega pa ni storil iz dveh logičnih razlogov. Prvi je ta, da se mu je zdelo tovrstno dokazovanje nepotrebno, drugi pa, da je biti na samem vrhu smrtno nevarno. V bližini Lhotseja stoji Nuptse. Ko je Janez Jeglič 31. oktobra 1997 prišel na vrh, ga je z njega orkanski sunek vetra odpihnil v smrt. Predstavljati si je treba tudi okoliščine. Temperatura je dobrih petsto metrov pod višino, na kateri letijo potniška letala, okrog -35 do -40 stopinj Celzija. K temu je treba dodati še, da bi moral Česen v teh razmerah odpirati nahrbtnik in iz njega zlagati stvari. Da bi fotografiral - meglo. Sam je namreč na istem mestu zapisal, da se je vse kopalo v oblakih.Nadaljnjo verodostojnost pa odkrije še eno presenetljivo dejstvo. Česnov zapis ni toliko kronika vzpona kot kronika spusta. Ni toliko pot naprej, kot je pot nazaj. Pri tem stopa v dramatično razmerje do naslova, ki se glasi Pot v prihodnost. Česen kot alpinist je vedno tvegal razumno, zato je še danes živ. Če bi naslov sopostavil ob besedilo, ki ga v celoti osmišljuje stavek " po tej poti do pekla se je potrebno še vrniti" (Sam, str.142), in ne bi bil na vrhu Lhotseja, bi sebe postavil na sod smodnika. Če bi kdaj "prevaro" odkrili, bi bili njegova človeška in alpinistična oseba na mah mrtvi. In kaj je Česen čutil, ko je kot prvi Zemljan stal na vrhu južne stene? Nič evforičnega, samo pranagon, da mora nemudoma na varno, navzdol. Tako: "In na vrhu? Nobenega zmagoslavja. Morda le zadovoljstvo, da ni potrebno več navzgor. Nečloveški napori, zaradi katere te je včasih strah celo samega sebe, te prisilijo v misel, da si enostavno vesel, da sploh si. Telo in duša sta preveč napeta, da bi lahko občutila. Po tej poti do pekla se je potrebno še vrniti. Do noči sem se hotel spustiti kar najnižje. Približno do 7800 metrov po isti smeri, kot sem plezal navzgor, od tam pa po velikem ozebniku navzdol ni bilo več mogoče. Drugače povedano, zaradi nenehnih plazov, ki so ves čas grozili, bi bil to samomor. Imel sem samo en izhod - spust čez strm skalni skok, kjer je naša odprava leta 1981 imela največje tehnične težave.
<%I> Njihove vrvi so bile seveda vse potrgane, vendar so tam ostali prav vsi klini. (poudaril B.M.T.) Zdaj so meni koristili za spust (...). In vse prej kot prijetno se je spuščati po vrveh v tako norih razmerah, ko ti vse skupaj počasi, toda vztrajno zmrzuje. Vrhu vsega me je ujela še noč. Ne morem povedati, kako zelo zadovoljen sem bil, ko sem začutil pod nogami globok sneg velikega pomola pod stopnjo. Situacija je še najbolj spominjala na kaos (...). Trenutek pred tem, ko sem z zadnjim korakom pustil za seboj negotovost, sem bil živčno zdelan do zadnje nitke. Lhotse mi je vzel del duše." <%I> (Sam, str. 144)"Jani, višje se ne da več, na vrhu sem"
In če sta vzpon in slava dialog, sta spust in molk monolog. Monolog pa je beseda, ki se naslovu Česnove knjige in njegovemu življenju najbolje poda. Monolog razkriva tudi naravo njegove alpinistične etike. Česen nikdar ne bi trdil, da je bil na vrhu, če tam ne bi bil. Vsa prizadevanja, s katerim sem poskušal rešiti uganko, so me kot v sintezi napeljevala na to - in zgolj na to misel.
V knjigi pa najdemo na tem mestu še en ključni stavek. Česen je zapisal: "Včasih se je toliko odprlo, da sem lahko videl pobočje Everesta nad Južnim sedlom, na zahodu pa se je včasih pokazal Čo Oju." (Sam, str. 142) Ta stavek je bil nekaj časa trden dokaz, da si je Česen vzpon izmislil. Alpinisti, ki so se za njim povzpeli na Lhotse, so trdili, da se z vrha Južnega sedla Everesta in njegove Zahodne globeli ne vidi. Toda 13. maja 1994 je ameriški plezalec mehiškega rodu Carlos Carsolio, ki je tri tedne pred tem osvojil tudi Čo Oju, potrdil, da je z vrha videl sedlo Everesta in globel.Česen je poleg zapisa v knjigi Sam svoj vzpon opisoval in komentiral tudi drugod. Tako je trdil, da je na poti pod vrhom videl oranžno jeklenko s kisikom, najverjetneje prazno. Dve leti kasneje sta bila na vrhu plezalca Wally Berg in Scott Fischer, ki sta sklepala, da je bil tam tudi Česen. Na opisanem mestu sta namreč našla omenjeno jeklenko. Potrdila sta tudi, da je vrh videti tak, kot ga je opisal Česen. Dopustila pa sta možnost, da se Česen ni povzpel še za kakih osem metrov višje, na neki snežni stožec, na katerem sta se oba alpinista počutila skrajno nevarno, četudi sta bila privezana. Pa še to je vprašljivo, Česen je z vrha 14. aprila ob 14.20 namreč sporočil po radijski zvezi: "Jani, višje se ne da več, na vrhu sem." Tega se ne spominja Česen (v navedeni knjigi pravi, da je "menda" sporočil), temveč je to ostalo v spominu njegovemu spremljevalcu, danes že pokojnemu Janiju Kokalju.
Danes velja za datum prvega vzpona na južno steno Lhotseja 16. oktober 1990 (sovjetska odprava). Prepričan sem, da ta datum ni pravilen. Na osnovi vseh dokazov, pričevanj in tekstne analize ga lahko pomaknemo za slabega pol leta nazaj, na 22. april 1990, ko je kot prvi Zemljan na njenem vrhu stal Slovenec Tomo Česen.
