Šlo je za prenos v črno-beli tehniki, čeprav je televizija komaj nekaj let za tem, leta 1972, prešla na barvno tehnologijo. Mimogrede, Bergant pove s ponosom, to se je zgodilo celo pred RAI, vse to pa zato, ker je italijanska nacionalka kolebala, ali se ne bi vendarle odločila za "bratski" francoski SECAM standard predvajanja barvne slike namesto za srednjeevropski PAL, za katerega se je odločila tudi slovenska televizija. Odločilen za to italijansko odločitev je bil nemara tudi vpliv TV Koper-Capodistria, dejansko slovenske postaje, ki pa je imela veliko gledanost v Italiji. Bergant je leta 1969, ko je Apollo pristal na Luni, štel 21 let, kar pomeni, da je bil izredno mlad.

"Izkušnje z novinarstvom sem seveda imel. Moj oče je bil znan športni novinar, ki pa je zgodaj umrl, in spominjam se, da sem že pri trinajstih v Mariboru hodil na tekme ter mu potem doma poročal, kaj se je dogajalo, ker zaradi bolezni ni mogel na tekmo. Prav tako je treba vedeti, da smo bili mlada televizija, zato smo morali biti izredno iznajdljivi. Leto pred ameriškim pristankom na Luni se je na primer zgodila sovjetska invazija na Češkoslovaško, ki smo jo pri nas pokrivali tudi tako, da smo predvajali prispevke tujih televizij in jih simultano prevajali oziroma komentirali, pri čemer sem prav tako sodeloval. Me je pa aviatika zanimala tudi kot hobi. Sledil sem določenim tehničnim novostim in razvoju," se danes spominja svoje podkovanosti oziroma poklicanosti za vendarle antologijsko sodelovanje v velikem podjetju osvajanja Lune. In ni dvoma, da je Bergant prav s prenosi poletov v vesolje odigral partijo življenja ter se najbolj značilno zapisal v spomin slovenskega gledalstva.

Program Apollo so ZDA začele razvijati leta 1966, najprej s poskusnimi poleti rakete Saturn in komandnega modula, kar so spremljali tudi v Ljubljani. V nasprotju s Sovjeti so Američani svoje dosežke razkazovali. Tako je bil predviden tudi prenos poleta Apollo 1, prvega poleta s posadko v začetku leta 1967, ki pa se je tragično končal z nesrečo pri zemeljski vaji. In vest o nesreči v ZDA je bila v Sloveniji bojda znana uro po dogodku. Šlo je torej za serijo prenosov poskusnih poletov, ki so bili predhodnica velikemu dogodku leta 1969. Gledalci so lahko spremljali posnetke iz notranjosti ladje, posnetke iz Houstona ter Borisa Berganta s strokovnimi sodelavci v ljubljanskem studiu. Da, strokovni sokomentator je vloga, ki je bila v slovenski televizijski praksi uvedena že takrat, med prenosi poletov na Luno, čeravno se komu zdi, da je to domislica zadnjih 20 let. "Precej standarden očitek nam novinarjem je, da smo vsevedi, ki se na vse spoznamo, kar pa je nesmisel. Vloga novinarja, v tem primeru mene, ni bila strokovni komentar, temveč povezovanje tega, kar se je dalo slišati od Američanov, s predvidenim načrtom dogodkov, ki so nam ga Američani posredovali pred prenosom - tako je bilo vsaj predvideno, dostikrat smo pa ta urnik z opisom dogajanj dobili šele ob koncu prenosa. V vse to je bilo treba vplesti še mnenja strokovnega sokomentatorja. V našem primeru je bilo to inženir Vlado Ribarič, gospod, ki je bil v osnovi sicer strokovnjak za potrese, vendar pa je postransko strastno sledil astronavtiki, pisal strokovne članke in bil v tem smislu bržkone prvi strokovnjak v Sloveniji," se koncepta prenosov spominja naš sogovornik. Velja poudariti, da je bila Jugoslavija edina država s socialistično ureditvijo, v kateri se je prenose ameriških poletov dalo videti. V vzhodnem bloku so zapadli cenzuri, čeprav, kot navaja Bergant, so jih poklicani ljudje, torej člani sovjetskega vesoljskega programa v Moskvi, interno spremljali in bili navdušeni nad ameriškim uspehom.

Tistega dne, pisal se je 16. julij 1969, se je prenos začel približno eno uro pred pristankom na Luni. Kot vemo danes, Američani niso bili povsem prepričani v uspeh in so bili pripravljeni tudi na novo katastrofo, tako da je imel predsednik Richard Nixon pripravljen rezervni govor v primeru nesreče oziroma smrti astronavtov. "Pristanek nikakor ni potekal brez težav. Kot se je izvedelo kasneje, je vesoljsko plovilo deloma zaradi močnejšega vetra, verjetno pa tudi zaradi nespretnosti pilota, sprva zaneslo približno deset kilometrov stran od predvidenega mesta za pristanek. Zaradi zaviranja in manevrov, ki so bili potrebni, da se napaka popravi, je lunarni modul na Luni pristal vsega 20 sekund pred tem, ko bi mu dokončno zmanjkalo goriva. Veliko vznemirjenje je povzročil tudi izpad radijske zveze s Houstonom in tudi sam dejansko nisem vedel, kaj bom, če bi se pripetila nesreča. Bila je prava drama. Povsem jasno je bilo, da so v Houstonu panični, ker nimajo radijske zveze, saj se je lahko slišalo operaterja na Zemlji, da jih je izgubil. Potem so sicer vzpostavili alternativno povezavo, ki pa je imela desetsekundni zamik, kar je v tako precizno naštudirano operacijo prav tako vnašalo negotovost. Vznemirjen sem bil tudi sam."

Boris Bergant ne sodi med dvomljivce o avtentičnosti posnetkov pristanka ter hoje po Luni in na tovrstne teorije zarote ne da veliko. Kot pravi, je bilo bistveno bolj zoprno odgovarjati na vprašanja o smiselnosti takšnega početja, ki so se kar usula. "Treba je vedeti, da so Američani v vesolje tedaj, torej na začetku, pošiljali predvsem pilote in ne znanstvenikov, tako da kakšnih izsledkov oziroma raziskav Luninega površja ni bilo. In zato se je marsikomu vse skupaj zdelo nesmiselno oziroma kvečjemu politično dejanje. Vendar pa so bile to odprave, v katerih se je preizkusila oziroma pri katerih je bila uvedena revolucionarno nova tehnologija, od teflona do računalnikov. Treba je vedeti, da je bil Apollo voden računalniško in da je podatke o svojem letu posredoval naravnost v bazni računalnik. Danes si mladina težko predstavlja življenje brez mobilnih telefonov in računalnikov, za nas pa so bili tedaj čista znanstvena fantastika in res ne vem, ali je katera generacija v zgodovini človeštva doživela toliko tehničnih novosti, kot jih je moja," razmišlja o pomenu takratnih odprav v vesolje Bergant.

Po prvem pristanku na Luni so Američani do leta 1972 opravili še pet pristankov, nato pa so program Apollo prekinili. Prekinitev traja še danes. Tudi Bergant v kasnejši fazi vesoljskim poletom in raziskavam ni več sledil tako dosledno kot konec šestdesetih. Osemdeseta leta je preživel kot urednik za zunanjo politiko, torej področje, kamor so poleti Apolla, vzpodbujeni s hladno vojno s Sovjetsko zvezo, po svoje prav tako spadali. Potem ko je bil dolgo časa pomočnik direktorja televizije za mednarodne zadeve, danes Berganta ne najdemo več v razvidu vodilnih delavcev javnega zavoda. Trenutno je medijski svetovalec s statusom samostojnega podjetnika. Velja pa poudariti, da je bil prav on ob Igorju Kaduncu, nekdanjem šefu financ na TV Slovenija, zagovornik odločitve, da je javni zavod postal delničar Eutelsata, kar je bila spet svojevrstna investicija v vesolje. O naložbi, za katero je danes jasno, da je bila več kot smiselna, je tedaj marsikdo dvomil. Spet zaradi antivesoljskih predsodkov? "Deloma, v bistvu pa niti ne. Še bolj je šlo za to, da je neka politična stranka hotela pobrati provizijo od posla," zaključuje svojo pripoved Boris Bergant.