Na zahodni meji smo počasni in brez vizije

Če pogledamo s stališča železnice in o ukinitvi razmišljamo čisto komercialno, je ta ideja racionalna. Takšna potniška železnica nima smisla. Potniški promet nikoli ni zaživel do tistih meja, ko bi lahko rekli, da gre za dejavnost, ki jo je treba ohraniti.

Ja, ampak če se med Ljubljano in Koprom z vlakom voziš dlje časa, kot porabiš z avtomobilom, da prevoziš celo Slovenijo, železnica nima potnikov. Ne more jih imeti. Čez Slovenijo potuješ tri ure, kdo se bo cijazil štiri ure in več do Maribora? To je stara zgodba in ima dolg rep. Slovenske železnice so zanemarjene. Država jih je začela zanemarjati z začetkom ukinjanja nerentabilnih prog. S tem smo železnico odrezali kot možnost prevoza do centrov. Nikamor več se ne da pripeljati z vlakom. Če sedaj ukinjajo povezavo s Koprom, lahko razumem komercialne razloge. Ni mi pa razumljivo, zakaj je slovenska država ukinila železnico kot praktično in razumno prevozno sredstvo. Po glavi pa se mi mota nekaj, kar je s tem povezano kot posledica. Ali v Sloveniji sploh razmišljajo, kaj hočejo s temi 47 kilometri morja, obalo in njenim zaledjem? Kakšen je načrt?

Da. Še v časih, ko sem bil medobčinski sekretar in kasneje predsednik obalnih občin, je veljal koncept, da v Kopru razvijamo luko, luške dejavnosti in okrog nje lahko industrijo. Od Kopra do Pirana in Savudrije pa sodobni turizem. Letališče, marina in drugi projekti so bili zgrajeni v funkciji razvoja regije. Že na začetku osemdesetih let se je vedelo, da je na dveh koncih Slovenije promet velika ovira za razvoj. V Ljubljani in tukaj. Dobili smo avtocesto do Kopra in pet različic obalne ceste, ki jih glodamo še danes. Leta 1980 smo vedeli, da je to problem, danes je leto 2015 in še vedno razmišljamo, kdaj bomo odprli košček od Izole do Kopra. Zakaj je tako? Zato, ker še vedno ni jasno, za kaj bi Slovenija rada uporabila ta prostor ob morju. Če ga rabi samo za to, da si poleti pride namakat ritko, seveda ne bo razmišljala o razvojnih strategijah. Morje pa je dejavnik, ki odpira mnoge poti. V Ljubljani jih ne vidijo. In potem pač ni čudno, če železnica ne vidi nobenega smisla v povezovanju osrednjih delov države z Obalo.

Razmišljalo se je samo o avtocesti in avtomobilu. Zato se nikoli ni vzpostavilo pogojev, da bi bil javni promet dostopen in učinkovit. Avtomobil se v Ljubljani zdi racionalno prevozno sredstvo. Ko se pripeljete do Portoroža, pa nastopi vprašanje, kam ga spraviti. Pozimi še gre. Poleti pa je na celotno infrastrukturo obalnih mest strahovit pritisk, ki ga počasi ne zdržijo več. Tukaj avtomobil postane iracionalno prevozno sredstvo za vse. Tudi velika parkirišča na robovih mest so polna. Dejansko smo dosegli meje zdržljivosti.

Vtis je pravilen. Po drugi svetovni vojni je država do slovenske Istre vodila ofenzivno politiko. Leta 1954 se je italijansko govoreče prebivalstvo izselilo pod pritiskom italijanske propagande, ki ga je strašila z asimilacijo, in hladnega jugoslovanskega odnosa, ki v najboljšem primeru ni naredil nič, da bi jih zadržal. Koper, Izola in Piran so bila prazna mesta. Jugoslavija je začela graditi industrijo in sem so prihajali ljudje iz zaledja, iz Slovenije in iz drugih delov Jugoslavije. Prostor se je v različnih valovih polnil. Forsiralo se je različne industrije, kar je na zelo specifičen način oblikovalo prebivalstvo. Učinki so bili različni, vendar je bila to najmočnejša regija v Sloveniji. Po osamosvojitvi pa je začela nazadovati in je sedaj med zadnjimi. Od Istrabenza in Interevrope do hotelov smo izgubili eno močno podjetje za drugim. Šla sta Delamaris in Droga.

To se sprašujemo tudi mi. Še huje je. Celoten prostor od Bovca in Kanina po vsej dolžini meje je ekonomsko oslabljen. Na meji, kjer bi morali biti aktivni in močni povezovalci, je vse opešalo. Če hočeš povezovati, moraš biti močan in pomemben, mi smo postali nepomembni. Nedvomno lahko veliko pripišemo odsotnosti idej v občinah, vendar jaz vidim tudi odsotnost vsakršne vsedržavne strategije vključevanja regije v celotno Slovenijo. Pa bi bilo mogoče regiji dati nov zagon. Meni je kot primer pri srcu Zgornje Poadižje v severni Italiji. To je mejno območje, na katerem je italijanska država hotela zadržati prebivalstvo. Razvila je dejavnosti, zaradi katerih je prebivalstvo tam ostalo in živelo v relativnem blagostanju. Poglejte njihov turizem in njihovo kmetijstvo, vse se je razvilo z asistenco države. Sedaj živi uspešno samostojno življenje. Primerjajte to s turizmom v Portorožu, kjer razen gradov nismo zgradili ničesar. Zdaj prodajamo hotele, ker so prezadolženi. Država meje sploh ne razume kot območja, kjer je treba razvijati dejavnosti, da prebivalstvo tam ostane.

To je zares dobro vprašanje. Slovenijo smo si pogledali. Na drugi strani je Italija, ki jo kot sosedo dobro poznam. Naši sosedje so lahko strankarsko zelo sprti, vendar so politiki vseh barv v eni točki enotni: vse, kar je bilo včasih pod Italijo, sedaj pa ni več, so oni izgubili po krivici. To je nekaj njihovega, kar so oni izgubili. Tako naše ozemlje občutijo. Kot svojo izgubo. Javno danes tega ne izražajo več zelo pogosto, v dejanjih pa tako ravnajo. To ste lahko zaznali ob proslulem govoru komunističnega predsednika države Napolitana na dan spomina 10. februarja. Nastopil je kot nacionalist in nihče v Italiji mu ni oporekal. V Trstu sem bil konzul, ko je bila na oblasti Lista za Trst Manlia Cecovinija, ki je zmagala zaradi oporekanja osimskim sporazumom in skupni industrijski coni. Cecovinija sem vprašal, zakaj je prišlo do gibanja. »V prvi vrsti je to odpor proti Italiji, ker je prodala Trst.« V industrijski coni na Krasu so videli izdajo in prodajo mesta. Italijani imajo do tega prostora nostalgičen odnos. To ima zanimive posledice. Sam sem pri italijanskem ministru za promet Berniniju že na začetku osemdesetih let protestiral, ker je njegov visoki uradnik v Bruslju zagovarjal idejo, naj se peti koridor izogne Sloveniji in gre iz Italije čez Avstrijo na Madžarsko. Danes se to realizira. Zgradili so dvojni tir Pontebbano, v Cervignianu imajo veliko ranžirno postajo, Avstrijci gradijo hitro progo med Celovcem in Gradcem, ko jo končajo do Beljaka, nas bodo obšli. Mi pa nismo naredili niti enega velikega projekta čezmejnega sodelovanja. Niti v Gorici, ki naj bi bila veliko povezovališče. Na zahodni meji smo počasni in brez vizije.

Tam so Hrvati hitri in imajo vizijo.

Morda. A do Slovenije so zavzeli jasno politiko. Videli so, da na slovenski strani Istre turizem stagnira. Niso mogli verjeti svoji sreči. Naredili so vse tisto, kar bi bili morali narediti mi. Razvijajo turistične zmogljivosti, športne dejavnosti, igralništvo, kmečki turizem, kmetijstvo in vse, kar sodi zraven. Veliko bolj so razvili ta del Istre kot Kvarner. Poglejte čez mejo, kaj vse je nastalo v nekaj letih. Eno golf igrišče za drugim, in vedno nova nastajajo. Pozimi vabijo turiste in si podaljšujejo sezono. Pri nas leta in leta ne moremo narediti niti enega igrišča za golf. Objekte so postavili tik ob meji ali v njeni neposredni bližini. Naslonili so se na našo infrastrukturo in ponudili svojo. Pametno razmišljanje. Zakaj bi se turist iz Italije ustavil v Portorožu, če gre malo naprej in ima igralnico Mulino? Gre na Kaštel in je tam še ena, čez je Umag, kjer je igrišče za golf. Gradijo še enega. Ob meji imajo vse tisto, zaradi česar turist pride na Severni Jadran.

Jaz ne vidim izrazitih ambicij. To, kar doživljamo, je nerazumljivo. Stari hoteli in nekateri zelo zanimivi in dragoceni prostori so zanemarjeni. Trideset let že slabo zgledajo. Spraševal sem, zakaj so nekateri hoteli tako zanemarjeni že na fasadi. Razlagajo mi, da so lastniški postopki zamudni, da je nemogoče spremeniti načrte in pridobiti dovoljenja. Preprosto se ne da. Ni videti državne ideje valorizacije prostora. To se dogaja v okolju, ki je urbano, prostorsko in razsežnostno zelo občutljivo. Potrebujemo jasen načrt, kaj hočemo narediti na teh 47 kilometrih morja.

Nastaviti prioritete res ni težko. Ne smemo zavirati razvoja Luke Koper. Postaviti pa je treba jasne meje, do kje se lahko pride in kaj se lahko razvija. Razsutega premogovnega tovora najbrž ne. Hitro bi bilo treba zgraditi drugi tir in ne imeti pomislekov zanj dati koncesijo. Treba je razmišljati realno. Mi zanj nimamo denarja, zato se ne znamo odločiti. Prostor je treba odpreti za ljudi, namesto gradov pa postavljati infrastrukturo, ki ljudem koristi in jo lahko uporabljajo.