O tem, kaj so meduze, kako nevarne so vrste v Jadranskem morju in kako si pomagamo, če nas opeče(jo), pojasnjuje vodja Morske biološke postaje Piran Nacionalnega inštituta za biologijo in direktorica slovenskega operativnega centra Mednarodnega oceanografskega inštituta (IOI), prof. dr. Alenka Malej.

Kaj so meduze in morski klobuki?
Dr. Malejeva najprej opomni, da so tudi morski klobuki meduze. „Večina meduz, ki jih vidimo s prostim očesom, sodi v skupino klobučnjakov (Scyphozoa), le-ta pa v širšo skupino ožigalkarjev (Cnidaria).” Velika večina ožigalkarjev živi v morju, pritrjeni so na dno kot polipi, lebdijo v vodi kot meduze, ali pa se ti dve obliki v življenjskem ciklusu izmenjujeta.

„Za ožigalkarje so značilne posebne celice (knidoblast), ki so večinoma posejane po površju ožigalkarjevega telesa in vsebujejo ožigalno enoto (nematocista). Le-te so kroglaste oblike, del stene pa je uvihan v obliki gosto zložene cevaste niti. Ustrezen dražljaj povzroči izvihanje, kaveljčki, ki so bili prej skriti v notranjosti te cevke, pa omogočijo pritrditev na plen.” Nematociste vsebujejo strup, ki se po izvihani cevki izlije v plen. O kakšnem strupu govorimo? „Večina strupov ožigalkarjev vsebuje kompleksne mešanice polipeptidov in proteinov, vključno s kateholamini, histaminom, hialuronidazo, fibrolizini, kinini, fosfolipazami ter različne hemolitične, kardiotoksične in dermatonekrotične strupe,” pravi dr. Malejeva.

Klobučnjaške meduze so sezonsko številne v planktonu obalnih voda in jih uvrščamo med ožigalkarje. „Skupaj s podobnimi organizmi, katerih telo nima trdnega ogrodja in vsebujejo zelo veliko vode (več kot 90 %), jih združujemo tudi v nesistematsko skupino želatinoznega planktona. Med želatinoznim planktonom (meduze, cevkači, rebrače, plaščarji) so klobučnjaške meduze zaradi svoje velikosti (premer klobuka nekaterih presega pol metra, njihove lovke pa so lahko dolge več metrov) morda najbolj opazne,” pravi dr. Malejeva. Mnogi želatinozni organizmi imajo za ljudi zelo neprijetno značilnost, da boleče ožigajo, nekatere vrste klobučnjaških meduz pa so lahko smrtno nevarne. Na srečo med klobučnjaškimi meduzami, ki živijo v Jadranskem morju, tako nevarnih ni, vseeno pa nekatere lahko neprijetno ožgejo. „Neprijetno lahko opečejo tudi vetrnice, včasih pa čutimo kot rahlo skelenje tudi ožige številnih mikroskopsko majhnih meduzic ali cevkačev,” pojasni dr. Malejeva.

Kako ravnati v primeru ožiga
V večini primerov ožig meduze povzroči le blago lokalno kožno reakcijo. Izjema je ožig mesečinke, ki je veliko bolj boleč. „Na prizadetem mestu, ki ima pogosto obliko klobuka meduze ali lovk, se razvije zatrdlina, ki se dviga iz okolišnje pordele in otekle kože. Bolečina mine v nekaj urah, srbenje pa traja nekaj dni. Sledi ožiga mesečinke so kot temno ali svetlo pigmentirane lise vidne še dolgo časa. Sistemske reakcije so zelo redke.”

Dr. Malejeva pojasni, kakšna je prva pomoč v primeru meduzinega ožiga: „S kože je potrebno z obilnim spiranjem (morska voda, ne sladka – ta aktivira še nesprožene nematociste) odstraniti preostale dele meduze. Priporočajo tudi šibko raztopino kisa ter hlajenje prizadetega mesta.” Globalno letno število ožigov ocenjujejo na okrog 40.000 do 50.000. Podatki za Sredozemsko morje ob francoski in španski obali za leta od 2004 do 2007 kažejo na več kot 14.000 ožigov mesečinke. V Jadranskem morju je število ožigov v primerjavi z drugimi kopalnimi območji po svetu nizko, zlasti v najsevernejšem delu, kjer mesečinka ni stalno prisotna.

Ožig meduze je lahko mnogo resnejši v morjih, kjer najdemo smrtonosne meduze. V Avstraliji so do zdaj dokumentirali prek 60 smrtnih primerov zaradi ožiga meduz. Pri majhnih ožigih priporočajo hlajenje ožganega mesta s paketi ledu 10–20 minut, pri čemer moramo paziti, da oseba ne postane podhlajena, kar velja predvsem za majhne otroke. Če s hlajenjem ne odpravimo bolečine in se pri osebi razvijejo še drugi simptomi, je treba poiskati zdravniško pomoč. Pri večjih ožigih (za večji ožig se šteje že, če je ožgana polovica katerega izmed udov) je treba ožgano mesto počasi masirati z ledenim paketom, da se izognemo podhlajenosti. Pri ožigih zelo nevarnih meduz moramo osebi nuditi nujno prvo pomoč, preveriti, ali lahko nemoteno diha, in takoj poiskati strokovno pomoč.
Dr. Malejeva opozarja, da preventive pred ožigom ni, „čeprav ponekod ponujajo mazilo, ki naj bi ljudi ščitilo pred ožigom. Potrebna je pazljivost in vsekakor je vedno dober nasvet, naj dobro pogledajo preden zaplavajo ali skočijo v vodo.” Dr. Malejeva pravi, da so edino resnejšo poškodbo zaradi ožiga mesečinke pri nas v začetku osemdesetih let zabeležili in opisali okulisti (Kolar in sod. 1983), ko je poškodovanemu v oko zašel del lovke mesečinke. Na srečo poškodovanega to ni imelo dolgoročnih posledic za njegov vid.

Zakaj je letos pri nas tako veliko meduz?
„Nekateri raziskovalci menijo, da je povečanje števila meduz povezano s klimatskimi spremembami. Pri nas smo zaenkrat opravili premalo raziskav, da bi to potrdili. Nam najbolj neprijetne, pekoče mesečinke niso stalno prisotne v našem delu Jadrana in sem prihajajo le s tokovi iz južnega Jadrana, saj so dokaj slabe plavalke. Drži pa, da imajo v severnem delu Jadrana relativno ugodne pogoje za rast in razmnoževanje, saj je naše morje bogato s hranili. Mesečinke so pri nas pogostejše v poletnih in zgodnjejesenskih mesecih. V zadnjih letih so bili zlasti pozimi in spomladi pogosti tudi uhati klobučnjaki, mlečno bele meduze, njihov ožig je za ljudi skoraj nezaznaven. Morskim ribičem pa povzročajo težave predvsem veliki morski klobuki, ki lahko zrastejo v prave velikane, saj njihov premer doseže tudi šestdeset centimetrov in tehtajo po petnajst kilogramov. Med klobučnjaškimi meduzami lahko v našem morju srečamo še kompasno meduzo in morsko cvetačo, obe sta pogostejši v toplem delu leta,” pravi dr. Malejeva.

Kot kaže, pa meduze niso pogostejše samo pri nas, temveč po vsem svetu. „O težavah z meduzami poročajo Japonci, saj uhati klobučnjak lahko zamaši cevi za hladilno vodo obalne industrije. Tam so se pojavile mase velikih klobučnjakov (Nemopilema nomurai), ki imajo lahko premer klobuka tudi okoli metra in povzročajo velike težave ribičem. Lansko jesen so Irci poročali o milijon funtov veliki škodi zaradi mesečinke, ki je povzročila poškodbe oz. smrt gojenih lososov. Težave turističnega gospodarstva v Sredozemskem morju zaradi mesečinke se prav tako vlečejo že nekaj let. V tropskem pasu, o čemer največ pišejo Avstralci, pa prihaja do resnih poškodb in celo smrti zaradi ožiga meduz,” pravi dr. Malejeva. Pogostejše pojavljanje meduz naj bi bilo povezano s klimatskimi spremembami, prelovom rib, saj se nekatere z meduzami hranijo, druge pa z meduzami tekmujejo za podobno hrano. Zaradi teh vzrokov so meduze pridobile odlične pogoje za razcvet in razširile svoj prostorski areal (invazije), pri čemer naj bi prav tako imele vlogo dejavnosti ljudi. „Verjetno pa gre za kombinacijo več vzrokov, ki vodijo do ekološke uspešnosti te skupine primitivnih živali − evolucijsko ene najstarejših večceličnih skupin,” še pravi dr. Malejeva.

Meduze slovenskega morja
V severnem Jadranu najdemo uhate klobučnjake (Aurelia aurita), ki zrastejo do največ 40 cm in morski klobuk (Rhizostoma pulmo), ki lahko zraste do 60 cm, njegov ožig pa je lahko v redkih primerih tudi boleč. Poleg teh pri nas poznamo tudi morsko cvetačo (Cotylorhiza tuberculata) značilno rumenorjave ali zelenorjave barve ter kompasno meduzo (Chrysaora hysoscella), katerih ožig je redko zaznaven, zelo boleč pa je lahko ožig meduze mesečinke (Pelagia noctiluca), majhne meduze, ki zraste do največ 10 cm.

„V okviru projekta, ki ga sofinancirata IOC-UNESCO (Medvladna oceanografska komisija) in IOI-OC Slovenija (slovenski operativni center Mednarodnega oceanografskega inštituta) smo pripravili predstavitev najpogostejših klobučnjaških meduz v severnem Jadranu v obliki plastificiranih tablic,” pravi dr. Malejeva. „Na eni strani tablic so na primeru treh vrst (uhati klobučnjak, mesečinka in morski klobuk) shematsko prikazane osnovne značilnosti klobučnjaških meduz. Na drugi strani tablic so s fotografijami prikazane najpogostejše klobučnjaške meduze v severnem Jadranu. Dodan je opis velikosti meduz oz. premera in oblike klobuka, barve, števila lovk ter podatek o tem, ali je meduza ljudem nevarna. Tablice smo pripravili v slovenskem, italijanskem in angleškem jeziku.” Ogledate si jih lahko na spletni strani Morske biološke postaje: http://www.mbss.org/.

Emi Malačič
Foto: Tihomir Makovec z Morske biološke postaje Piran