Ta pogovor se je razvil pred časom, ko smo se srečali na eni od "večdesetletnic" mature tako imenovani klasiki, ki nas je od takratne ostale sproščene mladine ločila osemletna tlaka latinščine in še zbirka zahtevnih ter uglednih profesorjev, tudi slovenskega jezika. Med njimi dr. Mahnič, ki bo pri popolni čilosti, še posebej intelektualni, pravkar dopolnil devetdeset let.

V naših skupnih letih klasične gimnazije je bil to čas prehoda od klasične slovenščine na Toporišičevo. Profesor Mahnič nam je novo pot očistil številnih pasti in ovir, tako da nas je pospremil z dobro popotnico. Tudi zato najbrž ni čudno, da nas kar nekaj spremlja današnje poti slovenščine z mešanico žalosti, prizanesljivega nasmeha, včasih celo malce jeze. A ker so skrajnosti v čustvovanju le malokdaj koristne, se najbrž tudi zato nihče med nami ni potegoval za mesta različnih jezikovnih ali medijskih inšpektorjev oziroma uradnih preganjalcev potujčevanja. Ali po starovenetsko, v jeziku naših prednikov: Est modus in rebus, sunt certi denique fines. Pa še brž prevod za medijskega inšpektorja: Zdrava mera ne škodi.

Vse to mi je hodilo na misel, ko sem spremljal poseg puritanske države v časopisno politiko, ki je dopustila angleški naslov nekega članka. Poseg se je seveda zaključil s kaznovanjem urednika in medijske hiše, tako kot se za inkvizicijo spodobi. Pravzaprav sta jo poceni odnesla, brez zateznih lisic.

Ne vem, ali smo se na tisti obletnici zbrali, kot bi rekla današnja mladež, sami starci, tako rekoč "hropci", a vem, da nas še danes druži očitno preživela sposobnost napisati misli v dobri slovenščini. Lektorji nam ne popravljajo dvojine, pri zanikanju uporabljamo rodilnik, vemo, kaj je namenilnik in za katerimi glagoli se uporablja. Pri tem razumemo tudi trojezična "mobitelna" sporočila, tudi sami uporabljamo še kakšen jezik, tudi kakšno odvečno tujko, a pri vsem tem le redko grešimo pri pisanju maternega jezika.

Seveda ne vem, zakaj se pretekle generacije razlikujejo po znanju slovenščine od današnjih. Vem le, da pozornost na nekatere posebnosti, skorajda bisere slovenskega jezika, vse bolj izginja.

Če zgolj za pokušino vzamemo v roke nekaj časopisov zadnjih dni, uglednih dnevnikov in ne brezplačnega tiska, kjer so lektorji ali dobri novinarji prevelik strošek, bomo lahko prebrali marsikaj. Med drugim o energiji, ki se je nabrala ob prvemu singlu iz Sealovega albuma (če se že sprijaznim z udomačenim "singlom", se ne morem s sklanjanjem); sicer pa je pevec zaključil koncert z njegovim prvim hitom; Natalijo Verboten so vprašali, če bi šla peti na pogreb; funkcionar liste za čisto pitno vodo se razburja, ker sta dva črpališča zaprta že dolgo časa; ugledni politiki so se prišli hladiti v senco najevske lipe.

Televizija napoveduje oddajo z besedami: "Morje, v katerega se je zaljubil." Vse pogosteje se postavlja vprašanje, na katerega ni odgovora. Poslušali smo o neurju, ki je prizadel velik del Slovenije; a so na srečo prišli ljudje pomagati iz vse Slovenije; športnico A.A. niso izbrali za Peking; če bi radi karkoli kupili, se obrnite na vašega prodajalca. Morda pravopis.

Prijatelj in sošolec iz časov klasične tlake je bil glavni tehnični urednik Slovenskega medicinskega slovarja, gotovo enega pomembnih dosežkov slovenske znanosti. Povedal mi je naslednjo zgodbo. Po letih trdega dela je ekipa pripeljala delo do konca ali "finis coronat opus" (po domače - ni vse zlato, kar se sveti). Za rojstvo otroka z mnogo prizadevnimi očeti je manjkal le še ovitek z zlatimi črkami in naslovom slovarja. Ko je prišel iz tiskarne tudi ta in ga je urednik Tone Žakelj zagledal, je mislil, da ga je zadel mrtvoud; če ga ni, ga bo pa vsak hip. Na ovitkih je vid jemal bleščeči zlat napis: Slovenjski medicinjski slovar.

Še vedno ne vem, kaj vse vpliva na pozabo jezika. Morda so feministična gibanja na eni in mačistična drža na drugi strani krivi za izgubo srednjega spola. Pa da me ne zanese predaleč, naj poskusim sine ira et studio (slovensko - z enim pivcem za živce) nadaljevati pri državnem posegu v časopisni jezik oziroma sporočila. V obrazložitvi državne kaznovalne odločbe preberemo, da je namen zakona tudi v izogibanju uveljavljanja tujih jezikov v medijih, kjer in kadar je to mogoče.

Sam nimam nič proti angleškim ali drugim tujejezičnim ilustracijam osnovnega besedila. Od tega utegne biti celo več koristi. Celo bralec, ki ne zna dovolj angleško (takih sicer ni dosti), bo iz kvalitetnega besedila razbral vsebino tujega citata ali poudarka. Tako si bo kvečjemu bogatil besedni in jezikovni zaklad. Moji otroci, ki odraščajo v razmerah angleškega besednega bombardiranja, ta sporočila dosti hitreje razumejo kot jaz. Vendar tudi, ali pa zlasti zaradi družinske tradicije gojijo slovenski jezik kot posebno vrednoto.

Z zadovoljnim starševskim smehljajem komajda skrivam očetovski ponos, kadar jim uspe popraviti napake v časopisih, v televizijskih poročilih ali pri učiteljicah v šoli (slednje zaradi neizogibnega tveganja zamer sicer odsvetujem in predlagam pred tem domači posvet).

Ko smo že pri šoli, naj povem, da me je spet pretresel podatek o maturitetnih rezultatih. Ocene (in s tem znanje?) pri slovenskem jeziku so v primerjavi z ocenami pri tujih jezikih in matematiki izrazito slabše. V štirih letih je slovenski jezik le enkrat bolje uvrščen kot angleški, pa še tam ga angleški na višjem nivoju (beseda iz časopisa - sam uporabljam "raven") prekaša kar za celo oceno (3,46 proti 4,4). Ali učitelji slovenskega jezika ne zmorejo več navdušiti dijakov za najžlahtnejši dar, s katerim rastemo in ustvarjamo?

Zato se mi zdi edino razumno ustaviti inkvizicijsko preganjanje tujejezičnih ilustracij. Čas nas sili v sprejemanje številnih izrazov, ki jih (še) ne znamo ustrezno poimenovati v slovenščini; nekateri bodo ostali v izvirniku in sčasoma dobili državljanstvo, drugi bodo izbrisani, v vsakem primeru pa je na nas, da to, kar obstaja kot slovenski jezik, in tega je gotovo dovolj, spoštujemo in v skladu s tem spoštovanjem pravilno uporabljamo.

Moja kritika gre zato bolj na naslov tistih, ki so še posebej dolžni skrbeti za naš jezik, ker nas vsak dan nagovarjajo. Če bodo mediji za to poskrbeli in če bodo oblikovalce medijskih sporočil šole pred tem dobro in dovolj prijazno usposobile za to - kot tudi vse nas, ki nam je to le strast in ne poklic - potem lahko ukinemo državno jezikovno inkvizicijo.

Po ukinitvi pa gremo vsi prizadeti, kaznovani in inšpektorji, na pivo. Bife je čisto blizu. Na parkerišču.