Nekoč smo skušali živali med svojo odsotnostjo potolažiti z bivanjem v (pasjem ali mačjem) hotelu. Pa se to v Sloveniji ni najbolj obneslo. Zdaj pač rešujemo stvari, kot vemo in znamo. Nekateri "ljubitelji domačih živali" jih celo pustijo privezane v gozdu, na skrivaj odložijo v škatlo pred vrati najbližjega zavetišča ali pa se domislijo česa še bolj "učinkovitega".

Polona Samec, ki vodi Zavetišče Horjul, pravi, da se število zavrženih živali v času pred začetkom dopustov ne poveča tako drastično, le za kakih 10 do 15 odstotkov. Torej se lahko zgražamo nad Italijani, ki poleti zavržejo več kot sto tisoč psov, da jih ne bi motili pri uživanju počitnic. Nekateri naši zahodni sosedje so se razveselili odprte meje tudi zato, ker zdaj še lažje puščajo svoje ljubljence na slovenski strani meje, saj do sem njihova roka pravice očitno ne seže. Veterinarji in oskrbniki zavetišč zapuščene živali z nagovorom v italijanščini prepoznavajo kot italijanske. O tem, da je kazen za zavrženo žival v Italiji bistveno višja kot pri nas, je škoda izgubljati besede.

Na seznamu ducat zavetišč, kolikor jih tako na hitro najdemo po Sloveniji, je Zavetišče Horjul uvrščeno na prvo mesto. Ne vem, morda si je prvo mesto Polona zaslužila s svojo prizadevnostjo in popolno predanostjo skrbi za živali.

"Zame je vsaka žival osebnost. Ne primerjam je s človekom, ker se zelo dobro zavedam, da ima žival drugačne potrebe kot mi. Tudi nagone ima povsem drugače izražene kot mi, vendar je vsaka žival osebnost zase," je prepričana Polona.

Zaradi živali se je Polona pripravljena odpovedati vsemu: prostemu času, zaslužku, normalnemu družinskemu življenju, počitnicam. Zavetišče Horjul zagotavlja 24-urno dežurstvo, kar v praksi pomeni, da Polona (ali katera izmed njenih pomočnic) dvigne mobilca ob katerikoli uri. In se odpelje, kamor je treba, pripravljena na take prizore, da bi se občutljivim dušam ulile solze ali pa bi se sesedle.

Sentimentalnost prepovedana

Večina žensk, ki jih poznam, ima mehko srce za živali. Polne so občudovanja ("Joj, kako je luštkan!"), pomilovanja ("A ni ubogi?") in srda ("Kako je to mogoče?!"). Nikogar ne preseneča, da je večina oseb, ki so pripravljene svoj prosti čas nameniti dobrim delom, ženskega spola. Ženske so mame, je rekla Polona. Vendar je sentimentalnost pri Poloni in pomočnicah prepovedana. Njihovo delo ni niti najmanj romantično, saj bi tako izhodišče živalim samo škodovalo.

"Ko imaš v zavetišču vzpostavljen red, ko se ve, kdaj se je, kdaj se pije, kdaj sprehaja, delo ni težavno, ne glede na to, koliko živali je v zavetišču. Moteče je le to, da včasih za naslednji trenutek ne vem, kje bom."

Polona Samec upravlja zavetišče kot samostojna podjetnica, čeprav to za njeno dobrobit ni najboljša rešitev. A za to ji ni mar. Podpisala je dogovore z večino občin na območju Notranjske pa tudi z Domžalami, Vodicami, Škofjo Loko in Kranjem. Občine krijejo stroške za tridesetdnevno oskrbo živali, najdene na njihovem območju. Ko mine trideseti dan, nimajo do zavetišča nobene obveznosti več. V marsikaterem slovenskem zavetišču žival, ki v tem obdobju ni imela sreče, da bi našla svojega novega skrbnika ali vsaj posvojitelja na daljavo, usmrtijo. Pri Poloni se to ne dogaja.

Ob tem je zavetišče ob sprejemu vsako muco dolžno sterilizirati ali kastrirati, pse cepiti in sterilizirati ter jih označiti s čipom (če še niso označeni). Večine teh stroškov občine zaradi ohlapne formulacije predpisa zavetiščem ne krijejo. Torej jih Polona krije iz svojih sredstev, ki jih pridobi na drugačen, domiseln način.

"Hvaležna sem, da lahko urejam del foruma na spletni strani mojpes.net. Pripravljamo vsakodnevno dražbo predmetov majhnih vrednosti, ki na dražbi dosežejo ceno pet do deset evrov. Lastnik predmet pošlje tistemu, ki je postavil najvišjo ceno, kupec pa nakaže denar zavetišču. Čeprav gre za majhne zneske, se nabere od 20 do 50 evrov na dan. Sredstva bi lahko pridobivali tudi s prodajo raznih predmetov, kot so potiskane majice in podobno, a nimamo časa, da bi se s tem ukvarjali."

Hitro sem spoznal, da pri Poloni ne bom našel ostankov prej omenjene sentimentalnosti. Vodi jo občutek, da skuša živalim pomagati vselej in povsod, ne glede na ceno, napor ali čustvene stiske. Ta razvoj od običajnega sočutja do odločenosti, da bo svoje življenje posvetila živalim, se pri Poloni seveda ni zgodil čez noč. Največ so k temu prispevala leta, ko je skušala pomagati Mileni Močivnik pri reševanju več kot tristo psov.

Živalim prijazna kmetija

Za oblikovanje njenega odnosa do živali pa je ključno obdobje v otroštvu. Usoda ji je namenila čudovito izkušnjo. Pri osmih letih je prvič obiskala kmetijo maminih sorodnikov na Zaplani. To je bila živalim prijazna kmetija, v času, ko teh fraz niti poznali nismo. V hlevu je bilo po 20 glav govedi, nekaj prašičev, kure na dvorišču, muce in pes.

"Stric je imel že več let kupljene napajalnike, a jih ni hotel namestiti, ker se je bal, da bo izgubil stik z živalmi. Tako je moral zjutraj in zvečer napojiti vsako posebej pri koritu in medtem smo žival čohali, božali, poljubljali in se pogovarjali z njo."

To je bilo njeno zatočišče: k živalim, stricu in teti se je Polona zatekla vselej, kadar se njene predstave o svetu, šoli, starših ali prijateljih niso ujemale z resničnostjo. Tam jo je čakal tudi njen prvi pes, velik, ponosen labradorec, s katerim sta se imela rada 15 let.

Življenje jo je povezalo z živalmi tudi pozneje. Delala je kot prostovoljka pri ljubljanskem Društvu za zaščito živali. Pri Močivnikovi je spoznala inšpektorico Simono Hočevar, ki jo je povabila, naj gre z njo nekajkrat na teren. Takrat je Polona že končala študij in se preživljala z različnimi deli. Iskala je prostor, kjer bi lahko skrbela za najdene živali, saj v blokovskem stanovanju to ni bilo ravno zaželeno.

Kot bi usoda hotela nagraditi njeno plemenito delo, ji je prijatelj našel napol dograjeno hišo. V njej je sprva uredila hotel za pasje ljubljenčke, kmalu pa ga je prekvalificirala v zavetišče. V vasici Žažar blizu Horjula je zdaj na robu naselja ograjen prostor, kjer je dovolj boksov za približno 30 psov, kolikor jih (začasno) biva tam, mačke pa si poiščejo svoje prostorčke v hiši, najraje kje v bližini Polone in njenih hčera. Skozi njeno zavetišče gre vsako leto okoli 350 živali.

Živali, ki so bolne ali psihično prizadete, nebogljeni mladiči in še kateri izmed psov prebivajo v hiši. Med njimi je trenutno tudi devet dudarjev, kot Polona duhovito imenuje mačje (ali pasje) mladiče, ki jih je treba hraniti s pomočjo dude. Nekateri so ob tem deležni še zdravil, veterinarskih pregledov, največ pa k izboljšanju njihovega stanja prispeva brezpogojna ljubezen, ki jih obdaja. Poloni pomaga Ada, ki je redno zaposlena pomočnica, nekaj prostovoljk in deset izkušenih in zanesljivih sprehajalcev.

"Nekateri ljudje si predstavljajo, da lahko damo pse sprehajati komurkoli. Potem pa se teden dni ukvarjamo s tem, da psa spravimo nazaj na stopnjo discipline, kakršno je imel pred sprehodom. Imamo torej deset sprehajalcev, za katere verjamem, da jih psi ne bodo skušali ogoljufati. Vsak od psov je vsaj enkrat dnevno temeljito sprehojen. Nekaj sprehajalk je zelo dobrih, žal pa so večinoma punce. Pogosto potrebujem moškega sprehajalca, da žival prepričam, da je treba živeti tudi z moškim, ne samo z žensko. Psi se namreč običajno najbolj bojijo moških in ne žensk."

Polona Samec si je izkušnje pridobila pri prostovoljnem delu z živalmi. Povezala se je z veterinarji, na katere se lahko zanese, da ji bodo ob vsaki, še tako nemogoči uri pripravljeni odpreti vrata in ponuditi pomoč (njenim) živalim. Ker izkušenj ni nikoli preveč, včasih obišče katerega od seminarjev za delo v zavetišču v tujini.

Med takimi organizacijami je tudi Dogs Trust, ena največjih angleških dobrodelnih ustanov za zapuščene živali. Vsako leto pripravijo zbor v kateri od evropskih držav, na katerem predavajo njihovi sodelavci z bogatimi izkušnjami s terena. Polona ne more pozabiti enega od veterinarjev, ki je steriliziral in kastriral več kot 120.000 živali. Svojemu poslanstvu pomagati živalim je namenil vse, tudi svojo kliniko. Z ženo preživita dopust tako, da se odpeljeta s potujočo kliniko za dva tedna na primer v Romunijo. Tam pobirata pse in mačke po cesti in jih po vseh pravilih sterilizirata in kastrirata.

Nerazumevanje in zmotna pričakovanja

Biti povsem predan živalim ni vselej preprosto. Včasih se Polona zato znajde v položaju, ko je ljudje ne razumejo. Brez slabe vesti potrobi človeku, ki dovoli, da iztrebki njegovega psa, ki ga sprehaja po mestni ulici ali vaškem travniku, tam tudi obležijo. Zaveda se, da je potrebna le vrečka pri roki, pa bo mnenje mnogih, ki jim psi niso pri srcu, o živalih boljše, če jih ne bodo več motili iztrebki. Pobrati za svojim psom je pač lažje kot ga pol ure česati in umivati.

Tudi o tem, čemu so namenjena zavetišča, imajo mnogi neustrezno predstavo

"Ljudje imajo zmotna pričakovanja o zavetišču, zakaj sploh smo tu in kaj je naša naloga. Pričakujejo rdečo preprogo in naše klanjanje, v smislu: Izvolite naprej, hvala, da ste prišli. Ne tako redko pridejo ljudje po točno določeno žival, ki mora biti določenega videza, starosti in ostalo. Izprašam jih, kakšen je njihov način življenja in podobno, pa se pogosto izkaže, da takšna žival ni primerna za njih.

Nekateri to sprejmejo, drugi ne. Ne predstavljam si, da bi oddala psa nekomu, ki ga bo dal na verigo, prav tako ga ne bi oddala nekomu, za katerega ta žival ni primerna. To se bo namreč slabo končalo, ker bosta nesrečna oba, morda bo žival celo pripeljal nazaj v zavetišče.

V pravilniku o delovanju zavetišča piše, da imam pravico izbrati in tudi zavrniti koga, ki bi rad postal skrbnik živali. Seveda pa to ni enostavno, saj je vse povezano z denarjem. Kako naj nekoga zavrnem po desetih dneh, kolikor traja čas obvezne karantene, če mi jamči, da bo živali zagotavljal minimalne pogoje, določene z zakonom; to so tri metre dolga veriga, koča in dve posodi. Po preteku tega roka moram žival oddati, saj s tem prihranim lokalni skupnosti dodatne stroške."

Pot do Zavetišča Horjul ni več označena, saj se je prej dogajalo, da so dekleta zjutraj našla škatlo z nebogljenimi mladiči ali zavrženo žival pred vrati. Čeprav je zavezana k pomoči živim bitjem, se sem in tja Polona znajde pred težko, odgovorno odločitvijo, ko je treba kateri izmed živali skrajšati trpljenje in jo uspavati.

"Tako rekoč vsak dan se soočam s to dilemo. To je skoraj tako, kot bi se znašla v božji vlogi. Vsakič znova, ko se o tem odločam, je enako težko, nikoli ni lažje, ne glede na število izkušenj dotlej. V sebi iščem razloge za in proti. Je to res v njenem interesu? Seveda evtanazija ni v njenem interesu, saj žival ne razmišlja na tak način. Žival vodijo nagoni, oklepa se svojega življenja do konca. Zame je vsaka žival, kot bi bila moja, moja edina žival. Vsaka je drugačna, vsaka potrebuje drugačen odnos, in jaz sem tu zaradi nje in ne zaradi ljudi."