Ne znam natančno razložiti, kako se je vse skupaj razpletlo, verjetno tudi drugi trije vozniki ne. Eden je zaviral, drugi pospeševal, vsi vrteli volane v virtuoznih piruetah, večtonski stroji so med škripanjem gum plesali po asfaltu in švignili drug mimo drugega. Kamen v želodcu se je topil še ure, za vedno pa je ostal vtis - Romuni ne vozijo, Romuni za volanom iščejo večnost.

Legendarne so tudi romunske ceste. Luknje krpajo z znaki Pozor, luknja!. Kar pa nikogar ne moti, vozijo še hitreje, da lažje zdrsnejo prek njih. Romunski vozniki se ne razburjajo, za Balkance presenetljivo malo hupajo. Zato pa vozijo, kot da bo jutri konec sveta. Vdani v božjo milost iz svojih muzejskih strojev iztiskajo zadnje kaplje moči in prehitevajo do onemoglosti.

Pa ne v škarje, to je za bojazljivce, pravi dedci čakajo do zadnjega trenutka, drvijo kakšen centimeter od avta pred sabo, nato pa planejo naravnost v nasproti vozečega. Na svoj pas se vrnejo tik pred vozilo, ki so ga prehiteli, in kakšen centimeter pred silovito nesrečo. Doživetja z romunskih cest so epska in nepozabna.

Balkan je predel Evrope, kjer boste naleteli na najbolj bizarne prometne prizore. Recimo konjsko vprego na avtocesti. Večina držav ima cestno omrežje, ki že na daleč kaže posledice planske ekonomije, ko očitno nič ni šlo po planu. Potem so tu še ljudje s svojim značilnim temperamentom, ki je v kombinaciji s cestami nevarna zmes lukenj in neuravnovešenosti.

Balkanska lagodnost za volanom izgine, ostane samo lagoden odnos do prometnih pravil. Znak za enosmerno ulico še ne pomeni, da vam nasproti ne bo pripeljal voznik, ki bo hkrati samozavestno gestikuliral, da se mu vendar umaknite. Avtomobilska troblja ni pripomoček, ampak način za izražanje, in izražajo se resnično zelo radi. Neprenehoma.

Epicenter tega prometnega pretresa so Atene. Grčija se sicer lahko pohvali s spodobnimi cestami in tudi vozniki so veliko bolj udomačeni kot v drugih balkanskih državah. Razen v glavnem mestu države, kjer se je pekel manifestiral na cesti.

Za ta del sveta običajno izsiljevanje in vrivanje tu postane edini način vožnje, hupanje je obupna stalnica, za vrhunec vozniškega trpljenja pa poskrbijo motoristi, neznosen mrčes s samomorilskim gonom.

Pariška urejenost

Država, ki se lahko primerja z balkanskim kaosom, je seveda Italija. Le da na apeninskem škornju norenje po cesti ni neke vrste bolezensko stanje, ampak bolj šopirjenje. Italijani so takšni šoferji, kot so vojaki. Cesta jih je polna, ves čas utripajo z lučmi ali hupajo, ko pa izgubiš živce in jih začneš stiskati v kot, hitro stisnejo rep med noge. Posebno, če si večji in težji od njih.

Vožnja po italijanskih cestah razjasni, zakaj že pol stoletja nimajo svetovnega prvaka v najhitrejšem cestnem športu. Morda delajo najboljše dirkalnike, toda vozijo tako kot prvi prvak formule ena Nino Farina - s pretirano samozavestjo in brez pravega občutka.

Pravi balzam za vozniško dušo je Pariz - vožnja skozi milijonsko metropolo in temu primerno gnečo je bila skoraj prijetna izkušnja. Čeprav je bil zastoj in so se kolone polžje slinile po pasovih, je vse teklo brez enega samega hupa troblje.

Ko se je na cesto vključil stranski pas, so vozniki kot v šolski demonstraciji spuščali predse po enega iz stranske kolone. Pravilo zadrga, ki ga na jugu razumejo kot znak nesposobnosti in nekompetentnosti, je tu delovalo kot v gene zakodirana norma. Ali pa je bil samo tak dan, kdo bi vedel.

Svareče smeti

Eden od nezmotljivih znakov, kaj lahko pričakujete na cestah, je odnos do okolja. Več ko je smeti ob cestnih robovih, slabše jo boste odnesli. Zasmetenost oziroma čistost je nekakšen kulturno-civilizacijski prometni meter, ki redko laže.

Na severu boste le redko našli kakšno smet, ljudje pa vozijo mirno, včasih že kar pretirano pedantno po pravilih. Na jugu ceste spremljajo kupi odpadkov, promet je kaotičen in težko obvladljiv.

Seveda so izjeme. Baltik je izjemno urejen, ob cestah patruljirajo možakarji v fluorescentnih telovnikih in skrbijo za red, tudi izkušnje z njihovimi vozniki so povsem normalne, skoraj skandinavsko so umirjeni in brez agresivnih izpadov. Toda hkrati imajo eno najvišjih smrtnosti v prometu.

Morda gre iskati vzroke v odsotnosti avtocest, tam, kjer so, pa na njih najdete avtobusne postaje, prehode za pešce ali pa znak Pozor, krave. Kar ni ravno koncept cest, rezerviranih za promet, kot ga razumemo v naših krajih.

Policisti dobrega srca

Še en dokaz, da prometni kaos ni samo domena temperamentnega juga, je Poljska. To je država s tako slabimi cestami, da se celo taksisti v Varšavi popotnikom opravičujejo zaradi njihovih doživetij. Potovanje v poljsko prestolnico in iz nje je podobno počasnemu puščanju krvi, skozi nenehne zastoje, gradbišča, ob padanju v luknje nemarnih razsežnosti.

Poleg tega imajo Poljaki v sebi kanček romunske suicidne predrznosti in se skozi nepregledni ovinek pripeljejo po napačni strani dvojne polne črte. Ali pa prehitevajo naravnost vate in pri tem pobliskujejo z lučmi, ker nisi dovolj močno zaviral.

Za konec še beseda o policistih. Vstop v Evropsko unijo je cestnim popotnikom snel vsaj eno breme hudega z ramen. Nekdanji policijski krvosesi iz bivših socialističnih držav, ki so ustavljali avtomobile in voznike dobesedno izsiljevali za podkupnine, so se čez noč prelevili v izjemno tolerantne in razumevajoče ljudi.

"Hitrost ste prekoračili za 10 kilometrov na uro. Tokrat vas bom opozoril, v prihodnje pa pazite," je dejal mož postave v Romuniji. V povsem razumljivi angleščini in ob tem dejansko napisal uradno opozorilo. Kdor je pred tremi in več leti padel v roke romunskih policistov, razume, kakšen tektonski premik na bolje se je zgodil.