Pomembna razlika med obema konceptoma je v tem, da kapitalistični sistem moč združuje in koncentrira, osnovna zamisel socialne ekonomije in sorodnih modelov pa predvideva, da je moč v osnovni izvedbi razpršena med državne in nedržavne akterje.

Izroditev nekaterih determinant kapitalistične ekonomske logike je spodbudila strokovnjake, da so začeli razmišljati o razvoju alternativnih modelov. Alternativni ekonomski pristopi so zasnovani tako, da dopolnjujejo pomanjkljivosti kapitalističnega modela, nekateri strokovnjaki pa celo zagovarjajo tezo o popolni anti-polni alternativi čistemu tržnemu gospodarstvu.

Termin "nova ekonomija" ni nikakršna inovacija v smislu popolnoma nove oblike gospodarjenja v kapitalistični proizvodnji. Kanadske ekonomske šole jo pojmujejo kot kapitalizem v informacijski preobleki. Njihova osnovna teza sloni na argumentu, da so informacijske tehnologije glavno gonilo razvoja skupnosti. Inovacije in hitro razvijajoča se informacijska tehnologija v osnovi prinašajo bogastvo gospodarskim subjektom, obenem pa je, na primer, stalnost zaposlitev pod velikim vprašajem.

Pojavlja se tako imenovani dvojni sistem delovne sile: ena skupina delavcev ima visoke plače in udobna delovna mesta kot rezultat informatizacije delovnih procesov in poslovanja z visoko tehnologijo, na drugi strani pa so v takem sistemu slabo plačane službe, kjer delavci največkrat niso niti sindikalno organizirani. Eden od naporov kanadskih ekonomistov gre tudi v smeri balansiranja negativnih učinkov "nove ekonomije".

Socializem na kanadski način

"Ideološka" zasnova socialne ekonomije ne more preživeti brez dobro razvitega socialnoekonomskega modela, ki zariše osnovne determinante prihodnjega razvoja. Kanadski ekonomisti so že pred leti generirali model Community Economic Development (originalna kratica CED), tako imenovani koncept ekonomskega razvoja lokalnih skupnosti. Njegova naloga je združitev in konsenzualno zlitje več različnih strategij. Cilj: redefinirati konkretne ideje in politike ter jih osmisliti v življenjski realnosti.

Finančni kapital, ki je na razpolago, se kot presežek reinvestira in distribuira v nove oblike poslovanja, pomoči in svetovanja za marginalne skupine. Zaposlovanje težje zaposljive delovne sile je ena pomembnejših določnic modela CED, zagotavljanje dolgoročne zaposlitve pa eden najpomembnejših ciljev. Strokovnjaki, ki preučujejo ta model, poudarjajo še nekatere druge ugodnosti, ki jih prinaša: pomembnost javnega zdravstva, izboljšanje fizičnega okolja za življenje, izboljšanje varnosti v lokalnih skupnostih in spoštovanje človekovega dostojanstva.

Kanada se kljub dejstvu, da je razvita država, sooča z dokaj visokim odstotkom ljudi, ki živijo na robu. Pomoč je namenjena predvsem staroselcem (Indijancem, Inuitom) ter velikemu številu imigrantov iz drugih držav.

Kdo je "vlečni konj"?

Krovno združenje za razvoj lokalnih skupnosti The Canadian CED Network je konec leta 2003 objavilo zadnjo celovito raziskavo o uvajanju omenjenega modela. Študija je pokazala, da je 45 odstotkov v sistem vključenih institucij po stažu starejših od deset let, kar pomeni, da so že pridobile določene izkušnje in akumulirale znanje za vodenje projektov razvoja lokalnih skupnosti. Najbolj intenzivno so delovale na področjih lokalnega planiranja, vzpostavljanja lokalnih centrov za zaposlovanje, v sistemu javnega šolstva in procesu izboljševanja informatizacije lokalnih skupnosti.

Organizacije, ki delujejo v okviru modela CED, so ponavadi majhne pisarne z nekaj zaposlenimi, specializirane za opravljanje le ene dejavnosti. Ob tem pa se lahko zaradi ohlapne strukture in specializacije lažje prilagajajo spremembam v okolju in hitreje reagirajo v primeru, ko je treba izvesti takojšnjo akcijo. Polovica organizacij ima le pet ali manj zaposlenih, le tri odstotke v celotni strukturi pa predstavljajo pravi "socialni konglomerati" s sto ali več zaposlenimi. Čeprav imajo nekatere institucije tudi strokovnjake in delavce, ki so zaposleni za polni delovni čas, pa so prostovoljci še vedno glavni akterji v kanadskem sistemu socialne ekonomije.

Delovanje organizacij je v veliki meri še vedno odvisno od tega, kako radodarne so pri financiranju zvezna in provincialne vlade. Zvezna vlada za spodbujanje razvoja lokalnih skupnosti namenja 36 odstotkov celotnega zneska, provincialne vlade pa približno 18 odstotkov. Pomemben del sredstev prispevajo tudi donacije, znaten delež denarja pa organizacije pridobijo tudi z opravljanjem storitev in prodajo izdelkov.

Prijatelj indijanskih plemen

Neechi Foods je primer dobre prakse podjetja, ki deluje po načelih modela CED. Beseda Neechi pomeni biti prijatelj indijanskih plemen Cree in Ojibwa. Staroselci imajo pomembno vlogo pri vodenju in upravljanju tega podjetja, saj poslovnik predvideva, da je v upravnem odboru pet od šestih članov predstavnikov Indijancev. V okviru podjetja deluje manjša pekarna, ki oskrbuje prebivalce severnega dela mesta Winnipeg. Delavci vodijo in upravljajo podjetje, ki je tudi v njihovi lasti. Gre torej za nekakšno kanadsko verzijo sistema samoupravljanja.

Neechi Food sodeluje tudi v različnih projektih razvoja lokalne skupnosti: zaposlovanje težje zaposljive delovne sile in mladih, ki ne morejo dobiti prve zaposlitve, izobraževanje mladih o zdravem načinu prehranjevanja, razdeljevanje hrane brezdomcem itd., pri čemer s podjetjem sodeluje večje število prostovoljcev.

Podjetje poleg dohodka iz prodaje dobiva tudi donacije posameznikov in gospodarskih subjektov, z nekaterimi ugodnimi krediti so pomagale tudi banke, medtem ko oba vladna nivoja doslej nista prispevala denarja za njegovo delovanje.

Glede na to, da je cilj pomagati skupinam na robu, lahko vlada prenese celotno politiko na institucije, ki so neposredni izvajalci teh politik. Tudi če financira dejavnosti v sistemu, lahko njen birokratski aparat mirno prepusti "oživljanje" določene politike nevladnim akterjem. Pri pogajanjih o udeležbi vlade v sofinanciranju razvoja lokalne skupnosti lahko velikokrat pride do položaja, ko postanejo skupine, ki sodelujejo v pogajanjih z državo, deprivilegirane. Torej, vlada lahko samostojno odloča, kolikšen delež proračunskih sredstev bo namenila za razvoj lokalnih skupnosti. Zaradi pomanjkanja lastnih resursov in slabše organiziranosti imajo nevladne skupine že v osnovi manjšo moč.

Model CED zagovarja predvsem ustanavljanje malih podjetij in obrti. Kanadska zvezna vlada pa navadno svoj interes usmerja na velike poslovne subjekte in ne priznava večje veljave malim podjetjem. Tudi v tem mnogi vidijo oviro pri intenzivnejšem uveljavljanju tega modela socialne ekonomije.