Glasbeni izvajalci niso bili še nikoli tako enotni kot danes. Zdi se, da je marsikateri glasbenik ob novozastavljenih kvotah pozabil na nepravičen glasbeni trg, na katerem so nekateri avtorji - tudi zaradi veljavne zakonodaje - deležni več ugodnosti kot drugi, ki so jim namenjene samo drobtinice celotne pogače. Nekateri opozarjajo, da se bodo z morebitnim znižanjem kvot razmere na trgu še bolj zaostrile, saj bo prostora za neuveljavljene glasbenike še manj, kot ga je bilo doslej. "Laž je, da ne obstaja dovolj glasbe. Veliko mladih glasbenikov se dnevno trudi z ustvarjanjem glasbe in bi si že zaradi tega zaslužili mesto v radijskem etru. Takega zmanjševanja absolutno ne podpiram. Mladi morajo dobiti priložnost, da ob pravem času predstavijo novitete," nam je po telefonu jezno sporočil Janez Bončina-Benč, ki deluje na slovenski glasbeni sceni že od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Triinšestdesetletnik se je lani združil z veliko mlajšim Rokom Terkajem, s katerim sta odpela in odrapala komad Ta noč je moja. Dvojec se je po podatkih Združenja skladateljev in avtorjev za zaščito avtorske pravice Slovenije (Sazas) lani uvrstil na dvajseto mesto najbolj predvajanih skladb na Radiu Slovenija.
Kako povečati delež slovenske glasbe?
Da lahko poslušalci ob sprejetju novega medijskega zakona pričakujemo še manj raznovrstne slovenske glasbe, dokazuje ravno primerjava Sazasove lestvice z lestvico najbolj predvajanjih skladb radijskih postaj, ki delujejo pod okriljem podjetja Infonet. Ta povezuje v radijsko mrežo okoli petnajst postaj, vsak dan pa jih posluša več kot 246.000 poslušalcev. Na obeh lestvicah je v lanskem letu prevladovala skupina Dan D, ki je imela med top 20 predvajanih pesmi kar tri skladbe. Poleg novomeškega benda so se med najbolj poslušanimi znašli še Vlado Kreslin, Jan Plestenjak, Alya in Neisha. Ob tem je zanimivo, da se je Gal Gjurin uvrstil samo na lestvico Radia Slovenija, in to s tremi skladbami, medtem ko se je od prekaljenih glasbenikov na obeh lestvicah znašla še Alenka Godec, ki je lani presenetila s prodajo albuma priredb zimzelenih slovenskih skladb. Kot pravi, je zakladnica s slovenskim materialom dovolj velika. "To s kvotami ni v redu. Petnajst odstotkov je premalo. Če želimo gojiti slovensko glasbo, bi morali najti drugačne rešitve. Postavlja se vprašanje, koliko sploh cenimo domačo glasbo, pa tudi vprašanje o količini kvalitetne glasbe je na mestu. Nobene potrebe ni, da bi vrteli samo sodobno glasbo, kot je to značilno za komercialne postaje, kjer prevladujejo predvsem svetovne uspešnice. Trenutne razmere nas ne navdajajo z optimizmom in motivacijo," nam je sporočila Godčeva.
Čeprav glasbeniki to težko slišijo, so se snovalci nove medijske zakonodaje za sveže ukrepe odločili, da bi spopularizirali slovensko glasbo. To naj bi dosegli s predlaganim terminom od 6. ure do 20. ure, v katerem bo treba tako v programih RTV Slovenija kot tudi na komercialnih radiih in televizijah izpolniti najmanj 15-odstotno kvoto slovenske glasbe oziroma glasbene produkcije slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev. Znano je, da radijske postaje zdaj veljavni zakonski določbi, ki predpisuje dnevno glasbeno kvoto, sledijo tako, da slovensko glasbo predvajajo predvsem v nočnem času, ko se jim ni treba krčevito boriti za poslušalce. "Žalosti me, da se za višje kvote ne potegujejo tudi radijci in uredniki. Že prejšnji zakon je bil sramoten, ta pa je še bolj. Če gre skozi, bodo radijske postaje promovirale peščico glasbenikov, ki ne bodo kvalitetni, temveč poslušljivi," meni koroški kantavtor Adi Smolar, ki se sicer za svojo glasbeno prihodnost ne boji: "Ne bojim se, da me ne bi vrteli, ker sem poslušljiv in kvaliteten, pri tem ne gledam samo nase. Predlagane kvote so krivične predvsem do tistih, ki se trudijo in ne bodo prišli do radia. V Sloveniji naj se sliši slovenska glasba."
Z njim se strinja tudi predsednik SUGU Predin, ki meni, da bi morale kvote veljati predvsem za komercialne radie, da ne bi na koncu obveljala lastnikova. Na ministrstvu za kulturo odgovarjajo, da je predlagana kvota tako in tako samo minimum, ki ga morajo radijske postaje izpolniti, na samih radijcih pa je, ali jih bodo tudi bistveno prekoračili. Po nekaterih podatkih je prvi program Radia Slovenija že ob 10-odstotnih kvotah, ki so veljale do leta 2006, v prvem četrtletju leta 2005 predvajal 51 odstotkov slovenske glasbe, 34 odstotkov angloameriške in 15 odstotkov druge tuje glasbe. Kljub vsemu pa je težko verjeti, da bi se komercialne radijske postaje odločale za tako potezo. "Predlagani odstotek je glede na obstoječi zakon sicer nižji, vendar to izhaja iz dejstva, da dejavnost izdajanja medijev temelji na uredniški in novinarski avtonomiji. Zato je vsakršno predpisovanje programskih kvot tudi poseg v neodvisnost medija," pravijo na kulturnem ministrstvu.
Drugačni brez radijske podpore
Ker se glasbeniki v svoji argumentaciji proti uvedbi nižjih kvot opirajo predvsem na zaščito slovenskega jezika in kulturne dediščine, so mnogi prepričani, da bi morala država najti drugačen način, kako spodbuditi radijske postaje k predvajanju slovenske glasbe. Eden od načinov bi lahko bili tudi razpisi ministrstva za kulturo, na katerih bi bile vloge radijskih postaj, ki bi dokazale, da s predvajanjem slovenske glasbe bistveno presegajo predpisane kvote, višje ovrednotene. Poznavalec malce trše glasbe in organizator koncertov Igor Vidmar predlog ministrstva komentira: "Zniževanje kvot je velik korak v napačno smer. Prejšnji korak po francoskem zgledu, 40 odstotkov obvezne slovenske glasbe, ki ga je naredil 'desni' kulturni minister, je bil vsaj premajhen korak v pravo smer. Potrebno je povečanje kvote slovenske popularne glasbe v dnevnem programu, obenem pa tudi dejaven program spodbujanja produkcije kakovostne domače glasbe."
Med predstavnike izvajalcev kakovostne domače glasbe tako po kritikah kot tudi po kriteriju glasbenega znanja, inovativnosti in drugačnosti spada skupina Katalena. Gre za glasbeni projekt, ki s priredbami ljudskih pesmi skrbi za ohranjanje kulturne dediščine. Kljub temu se z zadnjim albumom Cvik cvak!, ki je izšel leta 2008, Katalena s svojimi skladbami ni uvrstila med najbolj predvajane pesmi leta 2009. Več sreče so imeli s skladbo (Rad imel bi) Jabuko iz leta 2006, ki se je leta 2008 uvrstila na 22. mesto najbolj predvajanih skladb na Radiu Slovenija. Kitarist in avtor skladb skupine Katalena Boštjan Narat je prepričan, da za obstoj kvalitetne slovenske glasbe ni odgovorna samo politika. "To je problem tudi radijskih postaj, ki jim je - izjeme seveda obstajajo - programsko urednikovanje balast in nekaj nepotrebnega. Funkcionirajo po principu: predvajajmo že ničkolikokrat slišano in bodimo čim manj moteča in zato čim bolj prijetna zvočna kulisa. V Sloveniji je ogromno dobre in zanimive glasbe. Treba je le poiskati načine, kako jo izpostaviti, kako jo pripeljati do ušes," je prepričan Narat.
V tem so v zadnjih letih uspešni predvsem ustvarjalci Vala 202 in Radia Študent. Uredniki drugega programa slovenskega radia trenutno pripravljajo že tretji album, s katerim želijo spodbuditi produkcijo kakovostne urbane glasbe različnih žanrov.
"Delež slovenske glasbe se tudi ob morebitnih spremembah kvot pri nas ne bo spremenil. Glasba domačih izvajalcev, ki jo predvajamo, žal redko zaide na druge radijske postaje, zato jo s tem skušamo predvsem podpirati. Domači glasbi trenutno namenjamo vsaj 25-odstotni delež v našem programu," orisuje programsko politiko glasbeni urednik Radia Študent Luka Zagoričnik. Radio Študent sicer že deset let prireja Klubski maraton, na katerem se predstavljajo še neuveljavljeni bendi. Na letošnji natečaj se je prijavilo šestdeset skupin, na koncu pa jih bo šest med njimi dobilo priložnost za snemanje svojih pesmi v studiu in turnejo po slovenskih klubih.
Vrniti glasbene urednike
Da v Sloveniji primanjkuje glasbenih urednikov, ki bi skrbeli za predstavljanje širokega spektra glasbe, se tako kot o prenizkih kvotah strinja večina domačih glasbenikov. Človeka je namreč v internetni generaciji zamenjal računalnik in vnaprej določeni seznami pesmi brez vloženega truda. "Glasbeni urednik nima več prostih rok, kaj vrteti. Včasih je promoviral glasbo. Če pa se skladba ne vrti, ne more postati hit. Včasih so glasbeni uredniki delali hite, skladbe slovenskih izvajalcev so se tolikokrat vrtele, da so postale zimzelene," pravi Smolar, medtem ko njegov kantavtorski kolega s Primorske Iztok Mlakar dodaja, da si v avtu najraje zavrti izbrano glasbo, doma pa plošče. "Radio je velik idiotizator, ker lahko vrtiš, kar hočeš. Tisti, ki izbirajo glasbo, niso več oblikovalci glasbene podobe nekega radia. So naključni sestavljalci vrstnega reda, ki nima ne repa ne glave. Tak način dela je najlažji in najbolj poceni, zaradi česar radijske postaje niti ne potrebujejo ljudi z znanjem," pravi Mlakar, ki smo ga z vprašanjem o kvotah povsem presenetili. "Raje delam, kot da se kregam," nam je v svojem slogu odvrnil Mlakar, ki se lahko tako kot Alenka Godec pohvali z za slovenske razmere dobro prodajo plošč. "Seveda je slabo, da se kvota niža. In seveda je po drugi strani dobro, da bomo slovensko glasbo poslušali tudi ob urah, ko ne spimo. Je pa po svoje rahlo sprevrženo, da tovrstne kvote sploh obstajajo, pa upam, da ne bom narobe razumljen. Prav je, da država s tako majhnim trgom, ki le redkim ustvarjalcem omogoča preživetje, skrbi za svoje avtorje. Vendar naj poskrbi tudi za tiste, ki s svojim ustvarjanjem narodu, v katerem smo se rodili, dejansko nekaj doprinesejo, na tak ali drugačen način," dodaja Narat. "Brez skrbi, nihče med nami od avtorskih pravic, vezanih na predvajanje na radijskih postajah, ne bogati," še opozarja.
Ministrstvo pričakuje pripombe in predloge zainteresirane javnosti na predlagano medijsko zakonodajo do 20. septembra, a kot kaže, bo troboj med državo, lastniki radijskih postaj in glasbeniki neizprosen do konca. V tem trenutku vlada prepričanje, da gre smer novega zakona predvsem v prid lastnikom komercialnih radijskih postaj, ki so prepričani, da primanjkuje kvalitetne slovenske glasbe, da bi lahko z njo zapolnili višje kvote. Radijski mogotec Leo Oblak vselej poudarja, da so nekatere radijske postaje opravile raziskave in ugotovile, da poslušalci z oceno odlično in prav dobro ocenijo le okoli štiri do osem odstotkov slovenske glasbe. "Kakovostne slovenske glasbe, še posebej alternativne, rockovske in metalske, je dovolj, tako sedanje kot pretekle, le poznajo je ne oziroma je nočejo poznati, da ne bi plačali avtorskih pravic. Na vrsti zasebnih radijskih postaj je 'glasna' glasba, tudi domača, prepovedana, kar je slabše kot v času komunizma," pa mu odgovarja Vidmar.
