V vsebinsko zasnovo in vizualno podobo učbenika je treba namreč vložiti razmeroma veliko časa in denarja, resen strošek pa je tudi priprava za tisk. Vsaka večja prenova zato s stališča ekonomike učbenika povečuje stroške, saj je treba ponoviti del postopkov, vezanih na pripravo za tisk, poleg tega ni mogoče uporabiti neprodanih zalog iz prejšnjih let. To pomeni, da so založniki na stabilnih učbeniških trgih najbolj ekonomsko uspešni, kadar izdajajo kakovostne učbenike in druga učna gradiva, ki so relevantni za nekaj generacij učencev, ne da bi jih bilo treba veliko popravljati. Pri tem pa se morajo ves čas zavedati, da jih bo konkurenca izrinila s trga, če učbenikov ne bodo prenovili, ko bo to potrebno. Tako kot za mnoge izdelke tudi za učna gradiva velja, da nobeno ni tako dobro, da ne bi bilo mogoče narediti še boljšega, poleg tega se današnji svet in sodobna znanost preveč naglo spreminjata, da bi nekaj deset generacij lahko uporabljalo enakega.
Skratka, za nastanek kakovostnih učnih gradiv je potreben stabilen trg, na katerem so avtorji in založniki ves čas pod pritiskom konkurentov, saj imajo učitelji možnost strokovne izbire in menjave gradiv, ko in če se jim zdi to smotrno in potrebno s stališča kakovosti pouka in učenja. V Sloveniji se učbeniški trg že nekaj časa razvija v ravno nasprotni smeri.
Konkurenca znižala cene
Daleč največji pretres pri oskrbi z učbeniki je povzročila uvedba devetletke. Temeljite sistemske in predvsem kurikularne spremembe so nedvomno občasno potrebne, pri čemer pa je nujno, da tako izobraževalni sistem kot sistem oskrbe z učbeniki ostaneta stabilna in da posegi vanju niso prepogosti in nedomišljeni. V Sloveniji je bila reforma v devetdesetih povsem na mestu, saj je bilo treba prenoviti učne načrte in jih zasnovati ciljno, hkrati pa ne smemo pozabiti, da smo iz socialističnih časov podedovali založniškega giganta, tedanjo Državno založbo, ki je, takole čez palec, obvladovala dve tretjini učbeniškega trga, zato je bilo na mestu ustvariti razmere, v katerih bi se karte med založniki delile na novo. Nekateri založniki so takrat ponujeno priložnost izkoristili slabše, drugi bolje, vsekakor pa so se razmerja med njimi bolj uravnovesila, tako da smo po letu 2000 dobili trg, ki je vsaj od daleč spominjal na razmere v razvitih državah. Pri posameznem predmetu si je med sabo konkuriralo po nekaj učbenikov in delovnih zvezkov (a še vedno manj kot v večini evropskih držav), kot rezultat konkurence pa smo dobili bolj kakovostne učbenike, saj so nekateri od njih celo dobili nagrade združenja evropskih šolskih založnikov. Pregledi cen učbeniških kompletov, ki smo jih opravili na Filozofski fakulteti, so tudi pokazali, da so se po uvedbi konkurence cene učbenikov začele nižati. Skratka, dovolj indicev je za tezo, da je bila uvedba odprtega in pluralnega učbeniškega trga smotrna.
Seveda pa ti pozitivni učinki niso bili le posledica razvoja trga, temveč tudi njegove regulacije. Učbeniki so namreč postali za uporabnike zares cenejši šele, ko je država uvedla šolske sklade, v katerih si je bilo učbenike mogoče izposoditi za 30 odstotkov njihove cene. Pri čemer uvedba skladov ni bila le posledica filozofije, da morajo biti učbeniki enako dostopni za vse (mimogrede, delovni zvezki so pri tem ostali ves čas na plečih staršev, kar je posebno sprenevedanje države), ampak tudi kratkovidnega obnašanja največjih založnikov, ko se je trg odprl. Založbe so se namreč na začetku devetdesetih let privatizirale, neformalnega nadzora nad cenami, kot je obstajal v socializmu, ni bilo več, hkrati pa tudi še ni bilo konkurence, kot jo imamo danes, ki bi tiščala cene učbenikov navzdol, saj je bil za njen razvoj potreben čas. Posledično so največje založbe dobile monopol pri učbenikih za posamezne predmete, nekatere pa so ga arogantno izkoristile tako, da so preko vseh razumnih meja zviševale cene, s čimer so državo dobesedno prisilile, da je uvedla sklade. Ti pretirano visoki zaslužki, da ne bo nesporazumov, so že več kot deset let zgodovina.
Z današnje perspektive je bila torej uvedba šolskih skladov na mestu tako iz izobraževalnih kot iz socialnih in tržnoregulativnih razlogov. Nadaljnje ukrepe pa je država vlekla s precej bolj nesrečno roko, pri čemer je, tako se zdi, ni vodila želja po čim boljši oskrbi učencev z učnimi gradivi, temveč želja po tem, da strošek za nakup le-teh - ki ga v mnogih podobno razvitih državah delno ali v celoti prevzema državni proračun - prevali na pleča staršev, ob tem pa založnike razglasi za grešne kozle za to, da so učna gradiva draga. Za povrh so se najvišji državni uradniki in politiki obnašali, kot da je njihov cilj založnike prepričati, da bodo na trgu nagrajeni predvsem tisti, ki bodo rokohitrsko izkoriščali luknje v sistemu, ne pa delali kakovostno in na dolgi rok.
Šolniško zaslužkarstvo
Ta proces je potekal v nekaj fazah. Začelo se je nekaj let po uvedbi šolskih skladov, ko se je izkazalo, da mnoge šole posojajo učbenike petim, šestim ali sedmim generacijam učenk in učencev. Ker je izposojevalnina znašala tretjino cene, je šestkrat izposojeni učbenik šoli povrnil dvakratno ceno kupnine. Šole so tako ustvarjale prihodke na račun avtorjev in založnikov, pri čemer so jim šli na roko tudi mediji, ki so se vsako leto zgražali nad cenami učbenikov, pri tem pa prezrli, da so glede na dinamiko izposoje izposojevalnine previsoke in da v nekaterih šolah z njimi ustvarjajo izjemne presežke, s čimer so starši posredno financirali javni šolski sistem in kupovali učbenike za naslednje generacije otrok. Še dodatna težava je bila v tem, da so se šolske oblasti nekaj let sistematično požvižgale na opozorila pravnih strokovnjakov, da tako odplačno izposojanje pomeni dajanje avtorskega dela v najem, zaradi česar bi po veljavnem zakonu o avtorskih pravicah morala država avtorjem in založnikom plačevati ustrezno odškodnino.
Sporočilo države založnikom je bilo torej jasno: če ne želite, da se država - ne glede na zakonodajo - okorišča z vašim delom, delajte in prenavljajte učbenike tako, da ne bodo uporabni dlje kot tri leta. Hkrati pa tudi tam, kjer to s pedagoškega stališča ni nujno potrebno, pripravljajte dodatna učna gradiva, ki jih ne bo mogoče uvrstiti v šolske sklade, saj se boste le tako izognili izkoriščanju s strani države.
Tako stanje so dodatno zaostrili in zakonsko formalizirali v mandatu ministra Zvera, ki je uvedel brezplačno izposojo učbenikov in ukinil potrjevanje delovnih zvezkov, s tem pa tudi logiko, da sta učbenik in delovni zvezek učbeniški komplet, ki ga strokovni svet potrjuje hkrati in je v korist učencem pri doseganju postavljenih standardov znanja. Poleg tega delovni zvezki niso več obvezno učno gradivo, pač pa le učbenik. Ta ukrep je založnikom znova poslal dvoumen signal: nekateri so ga razumeli kot konec uporabe delovnih zvezkov in kot prvi korak v šolo, v kateri bodo glavna ali celo edina učna sredstva znova učbenik, tabla in kreda ter ilegalno fotokopirani listi iz delovnih zvezkov, drugi pa kot na široko odprta vrata v razmere, v katerih naj bi bili starši primorani kupiti tudi vse neobvezno učno gradivo, če bi se zanj odločil učitelj.
To dvojno razumevanje ukrepov je že tedaj nakazovalo, da je politika države na področju učbenikov nejasna. Minister Zver je še dodatno zapletel razmere z akcijo spreminjanja oziroma posodabljanja učnih načrtov, pri čemer se mu je proti koncu mandata tako mudilo, da so na strokovnem svetu za splošno izobraževanje potrdili nekaj učbenikov, ki so bili napisani v skladu z novimi, tedaj - in še danes - neveljavnimi učnimi načrti. To je bil seveda absurd, saj naj bi učbeniki skozi proces potrjevanja dobili potrdilo, da so usklajeni z učnimi načrti, kar povedano drugače pomeni, da je v teh primerih sistem potrjevanja deloval kot svoje nasprotje, saj je podelil imprimatur učbenikom, ki niso v skladu z veljavnimi učnimi načrti. Skratka, kaos, ki so ga še povečala sporočila, ki so tedaj začela prihajati z ministrstva, češ da je učbeniških gradiv preveč, da za pouk zadošča zgolj učbenik, sploh pa skrb za brezplačne učbeniške komplete oziroma kakovostna učna gradiva, ki so v lasti vsakega otroka, ni skrb države.
Brezplačna osnovna šola je skrb države
Minister Lukšič je tako nepregledno stanje nadgradil z dvema ukrepoma: napovedal je 20-odstotno zmanjšanje obsega učnih načrtov, pri čemer ni povsem jasno, kaj s tem misli, saj učni načrti že več kot 15 let niso zasnovani vsebinsko, tudi strokovnjaku za področje izobraževanja pa je razmeroma težko razumeti, kako bo mogoče za 20 odstotkov zmanjšati cilje in standarde znanja, ne da bi prenovili - in s tem znova podražili - učbenike. Hkrati je izšel pravilnik, ki določa, da morajo s skupno nabavno ceno delovnih zvezkov soglašati sveti staršev, za kar, mimogrede, ni nikakršne zakonske osnove. Ukrep je sicer logičen, saj načeloma velja, da mora imeti tisti, ki kupuje, pravico tudi odločati o tem, koliko je za to pripravljen plačati, sploh če gre za nekaj, kar nima statusa obveznega učnega gradiva. Težava je le v tem, da pri nas delovni zvezki niso cenovno zamenljivi v razmerju 1:1, hkrati pa so vsebinsko vezani na učbenike, saj so bili tudi vsebinsko zasnovani kot učbeniški komplet. S tem se spreminja način delovanja trga: če so doslej založniki poskušali za določen delovni zvezek navdušiti učitelja, bi se morali zdaj o njegovi ceni uskladiti še s starši v svetu šole.
Tak sistem bi morda celo lahko deloval, če bi starši, šolniki in založniki na skupnih pogajanjih za vso državo določili, koliko naj bi starši na posamezni stopnji šolanja doplačali za dodatno gradivo ali celotne učbeniške komplete, založniki pa bi nato pripravili gradiva, ki bi bila cenovno zamenljiva, kar pomeni, da bi učitelj imel možnost izbire znotraj pogajalsko določene cene za učbeniški paket za posamezni razred. A kot so pokazale reakcije v šolah, država ne more takih finančnih odločitev prenašati na ramena šol in staršev, saj je to predvsem njena naloga. Iluzija je tudi, da je sistem oskrbe z učbeniki mogoče spremeniti od maja do septembra, z ne dovolj jasnim pravilnikom in brez osnove v zakonu. Če kaj, s tem zgolj povečamo kaos, zato je danes tudi najmanj izkušenim učbeniškim založnikom jasno, da morajo v ceno učbenika vgraditi tveganje, da se jim skoraj vsako leto spremenijo pravila na trgu. Skratka, še enkrat se nam kar sama od sebe vsiljuje poanta, da kaotična državna politika zadnjih nekaj let draži učbenike, breme teh podražitev pa prenaša na starše.
Na začetku poletja je ministrstvo za šolstvo in šport na pobudo založnikov ustanovilo komisijo, ki naj pripravi možne rešitve oskrbe z učbeniki v Sloveniji; ta komisija naslednji petek organizira simpozij, na katerem bomo skupaj s predavatelji iz tujine pregledali, kako nekaj držav, ki imajo kakovosten šolski sistem in razvit učbeniški trg, rešuje problem oskrbe z učbeniki. To je morda zadnja priložnost, da v Sloveniji presekamo s kaosom in prenehamo z zgražanjem nad visokimi cenami učbenikov in založniki, kot da ne bi razumeli, da je za starše in učence brezplačna osnovna šola stvar države, ne pa zasebnega sektorja. Vsi dobri zgledi nas namreč učijo, da je mogoče najti ustrezno sožitje med zasebno in javno iniciativo, za našo rabo morda najboljši zgled pa imamo kar v Avstriji, kjer enaki regulacijski mehanizmi delujejo v skupno zadovoljstvo staršev, šolnikov in založnikov že 41 let.
