"Tukaj merimo udarne valove, ki se razširijo pod površje in potujejo skozi zemeljsko skorjo," je sto metrov nižje ob poljski cesti, ki v ravni črti teče po južnem robu Črne vasi, rekel Jure Atanackov. Med njegovim kombijem in udarnim kladivom je bilo ob poti posajenih vsaj ducat rumenih senzorjev, ki so, zapičeni v zemljo, merili utrip planeta. Signali so se stekali v seizmograf, ki je na sivem displeju s plešočimi črticami prikazoval tresenje tal zaradi pnevmatskega kladiva, pa tudi zaradi topota naših nog in šklepetanja dežnih kapljic. Seizmografi so izjemno občutljive naprave in geologi v šali pravijo, da je v Sloveniji zabeležen vsak večji tovornjak, ki se pelje skoznjo. "S spremljanjem odbojev valov od različnih struktur lahko predvidimo, kje so v skorji pod nami kamninski prelomi," je povedal Atanackov. Premikanje ob teh prelomih, pravijo na Geološkem zavodu, pa lahko povzroča prave potrese.

Istra poljubi Slovenijo

"Odkritja, do katerih smo prišli z meritvami v zadnjih letih, so precejšnja novost," je pred tem v pisarni na severu Ljubljane pripovedoval geolog dr. Miloš Bavec. "Določeni deli površja se relativno hitro dvigujejo, kar pomeni, da je tektonika v teh krajih živahna." Bavec pravi, da je bilo to mogoče reči že prej, vendar so šele konkretni podatki iz meritev premikom zemeljske skorje dali otipljivo obliko. "Če vzamemo za primer Kraški rob, se površje, ki leži nad njim, vsako leto dvigne za približno tri milimetre glede na slovensko obalo." Hiter izračun pove, da to lahko pomeni dvig za tri centimetre na deset let oziroma petnajst centimetrov v petdesetih letih. Graf, ki ga je med pripovedovanjem pokazal Bavec, je obenem pokazal, da je tolikšno dvigovanje na Krasu pravzaprav počasno v primerjavi z dvigovanjem Julijskih Alp. Te se na območju med Podbrdom in Bledom dvigujejo s skoraj dvakrat večjo hitrostjo.

Dvigovanje povzroča tektonsko premikanje Istre proti Padski nižini oziroma proti notranjosti Slovenije. "Na večji ravni se afriška plošča premika proti evropski. Tako so nastale Alpe," pojasnjuje Bavec. "Na bolj lokalni ravni pa se jadranska mikroplošča podriva pod njeno zaledje, kjer leži površje Slovenije." V zadnjem letu je raziskovalna skupina pod vodstvom dr. Ladislava Placerja objavila nova odkritja, ki še natančneje razlagajo dogajanje pod slovenskim površjem. "Jadranska plošča se primika in hkrati vrti okrog namišljene točke, ki leži nekje v Padski nižini. Skoraj vse to gibanje se na območju Slovenije kompenzira približno na območju med Koprom in Ljubljano. To območje prevzema nase skoraj celoten rotacijski pritisk, ki znaša nekaj milimetrov na leto."

Tako je med drugim nastal Kraški rob in odtod občasni ter relativno močni potresi v zahodni Sloveniji. Bavec pravi, da tektonika plošč poganja "ogromen del naravnih procesov na našem planetu". Glavni "pogon" tektonskih plošč leži na tihomorskem grebenu, ki ob vzhodnem robu Tihega oceana poteka malone od severnega do južnega tečaja, ter v srednjeatlantskem hrbtu. "Tam se plošče razmikajo in nastaja nova skorja, zato se morajo drugod po svetu plošče stiskati, narivati oziroma podrivati," pravi Bavec. "Del teh premikov lahko zaznavamo z napravami GPS in drugimi geodetskimi meritvami in ugotavljamo, da se med Sečovljami in Bledom površje dviguje za več kot pet milimetrov na leto oziroma približno pol metra v stotih letih. To so kar precejšnji premiki in v veliki meri se takšno gibanje kompenzira tudi na prelomnih conah." S hitrim premikanjem zemeljske skorje in povečevanjem naklonov površja se na površju povečuje tudi erozija. "Tudi zaradi tega imamo več problemov z zemeljskimi plazovi in drobirskimi tokovi," pravi Bavec. Tudi plaz v Logu pod Mangartom je v globalnem merilu povezan s tektonskim delovanjem. Že vsaj dvajset milijonov let se namreč večji del zahodne Slovenije sorazmerno hitro dviguje iz nekdanjega morja, ki ga je nekoč prekrivalo, in se tako izpostavlja eroziji.

Čile neprimerljiv s Haitijem

Raziskovanje, ki ga z meritvami na Barju trenutno izvaja Geološki zavod, služi izdelavi seizmo-tektonskega modela Ljubljanske kotline, pri kateri sodelujejo tudi oddelek za geodezijo na ljubljanski Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, oddelek za geologijo na Naravoslovnotehniški fakulteti ter Urad za seizmologijo in geologijo pri ARSO. "Ljubljana je poleg Posočja in Posavja eno najbolj potresno ogroženih območij v državi," pravi vodja projekta Bavec. "Znanost potresov sicer ne zna napovedovati v času, lahko pa jih napove v prostoru. Govorimo lahko tudi o povratnih dobah, v katerih statistično prihaja do potresov." Seizmologi zbirajo merske in zgodovinske podatke o preteklih potresih. Iz zgodovinskih zapisov in arhivov skušajo določiti, kdaj so se zgodili, ter ocenjujejo njihovo intenziteto, torej posledice v naravi in na zgradbah. Geologi njihove ugotovitve dopolnijo s tektonskim modelom.

"Potresi se običajno pojavljajo ob prelomih v zemeljski skorji, naše delo pa je, da prelome prepoznamo in določimo, kako nevarni so za nastanek potresa. Predvidimo lahko, denimo, da je na določenem prelomu možen potres osme stopnje, na drugem pa največ pete." Bavec pravi še, da je treba ugotoviti, ali so nad prelomi trdne ali mehke kamnine. "Na Ljubljanskem barju so sedimenti mehki - gline, peski, in ti so kot podlaga za zgradbe ob potresih zelo slabi, še posebej če so napolnjeni z vodo." Gradbeniki to sicer že dobro upoštevajo, vendar je Geološki zavod projekt oblikoval tudi tako, da bo dal natančnejši odgovor na vprašanje, kako optimalno graditi na katerem območju, da bodo stavbe obstale. "Kot primer: zadnji potres v Čilu je bil neprimerno močnejši od potresa na Haitiju, vendar so bile zgradbe v Čilu na potres pripravljene, na Haitiju pa ne. Zato je bilo tudi število žrtev neprimerljivo."

Nekaj dni kasneje je dr. Bogomir Celarc pri Črnem Kalu stopil tik pod Kraški rob in s cepinom odgrnil grmovje pred skalami. "Tukaj se kamnini stikata," je označil mesto v skali, kjer je mehkejša siva spodnja plast poljubila bleščeči apnenec nad njo. Stali smo na mestu, kjer je bilo mogoče v živo videti, kako se Istra podriva pod Slovenijo oziroma pod Dinaride. Obenem smo stali na mestu, kjer bodo kmalu zagrmeli delovni stroji enega največjih gradbišč v zgodovini države. "Tu pod nami bo v hrib vstopil predor drugega železniškega tira Koper-Divača," je napovedal terenski geolog. Celarčevo delo je navdihujoče. Na območju okoli Črnega Kala - z dobrim razgledom na avtocestni viadukt in bleščeči Tržaški zaliv v ozadju - spremlja poskusne vrtine in beleži podatke o tektonskem dogajanju pod površjem, na podlagi katerih bodo Slovenske železnice pridobile dovoljenje za gradnjo. Predor je mogoče zgraditi tudi na območju, kjer se, poenostavljeno rečeno, tektonski plošči stikata in drsita druga mimo druge, vendar morajo gradbinci že v načrtih predvideti, kako se bodo kamnine v naslednjih letih in desetletjih obnašale.

Kraški rob kljub aktivni tektoniki v zgodovini ne velja za potresno območje. Celarc je razložil, da med kamninskima strukturama očitno v tem času, ki je lahko za človeštvo tudi dolg, za geologijo Zemlje pa je skorajda trenuten, najverjetneje ne prihaja do nenadnih zdrsov, da pa se površje najverjetneje zaradi napetosti med ploščama "napihuje". "Z nekajletnimi nivelmanskimi in GPS-meritvami smo dokazali dvigovanje, lahko pa se zgodi, da bo nekoč prišlo tudi do pretrga," je pojasnil.

Geološki zavod se je začetnim delom za drugi železniški tir pridružil kot sodelavec pri izdelavi gradbene dokumentacije, hkrati pa bodo podatki uporabljeni za znanstveno proučevanje. Ob gozdni poti, ki vodi po pobočju, v katerega bodo čez nekaj let drveli vlaki, je po zadnjem vrtanju ostala vrsta lesenih škatel z valjasto izvrtanimi deli kamnin. Na njih je bilo mogoče prebrati vertikalni prerez Zemlje pod površjem. Celarc je kasneje med izvrtanimi vzorci našel del, kjer je bilo prav tako videti stik, narivni kontakt med mehko laporno kamnino in apnencem. "Nekatere vrtine so globoke tudi do dvesto petdeset metrov, kolikor globoko bo pač potekal železniški predor," je povedal.

Prvi predor bo po načrtih dolg približno pet kilometrov in bo segal vse do Kozine, naslednji, višje v notranjosti Slovenije, pa naj bi bil dolg sedem kilometrov. V isto smer vodi tudi podrivanje obeh plošč in stik med njima je mogoče najti še daleč v zaledju nad Kraškim robom. "Če bi nam z vrtinami uspelo dokazati, da se premiki pod površino globlje v hribu dogajajo prav zdaj, v tem času, bi lahko pričakovali, da bi predor na tistem mestu začel pokati. Enak problem velja za črnokalski viadukt: njegova sidra so tu, v dolini pod nama, in zgoraj. Tektonski premik bi jih lahko prestavil," se je geolog ozrl za hrbet. Ob tem je dodal, da se podobno dogajanje ponavlja proti severu, denimo v Bovcu, kjer so potresi trenutno pogostejši, le da so na Kraškem robu narivi horizontalni, v Bovcu pa vertikalni, torej plasti ob potresu zdrsnejo druga mimo druge in ne ena pod drugo.

Tektonika v vseh smereh

Na Gorenjskem je letos Geološki zavod začel izvajati mednarodni projekt I2GPS, ki ga podpira Evropska unija, v katerem so pod vodstvom dr. Marka Komaca in v sodelovanju z raziskovalnimi partnerji iz Nizozemske in Velike Britanije kot prvi na svetu združili merjenje horizontalnih premikov z napravami GPS ter vertikalnih premikov s satelitskimi radarskimi metodami. "Slovenijo vsak mesec vsaj enkrat preleti poseben satelit, s katerim so povezane naše naprave, ki smo jih namestili v okolici Jesenic," je pojasnil Miloš Bavec. "Satelit ob vsakokratnem preletu oddaja radarske signale, ki se odbijajo vedno od istega odbojnika. Po več preletih lahko s primerjavo odbitih signalov ugotovimo, ali se površje premika navzgor ali pa navzdol."

Tovrstnih podatkov s podatki iz naprav GPS, ki merijo predvsem premike v vodoravni smeri, doslej ni povezal še nihče, Bavec pa napoveduje, da bo z njimi morda mogoče bolje razumeti tektonsko premikanje ob Savskem prelomu, ki je eden pomembnejših aktivnih prelomov v Sloveniji. "Meritve bomo za začetek opravljali dve leti, kar sicer ne bo dalo dovolj podatkov za zanesljive ocene premikov, saj so premiki v dveh letih premajhni. Zagotovo pa se bo sčasoma razvila nova tehnologija, ki se bo nekoč sestavila v novo, tridimenzionalno zgodbo o premikanju površja."

Geološki zavod se je poleg tega lotil še izdelave geološkega modela Ljubljanske kotline, katerega del je opisano ustvarjanje miniaturnih "potresov" na Barju, izdelave geološke študije za morebitno gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem, spremljanja gradnje avtocest in železnic ter številnih manjših projektov, ki so tako ali drugače povezani tudi s preučevanjem aktivnih tektonskih premikanj. Za vse opisane projekte zavod pridobi največ 500.000 evrov na leto in ponudi deset do petnajst ljudi. Dobro polovico tega zneska skozi nabor projektov in programov prispevata Agencija za raziskovalno dejavnost in Agencija RS za okolje, ostalo pa napaberkujejo iz tržnih in evropskih projektov.

Bavec pravi, da bi bilo za vsaj približno dovolj hitro izdelavo geološkega oziroma geodinamskega modela Slovenije treba vložke vsaj početveriti. "Zgolj za prenos že obstoječih znanj in tehnologij v izdelavo geološkega oziroma geodinamskega modela bomo s to dinamiko potrebovali petdeset do sto let, ob izdatnejši podpori pa bi to brez težav lahko izvedli v desetih do dvajsetih letih," je bil slikovit. Glede na to, da je namen izdelave tektonskih modelov Slovenije pridobitev uporabnih podatkov o tem, kako v Sloveniji nastajajo potresi, in ob dejstvu, da že manjši potres v trenutku povzroči za nekaj milijonov evrov škode, konservativnost pri vlaganju v tovrstne raziskave sicer ni videti razumna. "V primerjavi z vložki v raziskave sosednjih držav, tudi Hrvaške, smo črna ovca," je bil razočaran Bavec.

Velika pričakovanja - hude obtožbe

Italija, pravi sogovornik, tudi primerjalno vlaga nekaj desetkrat več v proučevanje potresov. Kako resna so v Italiji pričakovanja do znanosti o potresih, priča tudi nedavni proces proti znanstvenikom, ki so se ukvarjali s tektonskimi premiki v L'Aquili, kjer je lani prišlo do katastrofalnega potresa z več kot tristo smrtnimi žrtvami in tisoč petsto ranjenimi. Kot je junija letos poročal časopis Nature, so pred lanskim aprilskim potresom znanstveniki, med njimi predsednik nacionalnega inštituta za geofiziko in vulkanologijo v Rimu, direktor centra za potrese pri tem inštitutu in dva univerzitetna profesorja geofizike oziroma vulkanologije, preverjali šibke potresne sunke in nato javnost obvestili, da je po njihovem mnenju situacija ugodna. Ker je nekaj dni kasneje potres vendarle silovito udaril, so oblasti po zbiranju podatkov letos zoper njih sprožile preiskavo, lokalni tožilec pa je napovedal, da bi jih obtožnica, če bi do nje prišlo, lahko obtožila uboja, saj prebivalcem niso ukazali, naj se iz mesta umaknejo.

Do gonje proti znanstvenikom je prišlo kljub temu, da se vsi resni znanstveniki - z redkimi nenavadnimi izjemami - strinjajo, da potresov nikakor ni mogoče napovedovati tako, kot se napoveduje vreme. "V Sloveniji potresne sunke beleži Agencija za okolje in če bi ob vsakem malo večjem sunku sprožili alarm, bi vsi spali samo še na nogometnih igriščih," je bil slikovit Bavec. "Potresi so zaenkrat preverjeno nenapovedljivi. Takšnih primerov, kot so bili šibkejši sunki v predpotresnih dneh v L'Aquili, je samo v Italiji vsako leto na desetine ali celo stotine. Treba je biti realist: znano je zgolj to, da gre za območje, ki je seizmično nevarno, in zato bi morala biti gradnja zelo resna. Izkazalo pa se je, da so gradbinci pri gradnji goljufali, zato potresna varnost stavb ni bila zadovoljiva."

Tudi Ljubljana leži na potresno nevarnem območju in geologi brez težav povedo, da lahko glavno mesto pričakuje močan potres, kakršen je tla stresel leta 1895 in ki je po učinkih dosegel osmo do deveto stopnjo po lestvici MCS - kar med drugim pomeni resne poškodbe na mnogih tedanjih zgradbah. "Gradnja v Ljubljani ustreza potresnim pričakovanjem, delno so vprašljive zgolj nekatere slabše grajene stavbe, ki so bile zgrajene pred skopskim potresom leta 1963, ko se je zakonodaja zaostrila," je povedal Bavec. Poleg tega je gradnja nekoliko bolj zahtevna na mehki podlagi, denimo na Barju, najmanj pa na trdni podlagi, na Golovcu ali Rožniku, pravi naš sogovornik. "Znanost sicer napreduje in nekoč bo potrese časovno res mogoče zanesljivo napovedovati," je povzel. "Vendar se to v času naše generacije še ne bo zgodilo."