"Fiat croma, letnik 1995," se delam pametnega, "le kdo se še vozi v takih starih kripah. Ti avtomobili so imeli težave z menjalnikom," povem dekletu, saj ne, da bi jo to zanimalo, še manj, da bi bilo res. "Poglej, štirje Italijani, kdo ve, od kod se vozijo, daleč so od meje, na štajerskem koncu ne kuhajo dobre pašte, od gostilne do gostilne zdaj iščejo 'qualcosa da mangiare'," se pošalim.

Mirna vožnja se nadaljuje, od časa do časa pogledam v vzvratno ogledalo in pri sebi modrujem: "Mislim, prej je vozil kot polž, zdaj ko sem ga prehitel, pa se mi je prilepil za rit..." Najin avto je arhaična japonska kočija z malo manj kot litrom delovne prostornine v štirih valjih. Z mesta do sto kilometrov na uro pospeši v času, ki je potreben, da finančna služba nakaže honorar za novembrski članek. Aha, ali nama Italijani sledijo? Ja.

Zasledovanje

Bela croma nama sledi dobrih 15 minut. Vozim 130 kilometrov na uro. Nič ne rečem, samo opazujem jo v ogledalu. Poskusim: zmanjšam hitrost na 100, še vedno so zadaj, ne prehitijo. Zmanjšam še malo, zdaj se voziva približno 80 kilometrov na uro. Še vedno so za nama, ne prehitijo. Pospešim, počasi sva spet na 130, prehitim tovornjak in se spet vključim na vozni pas. Avtomobil za nama stori enako. Vozi natanko tako kot midva, noče prehiteti, noče zaostati. Prehitiva vozilo, on za nama, zmanjšam hitrost, on zmanjša.

Zdaj res ni dvoma, sledijo nama. Kaj hočejo? Hočejo, da ustaviva? Je kaj narobe z najinim avtom? Nobenih znakov ne dajejo. Naju hočejo spraviti ob živce? Vznemirjenje počasi prerašča v strah, strah počasi v nervozo, nervoza se nevarno približuje paniki. Kaj če me hoče zbiti s ceste, se mi mota po glavi, ali pa hočejo inscenirati prometno nesrečo in naju nato oropati. Vozi v avtu za nama zgolj kak manijak ali pa so kar štirje? Na cestninski postaji na Vranskem razmišljam, da bi ustavil. Ne, peljal bom dalje, se odločim. Počasi, da bova lahko prebrala registrsko tablico in si na osvetljenem delu avtoceste ogledala obraze nenavadnih potnikov za nama. Pa ne gre. Zvito zmanjšajo hitrost, razdalja je prevelika, v varnem zavetju nočnih vizualnih razmer zapeljejo mimo cestninskih boksov, ko sva midva že spet v peti prestavi na neosvetljenem delu avtoceste. Preverjava, ali so odnehali. Nekaj časa je mirno, nato pa pridivjajo za nama, kolikor je stari fiat zmogel, in se nama spet prilepijo na zadek. Prevoziva še nekaj kilometrov.

Zdaj imava dovolj. Tik pred preplačanimi trojanskimi predori Martina pokliče policijo. 113. "Nekdo nama sledi, sva na avtocesti iz Maribora proti Ljubljani."

"Ste morda pomislili, da gre za negotovega voznika?" vpraša policist.

"Sva, vendar ne deluje tako, lahko bi sledil komu, ki je skozi cestnino peljal za nama, v bistvu se niti ne poskuša skriti."

"Ali daje kakšne signale, je kaj narobe z avtom?"

"Ne, le sledi nama, in to očitno. Kaj naj storiva?"

"Gospa, samo ne zapuščajte avtoceste, peljite do prve policijske postaje, ta je v Domžalah, v bistvu ne, pojdite raje kar do Ljubljane, tam so ceste osvetljene. Nikar ne zapuščajte avtoceste in nikar ne zavijte na regionalno cesto. Avtocesta je osvetljena," ponovi. "In kar je najpomembneje: nikar ne ustavljajte, naj se zgodi karkoli. Pokličite, če bo kaj narobe, za zdaj pa le mirno!"

Cestninska postaja Lukovica. Psihična tortura traja že debelo uro. Vključim levi smerokaz in zavijem na sosednji vozni pas. Fiat za nama, vključim desnega in zavijem nazaj, fiat spet za nama. Nato brez smerokaza zavijem spet na levega, izsilim črnega terenca, pohodim plin in oddivjava proti Ljubljani. Fiat ostane "ujet" med dvema avtomobiloma, midva pa proti vsem prometnim predpisom s polnim plinom nadaljujeva pot.

Prepozne prijave

"Prav sta storila, da sta poklicala policijo," pravi Dušan M. Schönwetter, vodja specializirane enote za nadzor državne meje. Takih primerov pri nas sicer ni veliko, statistika jih skoraj ne zazna, saj je prijaviteljev zelo malo, praktično nič. Ljudje se tega premalo zavedajo, niso pozorni, še več, zaradi slabih izkušenj s policijo niti nočejo imeti opravka," pove Schönwetter. "Če se nič ne zgodi, če ostane le pri poskusu storitve kaznivega dejanja, tega sploh ne prijavijo. Radi pa prijavljajo potem, ko je že prepozno." Zato Schönwetter svetuje, da ob vsakem sumljivem incidentu na avtocesti takoj pokličete klicni center policije, najbližja enota specializiranega oddelka se bo odzvala v trenutku, v vsakem primeru tudi enota uniformirane policije.

"Zlatninarji"

V času povečevanja tranzitnega prometa čez Slovenijo, ki ga opažamo v zadnjih letih, se na naših cestah, ki so ena glavnih prometnih žil med vzhodom in zahodom, pojavljajo različne oblike kriminala in kriminalnih združb. Pred leti so bili najpogostejši tako imenovani zlatninarji. Ti so prodajali ponarejeno zlatnino, tehnično opremo, kot so daljnogledi, kamere, fotoaparati ipd. Uporabljali so najrazličnejše trike, od ponujanja blaga na počivališčih do ustavljanja avtomobilov med vožnjo.

In to na več načinov. Pogosto so na odstavnem pasu avtoceste simulirali okvaro vozila in pozivali mimovozeče, naj ustavijo in pomagajo. Ko je naivnež ustavil, so mu najprej poskušali prodati ponarejeno ali celo ukradeno blago, če pa poslovna žilica ni bila dovolj, se niso branili niti klasičnega ropa ali tatvine. Skoraj vedno delujejo v skupini. Medtem ko en član združbe prepričuje žrtev, naj kupi to ali ono, ali pa naivnež celo pomaga zamenjati gumo, mu drugi neopazno izmakne denarnico in vrednejše predmete iz avtomobila. Redkejši so primeri, ko so grozili z nasiljem ali celo orožjem. Dušan M. Schönwetter pove, da so tovrstne tolpe z naših avtocest praktično pregnali, zdaj te združbe delujejo bolj v okolici večjih nakupovalnih središč, predvsem na parkiriščih. Znani so tudi primeri, ko so z dajanjem signalov tolpe ustavljale vozila, češ, z avtomobilom je nekaj narobe, nato pa poskušale izvesti kaznivo dejanje.

Ram-riding

Naše avtoceste so razmeroma varne, se strinjajo policisti iz specializirane enote. "Ko se pogovarjamo s kolegi iz tujine, kar ne moremo verjeti, kaj vse se dogaja v Italiji, Franciji." Najbolj je pred časom javnost razburila albanska kriminalna združba - pojav je vestno zabeležilo poročilo Europola -, ki je na avtocestah kradla vozila na prav posebej spektakularen način, ki je bil, mimogrede, tudi nadvse učinkovit.

Metoda je preprosta, a zastrašujoča. Z odsluženim vozilom se namenoma zaletijo v avtomobil višjega cenovnega razreda, včasih ga le rahlo opraskajo, včasih povzročijo večjo škodo. Oškodovanec ali bolje žrtev seveda zapelje na odstavni pas, kjer se nadeja ustaljene procedure ob prometnih nesrečah in prihoda policistov, a se takrat drama šele prav začne. S silo cestni pirati zasežejo avtomobil in se odpeljejo v neznano. Po navedbah italijanske policije je avtomobil v štirinajstih urah že v Tirani, kjer je povpraševanje po mercedesih, audijih in BMW-jih veliko. V Italiji zbuja skrb tudi porast oboroženih ropov oziroma kraj, v katerih ni nič nenavadnega, če se sproži kakšen strel. Europolovo poročilo navaja tudi vse več podobnih primerov iz Belgije in Nemčije.

Del uspešne mednarodne operacije, ki jo je vodila avstrijska zvezna policija, je bila tudi odmevna aretacija kriminalne tolpe iz Litve. Predrzni Balti so odgovorni za vrsto primerov pravcatih filmskih ropov. Združba je bila dejavna od leta 2008 in je osumljena kar 24 primerov tako imenovanega ram-ridinga v Avstriji, Belgiji, Franciji, Italiji in na Švedskem. Gre za izredno nevarno obliko kriminala. Z ukradenim terenskim vozilom se zaletijo naravnost skozi vhodna vrata trgovine s tehničnim blagom. Nato pet roparjev skoči iz avtomobila in v najkrajšem možnem času odtuji drage elektronske naprave - računalnike, kamere, mobilnike, notesnike, dlančnike in podobno. V povprečju tak roparski pohod ne traja dlje kot 90 sekund. Samo ta združba je tako povzročila za poldrugi milijon evrov škode.

Prerezane pnevmatike in lažni policisti

A vrnimo se spet na avtoceste, recimo portugalske. Tam zlikovci prežijo predvsem na turiste. Zvijača s prerezanimi gumami je najpogostejša. Na bencinski črpalki poškodujejo pnevmatiko, vendar le toliko, da voznik poškodbo opazi šele, ko se že pelje po avtocesti. Nepridipravi, ki pripeljejo za njim, mu "prijazno" ponudijo pomoč, v navalu mediteranske pozornosti pa iz avta izgine vse, kar je kaj vredno. Tudi italijanska policija pridno beleži te metode, predvsem na avtocesti med Neapljem in Salernom.

Španija, avtocesta A5. Turisti morajo biti pozorni na lažne policiste, ki potnike ustavljajo v neoznačenih vozilih in večinoma v civilnih oblačilih. Predstavijo se kot prometniki v civilu, tudi s ponarejenimi značkami; največkrat zahtevajo denar za domnevne prekrške, predlagajo pa tudi pregled prtljage, iz katere nato izmaknejo vrednejše predmete ali denar. Zato španska policija svetuje, naj se turisti vedno najprej prepričajo o verodostojnosti oseb, ki se izdajajo za policiste, in pokličejo "guardio civil" na številko 062 ali policijo na 112.

Ponoči pa se je treba paziti avtocestnih piratov, ki prežijo predvsem na bivalnike. Največkrat z agresivno vožnjo prisilijo vozilo, da ustavi, uporabljajo pa tudi že znane trike s predrtimi gumami ali signaliziranjem, da je z vozilom nekaj narobe. Če že ustavljate, za to izberite osvetljene predele avtoceste, prav tako bodite pozorni, če vam kdo ponuja pomoč.

Tudi na Poljskem je lažnih policistov vedno več, predvsem v okolici večjih turističnih središč. Tudi v naši neposredni bližini, v Avstriji, je odmeval podoben primer. Romunska državljana v uniformah avstrijske policije sta na avtocesti med Dunajem in madžarsko mejo ustavljala vozila. Od voznikov sta zahtevala denar, včasih tudi z grožnjami. Zgodba se je končala nasilno. Naletela sta namreč na policijsko patruljo v civilu, ob poskusu identifikacije je prišlo do streljanja, en Romun je podlegel strelom, drugi je bil huje ranjen.

Ko pomislimo, da smo slišali že vse, še zgodba iz Francije. Tam je največ kriminala na Azurni obali, po kateri vodijo številne prekupčevalske poti s prepovedanimi drogami. Francoska policija se v zadnjem času sooča s pojavom tako imenovanih brezkompromisnih voznikov. Ti v ukradenih avtomobilih višjega cenovnega razreda, predvsem so to močne zverine kot porsche cayenne, BMW X5 ali audi Q7, prevažajo večje količine mamil, predvsem kokaina in heroina. V primeru policijske kontrole ne ustavijo, temveč peljejo naprej, prebijajo policijske blokade in ogrožajo sebe, policiste in druge udeležence v prometu. Taki pregoni se največkrat končajo tragično, v zveriženi pločevini.

Specialna enota na terenu pri 280 kilometrih na uro

Četrtek, 15. julij. Ura: 21.00. Smer: Ljubljana-Maribor.

"Lahko fotografiraš, kar hočeš, samo registrskih tablic naših avtomobilov ne," se glasi napotek Dušana M. Schönwettra, ko se peljemo proti Štajerski. "Lahko vprašaš vse, kar te zanima, če bo kaj takega, kar bi po objavi škodilo našemu delu, kaj takega, kar bi razkrilo našo strategijo, pa ti bom sproti povedal."

Specializirana enota za nadzor državne meje je bila ustanovljena leta 2002. Na območju Republike Slovenije opravlja policijske naloge, za katere so poleg splošnih potrebne tudi posebne veščine ali znanja ter specialna oprema in jih je treba izvajati usklajeno na ravni vseh policijskih enot. Specialna enota opravlja poostrene in vnaprej načrtovane ciljne nadzore na državni meji, na obmejnem območju in v notranjosti države - za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje čezmejne kriminalitete, ilegalnih migracij, tihotapstva mamil, orožja, streliva, ukradenih vozil ter uporabe neveljavnih in ukradenih listin. Poleg tega so pozorni na trgovino z belim blagom ter vse vrste kriminala, med drugim odkrivajo tudi sleparje in goljufe, ki na bankomatih na avtocestnih počivališčih nastavljajo kamere in jih v kombinaciji s ponarejenimi karticami uporabljajo za to, da nič hudega slutečim potnikom mimogrede sunejo še nekaj sto evrov z bančnega računa.

Specializirani policisti večinoma delujejo preventivno, s poostrenim nadzorom, saj je to ceneje in bolj učinkovito kot preprečevati hujše oblike kriminala. "Naj vedo, da jih nadzorujemo," pravi Dušan. "Čeprav velikokrat ustavimo tiste, ki niso povezani s kriminalom, se hitro razve, da smo na cestah prisotni, da v Sloveniji ni heca."

Več civilnih avtomobilov specializirane enote na vroč četrtkov večer že patruljira po slovenskem avtocestnem križu. Z Dušanom in Andrejem, ki delujeta kot Mel Gibson in Danny Glover, se ustavimo na počivališču A. "Bomo spili kavo in se malce razgledali," predlagata. Opazujemo mirno dogajanje na parkirnih prostorih, trije romunski avtobusi s prikolicami ne delujejo sumljivo. Tudi približno 150 potnikov, ki postopajo naokoli, ne. "Ne bodi tako naiven," mi prebere misli Dušan. "Pred časom smo opravljali nadzor dokumentov v podobnem avtobusu, postali smo pozorni na dvanajstletnega dečka, ki je potoval sam. Iz Španije v Romunijo." Po preverjanju dokumentov so ugotovili, da je deček v Interpolovi bazi oseb, za katere je odrejeno iskanje oziroma zaščita.

Debelo gledam, zato mi razložita. Dečkova starša sta bila v ločitvenem postopku, mati je bila v Romuniji, oče pa v Veliki Britaniji. Obstajala je velika možnost, da bi otroka ugrabili, bodisi oče bodisi kdo drug, zato je mati pri romunskih oblasteh sprožila postopek za sinovo zaščito. Še vedno debelo gledam. Kaj pa je deček delal sam v Španiji? Skomigneta z rameni: "Primer sta prevzela center za socialno delo in kriminalistična policija."

Mimo pripelje bel lepotec enega bavarskih ponosov s pogonom na vsa štiri. Italijanske tablice so sumljive, zato jih preverijo. S takimi avtomobili se ponavadi peljejo zvodniki in njihova dekleta. Trgovina z ljudmi je najtežje dokazljivo kriminalno dejanje. Ženske imajo med potjo potne liste ves čas pri sebi, vzamejo jim jih, ko prispejo na cilj. V strahu pred maščevanjem si ob morebitni policijski kontroli nikoli ne upajo povedati, da so v vozilu proti svoji volji. Beli terenec bo ustavljen pred počivališčem B, izvem. Odrinemo naprej. Med potjo slišimo, da so Andrejevi in Dušanovi kolegi avtomobil res pregledali. Vse je v redu, voznik je Italijan, star 55 let, sopotnica pa njegova žena, Romunka, 25 let. Potovala sta skupaj s hčerko.

Tihotapstvo

Na počivališču B rutinski pregled kombija, ostanem v avtomobilu. Moje policijsko spremstvo naenkrat silovito vstopi in sunkovito spelje. Dušan se obrne proti zadnji klopi: "Zdaj boš pa imel svojo zgodbo!" S pospeškom, podobnim vzletu manjšega letala, ki me prilepi na sedež, odbrzimo na počivališče C. Močan žaromet na stojalu osvetljuje del parkirišča za bencinskim servisom. Na prašen kombi iz vzhodne Evrope je priklopljena prikolica, vse naokoli ležijo torbe, potovalke, kovčki. Skupina policistov v rumenih odbojnih brezrokavnikih se sklanja nad nečim, kar leži na tleh. Na drugi strani kombija gruča zmedenih potnikov nemo zre v tla.

Član specialne enote Vojko Skok, sicer vodnik dveh službenih psov za odkrivanje prepovedanih drog, v snemalno napravo zdrdra: "Ob pregledu prikolice smo za naloženo prtljago odkrili dva zaboja za sadje, povezana z verigo. V tako primitivno izdelani kletki smo odkrili približno dva meseca starega pasjega mladiča. Gre za redko pasmo, srednjeazijski ovčar je. Pes je močno dehidriran, v kletki, ki je celo krajša od samega psa, se ni mogel niti premakniti, odrezan ima levi uhelj. Pod ponjavo je bilo neznosno vroče, okoli 50 stopinj Celzija, pes najverjetneje ne bi preživel poti do Španije, kamor so namenjeni. Potujejo iz Romunije."

Kot lastnik psa se predstavi kar šofer kombija, potniki očitno ne vedo, kaj prevaža poleg njih. Pokaže pasje dokumente, za katere se izkaže, da pripadajo triletnemu mastifu. Pes z napačnimi dokumenti, skrit za prtljago, z odrezanim uhljem? Vojko me pouči: za takega psa bi lahko nekje na zahodu iztržili več sto evrov, najverjetneje je ukraden, zato so mu odrezali uhelj in tako odstranili vtetovirano številko. Pogledam psa, policisti mu prinesejo vodo, poskušajo ga ohladiti, vidno hvaležna žival po več kot eni uri neha drgetati. Sredi noči prispe veterinarska inšpektorica, nato še vodja pasjega zavetišča. Vsaj to je jasno: pes ostane v Sloveniji, kazen za neprimerno ravnanje oziroma mučenje živali pa bo Durs izterjal preko romunske davkarije.

V urah, ki sledijo, patrulje preverijo več vozil, predvsem kombijev. Natančni pregledi prtljage, dokumentov, serijskih številk šasij in motorjev. Potniki so večinoma nemočni in prestrašeni, vendar policistov to ne ustavi. Prevozniki jim zaračunajo od 70 do 80 evrov za enosmerno pot do Italije, še 50 evrov več do Španije. Včasih je v vozilih preveč ljudi, poleg njih pa še marsikaj skritega. Mamila, orožje, večje količine cigaret. Prevozništvo kot krinka? Policisti pravijo, da ne moreš nikomur zaupati, bili so primeri, ko je mlada družina tihotapila heroin. V kozarcih z doma narejeno marmelado.

Promet se počasi umiri. Zgodaj zjutraj se vračamo v bazo v Ljubljano. Policist odpre prtljažnik avtomobila in iz njega potegne brzostrelko. Še zadnjič debelo pogledam. "Brez skrbi", pravi, "še nikoli nam je ni bilo treba uporabiti. Saj ti pravim, naše ceste so varne."