Razmere v podzemlju so zelo posebne, v mnogo pogledih skrajne: večna in popolna tema, zato odsotnost rastlin, organske snovi pridejo v sistem s površja in jih je pogosto malo. Po drugi strani pa je tukaj ugodna visoka vlažnost in skoraj nespremenljiva temperatura. Tako okolje je za življenje izziv, s katerim se je uspelo spopasti lepemu številu živalskih vrst. Pogosto imajo telesne prilagoditve, saj so tu potrebne drugačne strategije za preživetje: pokrnelost oči in kožnih pigmentov ter pomnožena in izostrena čutila za tip, voh in okus, ki so pogosto nameščena na podaljšanih nogah in tipalnicah. Da žival prepoznamo kot izključno podzemeljsko (kot tako imenovanega troglobionta), telesne posebnosti niso dovolj - pomembno je tudi, da v površinskih okoljih ni več prisotna.

Rakec, ki je doma le v enem curku vode

Troglobionti imajo majhna območja razširjenosti - mnogo jih je še dandanes znanih le iz ene jame. Skrajni primer, ki ga lahko navedemo kar iz naših krajev, je jamska postranica Niphargobathes orophobata. Ta drobni rakec je bil najden le v Planinski jami pri Planini, in še tam le v enem curku vode, ki se sceja iz špranje v stropu. To kaže, da je žival razširjena v z vodo zalitih špranjah v kamenini nad jamo. Podobnih primerov je še veliko, hkrati pa nakazujejo na še eno posebnost podzemeljskih okolij - težave pri raziskovanju in zbiranju podatkov, ki neredko zahtevata tudi dobro fizično pripravljenost raziskovalca (npr. za plezanje v brezna).

Vpliv razlik v raziskanosti območij je treba upoštevati pri presojanju znanega vrstnega bogastva, saj imamo lahko manj podatkov z nekega območja tudi zato, ker je slabše pregledano. Temu pritrjujejo na primer odkritja kolegov v Braziliji, ki so v zadnjih nekaj letih začeli intenzivneje raziskovati podzemeljsko živalstvo in odkrili številne nove vrste za znanost. Pa vendar, zanimivo je, da lahko nova odkritja pričakujemo tudi v nekaterih bolje raziskanih območjih. To je bilo ugotovljeno na primeru Dinarskega krasa na zahodnem Balkanu, ki spada v svetovni vrh po podzemeljski biotski pestrosti. Z analizami znanih podatkov in njihove prostorske razporeditve smo pokazali, da lahko na Dinarskem krasu pričakujemo še dodatne vrste - in to tudi tam, kjer je bogastvo že visoko. V zadnjem času k prepoznavanju vrst veliko prispeva vključitev genetskih metod v raziskave, katerim sledi pozornejši pregled telesnih značilnosti.

"Tropski gozd" podzemeljskega živalstva

Na območju vsega Dinarskega krasa in slovenskem delu Južnih apneniških Alp je znanih okoli tisoč podzemeljskih vrst, tako da je tukaj v svetovnem merilu eno najbogatejših območij v podzemeljski raznolikosti. Za primerjavo: s kraških območij vse Azije je poznanih okoli tisoč dvesto, iz Severne Amerike pa tisoč vrst. Tako Dinarski kras lahko upravičeno označimo za "tropski gozd" v bogastvu podzemeljskega živalstva. Znotraj regije sta bili prepoznani dve območji visoke vrstne pestrosti, prvo na tromeji Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Črne gore, drugo pa na severozahodu, v Sloveniji.

Pri nas je območje najpestrejšega vrstnega bogastva vodnih troglobiontov, primerljiva z jugozahodnim delom Dinaridov pa je tudi visoka pestrost jamskih hroščev (kot modelne skupine za kopenske troglobionte). Na razporeditev podzemeljskih vrst vplivajo dogodki v geološki zgodovini, kot je spreminjanje površja in klimatskih ter ekoloških razmer. Tudi zaradi zapletenosti teh sprememb na Dinarskem območju dobro podprtih razlag za opaženi vzorec biodiverzitete še nimamo.

Ne le, da imajo visoko število podzemeljskih vrst, Dinaridi so tudi območje, kjer živi nekaj edinstvenih živali: jamska školjka Congeria kusceri, jamski cevkar Marifugia cavatica, jamski ožigalkar Velkovrhia enigmatica in jamska spužva Eunapius subterraneus.

Gotovo pa je ena najznamenitejših živali človeška ribica, o kateri je v 17. stoletju pisal že Valvazor. Šele v naslednjem stoletju je bila opisana z znanstvenim imenom Proteus anguinus in pravilno prepoznana za dvoživko (in ne za zmajevega mladiča, kar je verjelo tedanje ljudstvo). V začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja je prišlo do zanimive najdbe v izvirih v bližini Črnomlja v Beli krajini - črne različice človeške ribice. Ta še ima oči in telesni pigment, znanstveno so jo poimenovali s podvrstnim imenom parkelj. Medtem ko je bela človeška ribica razširjena po skoraj vseh Dinaridih, pa so edino nahajališče parklja izviri v Beli krajini.

Odkrivanje življenja v jamah se ni zares pričelo s človeško ribico, saj ta v času opisa še ni bila opažena v jami, ampak z najdbo veliko manjše živalice. Luka Čeč je leta 1831 iz Postojnske jame prinesel hrošča nenavadne oblike, ki je preko grofa Hochenwarta prišel v roke naravoslovcu Ferdinandu Schmidtu. Ta ga je leto kasneje znanstveno opisal kot novo vrsto, Leptodirus hochenwartii, ga prepoznal kot jamsko žival in mu dal tudi lepo slovensko ime drobnovratnik. To spoznanje je pomenilo, da podzemeljski svet je naseljen, in to z zelo specializiranim živalstvom. Šele po tem odkritju so začeli raziskovati in odkrivati podzemeljske živali tudi na drugih kraških območjih po svetu in začel se je razvoj speleobiologije.

V jamah najdemo tudi naključneže ali pa živali, ki jame rabijo kot zatočišča le v določenem delu dneva ali leta, prehranjujejo pa se na površju. Tak primer so netopirji, ki so eni najpomembnejših prinašalcev organskih snovi v jame (z iztrebki, trupli). Kar tri četrtine vseh vrst netopirjev, ki živijo v Sloveniji, je bilo najdenih v jamah vsaj med prezimovanjem, nekaj vrst pa ima poleti v njih porodniške kolonije (skupine samic z mladiči).

Podzemlje varujemo tudi z varstvom površja

Neposredno uničevanje jam ali odstranjevanje proda ob rekah pomeni uničevanje življenjskega okolja podzemeljskih živali. Vendar tudi drugo človekovo delovanje na površju vpliva na razmere v podzemlju. Preveč jam v Sloveniji ljudje uporabljajo kot odlagališča odpadkov, med katerimi so lahko tudi zelo strupene snovi. Onesnaževanje voda in stekanje odpadnih tekočin v podzemlje lahko usodno vpliva na vodno živalstvo. Tudi drugi večji posegi, kot so zajezitve rek, izsekavanje gozdov, intenziviranje kmetijstva in posledično odtekanje pesticidov, uničujoče vplivajo na razmere v podzemlju.

Podzemeljske živalske vrste zaradi majhnih območij razširjenosti predstavljajo izziv za oblikovanje primernih varstvenih strategij. Za te je treba čim bolje poznati razširjenost in ekologijo podzemeljskih vrst, kar je za mnoge tudi v tako izjemni regiji, kot je Dinarski kras, še slabo poznano. Ta predstavlja pravi naravni laboratorij za obravnavo številnih znanstvenih vprašanj, ki so aktualna v mednarodnem merilu. To se bo izkazalo tudi s prispevki raziskovalcev na mednarodni Konferenci o biologiji podzemlja, ki bo letos dvajseta po vrsti in bo prvič potekala v Sloveniji, v Postojni, "zibelki speleobiologije".