Kako je prišlo do sodelovanja?

Subhangi Herath: V času, ko je Šrilanko opustošil cunami, na univerzi še nismo imeli študija socialnega dela, imeli smo le neke osnove za to delo, ki so jih od 50. let naprej vzpostavili Združeni narodi s šolanjem naših ljudi v ZDA in kasnejšim odprtjem šole za socialne delavce pod okriljem ministrstva za socialne zadeve. Sedanji program na naši univerzi je nastal v okviru oddelka za sociologijo, pobudo pa je dal dr. Bogdan Lešnik. Zdaj je program vzpostavljen kot smer v okviru sociologije, vanj letno vpišemo 10 do 15 študentov, predmete s področja socialnega dela jim predavajo profesorji ljubljanske Fakultete za socialno delo. Tega smo zares veseli, saj država še kako potrebuje strokovno socialno delo.

Ima Šrilanka mrežo socialnih centrov?

Ne, nimamo centrov, kakršni so pri vas, niti dobre mreže centrov za uporabnike, teh nam močno primanjkuje. Imamo pa široko mrežo socialnih institucij, sirotišnic, domov za stare, hendikepirane itn., v katere bi lahko bilo socialno delo vključeno kot integralni del pomoči. Zdaj za te skupine skrbijo predvsem zdravniki in negovalci, a medicina še zdaleč ne more reševati kompleksnih težav ljudi. Poskušamo doseči, da bi odločevalci razumeli, kaj pomeni naše delo. Socialne ustanove seveda opravljajo tudi zelo pomembno delo razdeljevanja pomoči ob katastrofah, kot so poplave ali vojna, a one le zagotavljajo preživetje, to pa ne zadošča. Tisto, kar poskušamo ponuditi mi, je ponovna socialna okrepitev ljudi, zmožnost, da znova poskrbijo zase in o sebi odločajo.

Kje je položaj najslabši, so to otroci, starejši, še vedno žrtve cunamija ali pa se zdaj ubadate predvsem s posledicami vojne?

Največji problem so vsekakor vojne žrtve, teh je največ in so še vedno po begunskih taboriščih. Toda tudi žrtve cunamija imajo še veliko težav, četudi je bilo veliko narejenega. Ljudje so se sicer vrnili nazaj, v svoje kraje, dobili so domovanja in nekaj orodja za preživetje, a pogosto nimajo od česa živeti, predvsem starejši.

Je veliko psihičnih postcunamijevskih travm?

So, čeprav jih ni toliko, kot smo pričakovali, ljudje so seveda žalovali za svojimi umrlimi, a so se razmeroma hitro znova pobrali. Strah je še navzoč, a resnejših travm k sreči ni toliko, ljudem, se zdi, je pomagalo versko prepričanje, da v tem življenju sicer niso toliko grešili, da bi jih morala doleteti takšna kazen, morda pa so v prejšnjem.

Je vojna končana, zares končana?

Uradno je, bojev ni več, neuradno pa je na tisoče ljudi še vedno v taboriščih, ne morejo se vrniti domov, vračanje je počasno, nekatere regije še vedno zaseda vojska, velik problem so tudi mine, ki jih gotovo še dolgo ne bodo počistili.

Večkrat ste omenili starejše prebivalstvo. Je za staranje prebivalstva kriva vojna, so mladi padli?

Ne, razlog je družinsko načrtovanje in nadzor rojstev, tako kot v razvitejših zahodnih državah. Nekatere skupnosti imajo še vedno veliko rodnost, a povprečje v državi se niža, čez petnajst let naj bi bila četrtina prebivalstva starejša od 65 let.

Je abortus dovoljen?

Ne, zato imamo veliko nelegalnih splavov, z vsemi posledicami za zdravje. Nekajkrat je bil predlog že v parlamentu, a so ga zavrnili.

Gospodična Anula Rathnayake, v Ljubljani delate doktorat. Kakšne so vaše izkušnje s tem študijem?

Prihajam z medicinske fakultete, s psihiatričnega področja, in se ukvarjam predvsem z duševnim zdravjem. Tako kot v mnogih državah se tudi pri nas socialni delavci z zdravniki večkrat borijo za vlogo v ekipi. Upam, da bom po doktoratu lahko delala tako v praksi kot nadaljevala delo na univerzi. Vsekakor zdaj opažam, kako pomembno je pri našem delu upoštevati kulturne razlike. Na Šrilanki obstaja močna tradicija medsebojne pomoči in to tradicijo moramo upoštevati, uporabiti moramo poznane strategije, da bi lažje dosegli ljudi. Večkrat jih denimo ni na pogovore in rečejo, da so se o težavah pogovorili z družino, s prijatelji ali s svojimi verskimi starešinami.

Dilrukshi Abeysinghe, tudi vi delate v Ljubljani doktorat. Mislite, da Šrilančani res dovolj govorijo o svojih težavah?

To je gotovo vprašanje, saj se ljudje večkrat svojih težav niti ne zavedajo ali pa jih pojasnjujejo s svojimi verskimi prepričanji, kar jih seveda ovira pri njihovem reševanju. To je torej naša naloga: razložiti jim moramo, v čem je problem in kako ga je mogoče rešiti, ne da bi pri tem posegali v njihova verska prepričanja. Hkrati moramo dobro poznati možnosti, ki jih različna okolja ponujajo, da bi lahko svetovali in pomagali.

Subhangi Herath: Nekatere zahodne oblike pomoči tudi niso primerne, tukaj na primer odvisnikom dajete injekcijske igle, da bi preprečili širjenje bolezni, pri nas, kjer igel skorajda ne uporabljajo, ker heroin večinoma kadijo, bi lahko razdeljevanje igel dejansko napeljalo na spremembo navad v uporabi. S tem bi se relativno majhna stopnja okuženosti z virusom HIV, ki je zdaj manj kot promil, lahko začela dvigati.

Je odvisnost od drog hud problem?

Je, a alkoholizem je hujši.

Dilrukshi Abeysinghe: V primeru žrtev vojne je seveda težava tudi jezik, vojna je prizadela predvsem Tamilce, od katerih mnogi ne razumejo sinhalščine.

Tamilskih študentov nimate?

Subhangi Herath: Imamo, a ne dovolj, poleg tega so nekatera območja še povsem zaprta, tja sploh ne moremo, za humanitarno oskrbo skrbijo lokalne oblasti.

Čigava je ta pomoč - državna, mednarodna, lokalna?

Večinoma državna in lokalna, poleg tega pa imamo tudi tradicionalni način doniranja. En dan v letu v kakšnem zavodu poskrbimo za obrok za varovance, to donacijo v skladu z budističnim verovanjem posvetimo svojim umrlim sorodnikom ali prijateljem - na ta način jih simbolno nahranimo. Tako je večina obrokov, pa naj gre za javne ali zasebne zavode za otroke, starejše ali psihiatrične paciente, podarjena. To pomeni, da imaš določen dan v letu v neki ustanovi v "zakupu", vsako leto na ta dan prineseš obrok za vse gojence. Pred časom sem skušala "zakupiti" tak dan v neki psihiatrični ustanovi, v kateri delajo naši študentje, a je bil koledar poln!

(smeh) In kaj zdaj?

365 dni je bilo polnih, jaz pa sem hotela en dan v spomin na svojo umrlo kolegico! Potem sem dobila dovoljenje, da jim ponudim popoldanski čaj! (smeh)

Hočete reči, da na eni strani vlada gneča za en dan v letu, na drugi strani pa ne morete dati obroka za begunsko taborišče?

Da, na žalost je tako. Seveda lahko doniramo stvari zanje, gradbeni material, vodne črpalke itn. To pomoč delijo državni uslužbenci, a to je le prva faza, pa še tu rado pride do nesporazumov. Neka državna uslužbenka, ki je zelo veliko naredila za vojne begunce, mi je rekla, da je bila zelo razočarana, ko so v taborišču delili hrano in jih ljudje niso niti pogledali, niso se jim nasmehnili ali kakorkoli izrazili veselja. Spraševala se je, čemu toliko truda, ko pa ni niti minimalne hvaležnosti. Takrat sem ji rekla: Če čez noč izgubiš vse, svojce in premoženje in si brez prihodnosti, če je vse, kar lahko narediš, to, da se postaviš v vrsto in kot berač prejmeš obrok, bi se ti lahko nasmehnila?

To je pravzaprav težava vseh donacij, za njimi je večinoma nek ego, ki pričakuje hvaležnost.

In prav to je opazila tudi moja kolegica, ki dela s sirotami, tudi otroci so izrazili ta občutek, da ljudje pridejo z dobro hrano in igračami, toda na koncu morajo sedeti z njimi in se jim zahvaljevati in počutijo se kot berači.

V bistvu so ponižani.

Točno. In zato je treba zagotoviti sistem, ki ljudem to ponižanje prihrani.