Pluta so kmalu aretirali in začelo se je sojenje. Mediji so ponoreli, Slovenija pa je dobila svojega drugega serijskega morilca. Pojavilo se je vprašanje, ali bi država lahko preprečila umor in ali dolga zaporna kazen lahko ozdravi človeka s psihopatskimi nagnjenji.

Kdo so psihopati in kaj je ključni dejavnik geneze psihopatologije serijskega morilca? Je antisocialno osebnostno motnjo oziroma sociopatologijo mogoče diagnosticirati že v zgodnjem otroštvu ter s primerno psihiatrično in medicinsko pomočjo ozdraviti? So možgani serijskega morilca drugačni in ali lahko nevrobiologija danes ponudi odgovore na kompleksno delovanje nekaterih abnormalnosti v čelnem in temporalnem režnju serijskega morilca?

Psihološki dejavniki v razvoju serijskega morilca se ponavadi nanašajo na fizično, seksualno in psihično zlorabo ter čustveno odtujitev v zgodnjem otroštvu. Robert Ressler, bivši direktor FBI za nasilne zločine, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prvi uporabil sintagmo serijski morilec, meni, da je eden ključnih dejavnikov za razvoj difazične osebnosti med drugim izguba enega od staršev oziroma njuna zavrnitev. Omenjena zloraba pušča v razvoju otrokovih možganov trajne posledice. Opozorilne znake, ki lahko kasneje privedejo do tega, da oseba postane serijski morilec, je J.M.MacDonald opisal v članku The Threat to Kill, objavljenem v American Journal of Psychiatry. Ti so piromanija kot neustavljiva želja po zažiganju in s tem uničevanju ter užitek, ki ga otrok občuti ob tem, mučenje živali, ki prav tako nudi užitek, ter mokrenje postelje tudi v letih, ko otroci že davno prerastejo to fazo. Raziskave so pokazale, da so imeli serijski morilci največkrat zelo dominantno mater, odsotnega očeta, v družini je bila prisotna zloraba alkohola, kot otroci so trpeli fizično in psihično nasilje. V primerih omenjenih zlorab tako pride do identifikacije otroka z mučiteljem, kar kasneje privede do tega, da žrtev postane agresor, posledice so zmedeno razmišljanje, bipolarne motnje, seksualne frustracije, nesocializiranost in asocialnost, zaradi lastnih neuspehov prihaja do trajne zamere družbi. Ressler, Ann Burgess in John Douglas omenjajo tri dejavnike, ki se pojavljajo kot stalnica pri serijskih morilcih: dnevno sanjarjenje, kompulzivna masturbacija in osamitev.

Predisponirani dejavnik pri razvoju serijskega morilca je lahko tudi možganska patologija ali huda poškodba glave v otroštvu. Raziskave so pokazale, da lahko poškodbe hipotalamusa, temporalnega režnja ali limbičnega sistema v človeških možganih privedejo do nekontrolirane agresije. Hipotalamus uravnava hormonski sistem in čustva, v njem sta centra za seksualnost in agresijo, medtem ko je limbični sistem povezan s čustvi in motivacijo. Poškodba tega dela lahko pripelje do izgube nadzora nad primarnimi čustvi, kot sta strah in bes. Temporalni reženj je najbolj podvržen poškodbam, kajti lobanjska kost je tam najtanjša in prav poškodba temporalnega režnja lahko privede do izjemno nasilnih odzivov. Zmanjšana aktivnost čelnega režnja nakazuje na zmanjšano moč koncentracije in povečano moč impulzivnosti. Študija Pavlosa Hatzitaskosa kaže na to, da je velika večina na smrt obsojenih morilcev v otroštvu utrpela hude poškodbe glave in da več kot 70 odstotkov pacientov s poškodbami glave razvije nasilne vzorce vedenja. Nasilno vedenje je povezano tudi z nepravilnim delovanjem serotonina in zmanjšanim delovanjem glukoznega metabolizma. Leta 1997 so Adrian Raine in njegovi kolegi pregledali delovanje glukoznega metabolizma pri enainštiridesetih morilcih, ki so se zagovarjali kot nedolžni zaradi zmanjšane prištevnosti med dejanjem umora. Pokazalo se je, da imajo zmanjšano delovanje glukoznega metabolizma. Leva hemisfera možganov naj bi imela zmanjšano aktivnost v amigdali, talamusu in sprednjem temporalnem režnju. Psihopati in serijski morilci naj bi imeli dokazano večjo EEG-frekvenco abnormalnosti (57 odstotkov) kot zaporniki, ki so zagrešili posamezen zločin. V neki študiji so pregledali delovanje možganov petnajstih obsojenih na smrt. CTG in EEG ter nevropsihološki testi so pokazali nepravilno delovanje možganskih aktivnosti. Ugotovljeno je bilo, da so nevrološke posledice pri vseh petnajstih rezultat poškodbe glave.

Robert Keppal in William Birnes pišeta o dveh fazah v življenju serijskih morilcev, in sicer o fazi fantazijskega življenja, v katerem ima oseba popolno oblast, in fazi, v kateri se počuti kot "lupina, ki samo koraka skozi življenje". V tej drugi fazi se povečuje odmik od realnosti, ob vse večjem zatekanju v svet fantazij, ki postajajo bolj in bolj nasilne. Prisotna je tudi izjemno nizka samozavest.

Leta 1988 je ameriški psiholog Joel Norris na podlagi več kot petsto pogovorov z obsojenimi morilci iz Georgie v Severni Ameriki ugotovil sedem faz, skozi katere gre serijski morilec. Prva je faza avre, v kateri gre za počasno oddaljevanje od realnosti in povečevanje čutnih dražljajev. Trajanje te faze je lahko različno dolgo, od nekaj trenutkov pa do nekaj mesecev. Fantazija se okrepi in v tem času se morilec največkrat zateka k uporabi drog in alkohola. Sledi faza lovljenja, v kateri se pokažejo vzorci, ki jih morilec uporablja pri zasledovanju in izbiri žrtev. V fazi privabljanja večina morilcev pridobi samozavest, da žrtve zvabi v past. Faza, v kateri morilec najbolj uživa, se imenuje faza ujetja. Naslednja je faza, v kateri morilec izvrši umor. Norris meni, da je to ključni moment, saj morilec ponovno podoživlja grozno izkušnjo iz mladosti, le da so vloge tokrat obrnjene in je sam tisti, ki ima popolno oblast. Sledi totem faza, v kateri zapade v depresijo. Znano je, da večina serijskih morilcev razvije neke vrste ritual, skozi katerega ponovno podoživljajo akt umora; zbirajo na primer članke iz časopisov, v katerih se je pisalo o umoru, predmete, ki so pripadali žrtvi, dele žrtve (nekateri jih tudi kažejo naslednji žrtvi ali pa jih celo pojedo). Vse to jim vrača občutek mogočnosti. Zadnja faza je faza depresije. Žrtev je mrtva in ne predstavlja več simbolne funkcije. Spomin na mučno izkušnjo iz preteklosti ponovno oživi. Morilčeva fantazija ostane nezadovoljena. Z vsakim novim umorom se morilec trudi, da bi bilo prizorišče umora videti kot kar najbolj avtentičen posnetek fantazije. V tej fazi izkusi praznino in oddaljevanje od samega sebe. To je ključni moment, v katerem mnogo serijskih morilcev prizna zločine, ker pa žrtve niso videne kot ljudje, temveč kot stvari, se večina spominja samo nekaterih detajlov, od samega akta umora pa se distancira in ga ne dojema kot celoto.

Po Ericku Hickeyju je 88 odstotkov serijskih morilcev moških, od tega 85 odstotkov belcev; povprečna starost, v kateri so umorili prvo žrtev, je 28,5 leta. Dvainšestdeset odstotkov serijskih morilcev ubija izključno neznance, 22 odstotkov jih je ubilo vsaj enega neznanca. Enainsedemdeset odstotkov jih ubija izključno na omejenem geografskem območju. Kategorija, v katero se uvršča največ serijskih morilcev, so seksualni umori. Ressler, Burggessova in Douglas delijo kategorijo na tri podskupine: organizirani serijski morilci, neorganizirani serijski morilci ter neke vrste skupek obojih. Organizirani serijski morilec naj bi imel povprečen ali visok inteligenčni kvocient, je socialno sprejemljiv, živi s punco oziroma je poročen, lahko ima tudi družino. Preden izvrši akt umora, dejanje načrtuje tedne, mesece, celo leta. Zaveda se kompulzivne želje po umoru. Po umoru pusti tri prizorišča zločina: prvo, kjer se je žrtvi približal, drugo, kjer je žrtev ubil, in tretje, kjer je odvrgel truplo. Z žrtvijo spregovori, jo poskuša očarati in zvabiti v situacijo, v kateri jo bo nadvladal. Sledi medijskim poročilom o lastnih zločinih, se odseli iz mesta oziroma zamenja službo, ko ugotovi, da je ogrožen. Morilsko tehniko z vsakim novim umorom izboljšuje.

V nasprotju z organiziranim serijskim morilcem, katerega tipični predstavnik je na primer Ted Bundy, neorganizirani serijski morilec za seboj pušča prizorišče zločina, ki je kaotično in polno forenzičnih dokazov (semenska tekočina, kri, morilsko orožje), vendar ga je prav tako težko ujeti, saj ubija naključne žrtve in umora ne načrtuje vnaprej. Umor izvrši impulzivno, takoj ko se prikaže priložnost. Njegov inteligenčni kvocient je precej nižji ali pa celo pod povprečjem. Telo žrtve pusti na kraju, kjer je bil umor izvršen, največkrat ga močno pohabi. V mnogih primerih živi z materjo oziroma starši, je nezaposlen, nima avta in ubija blizu doma.

Čeprav serijski morilci pripadajo samo odstotku populacije, v zadnjih dvajsetih letih opažajo njihov porast. FBI ocenjuje, da je trenutno na prostosti okoli sto do petsto serijskih morilcev. Število žrtev serijskih morilcev v Severni Ameriki se giblje od 3500 do 5000 na letni ravni. V zadnjih dvajsetih letih je bilo ujetih 160 serijskih morilcev, od tega 120 samo v Severni Ameriki. Poraja se vprašanje, ali bi bilo mogoče preprečiti nastanek psihopatskih osebnosti z zaznavanjem določenih vedenjskih vzorcev pri otrocih in jih s pravilnim medicinskim zdravljenjem oziroma psihiatrično pomočjo oblikovati v normalne ljudi. So serijski morilci v resnici žrtve genetskih, bioloških, hormonskih ali kulturnih pogojenosti? Jih je treba institucionalizirati in ustrezno zdraviti ali jih do konca življenja zapreti? Kaj narediti, ko serijski morilec odsluži kazen? Ga je v resnici mogoče spustiti nazaj v svet? Vsaj za naš primer Silva Pluta velja, da bi bilo bolje, če ga ne bi nikoli.