Sedela sva na kavi v centru mesta. Bilo je okoli enajste, ko je mimo prišla prva skupina mladostnikov, vpijoč: "Mi smo iz Gorice, kjer je šampion doma!" ter "Malo vas je, malo vas je, pičkice!" Klasični navijaški vzkliki torej. Na Prešernovem trgu se je že zbirala mladež, sam pa sem se najprej odpravil preverit dogajanje v park za Filozofsko fakulteto. Tam je ločeni protest organizirala Delovna skupina proti delu. Ekipa je bila pretežno antiglobalističnih modnih smernic ter željna ponovitve mitskega '68. Glavni govorec Luka Mesec je v ognjevitem govoru, ki si ga je napisal zjutraj, preko ozvočenja, ki ga je poganjal agregat na triciklu, med drugim dejal, da zahtevajo univerzalni temeljni dohodek, stanovanja, ki so skupno dobro, pravico do samoizobraževanja in še par zadev. Povprašal sem ga, s čim za vraga je lahko voljnemu posamezniku kratena pravica do samoizobraževanja, in odgovoril je: "Znanje na FDV dobiva obliko veščin, ni pa več nekega kritičnega znanja. Ne beremo več marksizma in tovrstnih gradiv. Izobražujejo nas za evrokrate. Ravno zato, ker se s fakultete izrinja kritično znanje, zahtevamo, da se fakulteta odpre in da bi si lahko dva predmeta izbral sam."
Sledil je povratek na Prešerca, kjer sta imela vajeti v rokah Slon in Sadež: "Mateja Kožuh ne bo govorila, ker se ni mogla prebiti skozi množico." Vsaj kar se zaznav vašega poročevalca tiče, je bila večina prisotnih dijakov. In to je bilo prvo presenečenje oziroma zamik od pričakovanj. Služenje denarja z delom preko študentskega servisa je vendarle bolj potreba in pravica študentov kot pa dijakov. Dijaki zanj praviloma nimajo časa, razen med počitnicami. No, večinoma sem srečeval dijake, ki so prišli z organiziranim prevozom tudi iz tako oddaljenih krajev, kot sta Ljutomer in Ptuj. "Trije avtobusi so nas. Približno sto ljudi. Prišla sem, ker bi rada prišla študirat v Ljubljano, pa je to predrago," mi je na vprašanje, od kod taka volja, odgovorila srednješolka.
Bili so z vseh koncev države. Vsi so prišli organizirano, ob opravičeni odsotnosti od pouka, kar je nedvomno ultimativen primer permisivnosti. Izmed številnih izpeljank ter duhovičenj na malo delo, ki so se dogajala naokoli, bi izdvojil napis "Če ne druzga, smo na svetovnm", tipa, ki je po megafonu med množico ponavljal "Bolš mejhn kurac kot malo delo", in pa trojko odličnjakov iz Žirovnice, ki se ji je na transparent zapisalo "Malo delo, stare kelnarce". Za te strani so še dodali: "Seveda, to je povsem logično. Brez študentk bo padel nivo lepih kelnarc, kar bo slabo za promet." Znakov agresije ni bilo. Ekipa iz Škofje Loke, ki je dve uri zatem norela pred parlamentom, se je dobrovoljno bratila s Štajerci, mala Mariborčanka pa se mi je s simpatično cinično soparico v očeh potožila, da bo zakon o malem delu prikrajšal njenega psička za ljube brikete po 8 evrov. Prej kot demonstracije je vse skupaj delovalo kot kaka Škisova tržnica, kar so najbolj podjetni, kot na primer skupina Kingston ter projekt Venus preko letakov, tržili kot svoj koncert oziroma za širjenje svojih idej. Da bi se dan znal razviti tudi drugače, je dala misliti šele Katja Šoba, šefica študentske organizacije, ki je zbrane pozvala še pred parlament.
Tam je namreč vedno vse drugače. In je res bilo. Tam je bila policija. Reakcije na zaščitno ograjo, pred njo pa kordon policistov v robocop opremi, so bile sprva mehko strelivo - pomaranče, plastenke, jajca. V nekem trenutku ugledam leteti svojo lastno jopico, ki sem jo nevede izgubil. Junakinja mnogih prigod je kot zadnja bednica nezasluženo končala med smetmi. No, v istem hipu zablesti Zasavčan, študent, ki mi je prej na Prešercu v redko artikuliranem slogu razložil, da za življenje potrebuje 600 evrov na mesec. Kdove zakaj je poskusil izza stavbe parlamenta preteči Šubičevo, izza hrbtov policistov v kordonu preskočiti ograjo v nasprotni smeri ter izginiti med množico na drugi strani. Ni mu uspelo in v protivrednosti 400 (oziroma 800) evrov kazni za prekršek je končal v strokovnem prijemu policistov.
Metov ravno prav majhnih in priročnih granitnih kock, ki so bili prej sporadični, je bilo vedno več in očitno je bilo, da se luknja, iz katere jih pobirajo, širi in je do njih vse lažje priti. Začele so tudi zadevati. Najprej so počila stekla na vhodnih vratih parlamenta, ki so očitno iz neke posebne snovi, saj so predtem kar nekaj kock vzdržala. Med tremi brežiškimi srednješolkami v prvi vrsti, ki so širile vonj po tropical blendu, se je razvila burna razprava. Nekoliko obilnejša temnolaska je od navdušenja nad dogajanjem dobila rdečico v lica, medtem ko je njeni kolegici dogajanje žalostilo. "Ne, ne strinjam se s tem. S tem ne bomo ničesar dosegli," pove ena od prizadetih. Mala Grčija. Ob 15.15 neznano gorljivo telo pade v grm pred stavbo in povzroči atraktiven požarček. Med zbranimi kajpak prevlada mnenje, da je šlo za molotovko.
Študentski voditelji na kombiju v ozadju so poskušali pritegniti pozornost z govorjenjem o socialni državi, vendar pa to ni nikogar več zanimalo. Radost razbijanja je prevladala. "Demonstracije so zato, da se nekaj razfuka. Če ne bomo razfukali, ne bo nič. Gremo razfukat," se dere poba v prvi vrsti. Drobni mladoletnici se besno trudita podreti ograjo in preklinjata policiste ter z razdalje dveh metrov mečeta v kordon, kar jima zanese po roke. Policisti onkraj ograje za svojimi prozornimi ščiti delujejo skrajno mirno. Eden, v katerega je letelo še posebej veliko predmetov, se je celo nasmihal. Tuji novinarski mački, ki so videli že marsikateri ulični spopad, se nad ravnanjem policije niso mogli dovolj načuditi, češ, take popustljivosti še niso videli. Sam bi tokratni nastop policije vendarle ocenil kot redko pametnega in skoncentriranega. Kot pravijo sami, so se držali pravila sorazmernosti, dejstvo, da so ranjeni predvsem iz njihovih vrst, pa govori njim v prid. Vedeli so, s kom imajo opravka. "Da ti ne bi prišel v vrtec," je vodnik psa odbrusil mladostniku, ki je s svojo ekipo provociral, da policija zlorablja živali. Posebnost sredinega revolta je tudi ta, da uniformiranih policistov, ki so s psi stali med demonstranti, nihče ni napadel. Še več. Ko so aretirali neko mladenko, ki se je pred njimi namenila pobrati kamen, da bi ga zalučala v njihove kolege onstran ograje, so drugi demonstranti to sprejeli brez reakcije, kot nekaj normalnega.
Študentski šefi na kombiju so se vdali in za tiste redke, ki so jih slišali, v slovo povedali: "Zaključujemo ta štrajk, ker ga ne moremo več obvladati in uničujemo parlament." Zakaj kamenje, vprašamo Zasavca v uniformi domoljubov, torej s panterjem na majici: "Da pridejo malo k pameti. Naj se postavijo v našo situacijo. Vsako seminarsko moram plačati. A ti kamni niti ne pomagajo. Morali bi priti noter." Do tega trenutka je bilo na parlamentu razbitih že štirideset šip. "Vseeno jim je neslo bolj v levo," opazi Vojko Kogej, prav tako prisotni šef vesoljske agencije in predsednik ARK Vladimir M. Komarov, lastnik prvega slovenskega predmeta v vesolju (značke kluba), ki z Zoranom Jankovičem še vedno bije bitko za to, da bi lahko obdržal skromne prostore v Dravljah.
V resnici je bila razbita predvsem leva stran zgradbe. Okoli 15.40 je bilo med tistimi, ki so stali točno nasproti vhoda v parlament, zaznati upad energije. Vzkliki "Malo vas je, pičkice", ki so bili to sredo pred parlamentom najbolj pogosti, ter leteče granitne kocke so postajali vse redkejši. Medtem je na vzhodnem delu Šubičeve še vedno vrelo. Malemu Aljažu iz Sladkega Vrha se je mešalo od zabavnosti, ki jo je ponujala možnost, da z razdalje treh metrov na polno meče v policijske ščite vse, kar mu pride pod roko. In vzklika "Maribor v srcu, uaa žabarji" ter podobne navijaške standarde. Zabaval se je tudi Denis iz Murske Sobote, na videz sicer povsem priseben tip, ki za običajno dober petkov žur vendarle potrebuje solidnih 50 evrov in je tudi prejemnik štipendije, a ga je orgija brez dvoma ponesla. Kaj je bilo podgani, ki je navkljub trušču prišla iz kanala ter pobegnila med nogami zbranih, ni jasno.
Večerna poročila so bila polna analiz. Da so bili dijaki pijani in da naj bi šlo za organizirane skupine. Po zaznavah podpisanega nič od tega ni bilo prav res. Pijanih je bilo izrazito malo in tudi policist, ki je zvečer na poročilih podajal stanje, je dejal, da je bil zaradi prekrška o kršenju javnega reda in miru pod vplivom alkohola pridržan samo eden od štiridesetih. Tudi v subkulturnem smislu so si bili udeleženci skrajno različni. Od deklariranih desničarjev do levičarjev, vmes pa množica sredinskih neodločencev, ki so podlegli vzdušju. Ne, niti alkohol niti zavestna politična drža nista bila odločilna. Šlo je preprosto za radost razbijanja. Radost tega, da razbiješ šipo na parlamentu ali da vržeš kamen v policista, pa ta ne odreagira.
Zgolj druga plat skrajnega konformizma se je manifestirala. Konformizma, ki mladcu omogoča, da je en dan v modno rutko ter kapuco zamaskirani ulični bojevnik oziroma huligan, že dan kasneje pa v metuljčku in reklcu pri babici posluša piano koncert sestrične za ožji družinski krog ter govori izborno slovenščino. Konformizma kot podleganja možnosti, da razbiješ stanovanje gostitelja zabave zgolj zato, ker razbijajo vsi. Konformizma, ki je hranjen in negovan s "happy hour" vodkami v kafičih ob šolah ali na maturantskih izletih v Grčijo, vendar pa je tudi vedno sposoben pojamrati o preobremenjenosti. Kako tudi ne? Njihovi starši in vzgojitelji so vendarle sodobni in napredni ljudje, ki zavračajo represijo. Konformizma, zaradi katerega so najbolj množične "štala" zabave v mestu Cvičkarija, Mortadelijada, Škisova tržnica in podobni zbori, najbolj na polno obratujoč klub v mestu pa KMNŠ. Konformizma, ki je iz čiste zajebancije, ker je nekaj modelov v zadnjih vrstah začelo neodgovorno sejati paniko, povzročil tragedijo v Lipi. Konformizma, ki ga študentski šefi v strahu, da bodo izgubili zares silne denarje, speljujejo na svoj mlin, katerega temelj pa je vendarle tudi v lakomnosti šolnikov, ki mularijo, namesto da bi ji predajali znanja, vredna naziva intelektualec, učijo larifarije in za to še pobirajo denar.
Gospod minister Svetlik je na primer kar nekaj let vodil FDV in ga spremenil v komercialno precej uspešno ustanovo. No, če še ne ve, ta šola slovi po študentkah, ki so dosegle kak naslov misice, oziroma kot pridobivalnica diplom, zato da se lahko punce bolje poročijo. In zdaj je zgrožen. Res ni razloga.
Prevlada duha konformizma se je izkazala tudi, ko si šolski minister Golobič na teve soočenju ni mogel privoščiti šefici študentov Šobi reči, kar je rekel njegov kolega Gantar, namreč da bo morala prevzeti odgovornost. Odgovornost za kaj? Na primer za to, da je bila sestava protestnikov izrazito dijaška. A zmagoviti duh konformizma ni popoln odgovor. Vsaj še nekaj se je zgodilo. V sredo se je manifestiralo to, da mladi Slovenci nikakor ne živijo več v zablodi, da smo vsi kot bratje in sestre, da obstaja neki skupni nacionalni interes, ki ga na primer simbolizira parlament. Kajti iz časov, ko je ta še obstajal in kot tak prikrival raznorazne malverzacije, so nekateri izšli bistveno bogatejši kot drugi. To opazijo že šestletniki, kaj ne bodo dijaki.
Z drugimi besedami. Če je do teh demonstracij družbena lastnina kot neki nepresežen miselni ostanek iz časov socializma še veljala za sveto in nedotakljivo, so te demonstracije pokazale, da temu ni več tako. Dobro je čutil stari prijatelj z amputirano nogo. Prelomen dan. In če je tako, ni razloga, da bi bila policija naslednjič še tako mila. Pa smo tam. V zreli parlamentarni demokraciji.
