Gre preprosto za to, da bi si izbruh majhnega islandskega vulkana s težko izgovorljivim imenom Eyjafjallajökull zaslužil kvečjemu drobno novičko na zadnji strani dnevnega časopisa ali med zanimivostmi ob koncu večernih TV-poročil... Če svet ne bi bil tako transportno globaliziran. Dejstvo, da bi bili negativni učinki vulkanskega izbruha bistveno manjši, če krater vulkana ne bi bil pokrit z ledenikom in če veter ne bi tako neugodno pihal proti jugu, ne spremeni bistva - do tako globalnih negativnih ekonomskih učinkov je prišlo zgolj zaradi močne transportne globalizacije sveta. Brez nje bi bili negativni učinki izbruha minorni.

Naj pojasnim. Islandski vulkan Eyjafjallajökull je kar aktiven vulkan. Dokumentirano je bruhal v letih 920, 1612 in v letih 1821-1823. Njegov zadnji izbruh v letih 1821-1823 je povzročil nekaj resnih negativnih posledic, vendar omejenih na Islandijo. Ob vseh drugih enakih pogojih (moč izbruhov, ledeniška struktura kraterja, smer vetra...) in njihovi medsebojni kombinaciji bi bili učinki tokratnega izbruha Eyjafjallajökulla še vedno minorni, če bi se zgodili v 19. stoletju. Toda po drugi strani imajo pomembno vlogo v dogodku tudi drugi dejavniki. Če krater ne bi bil pokrit z ledom, izbruhi vulkana ne bi bili tako visoki in oblak se ne bi tako hitro razširil v takšne višine. Če bi veter pihal proti severu, oblak do Evrope ne bi prišel. Če bi bila Islandija na južni polobli, bi bil učinek povsem drugačen kljub transportni globalizaciji. Gre za niz neodvisnih dejavnikov, ki so v medsebojni interakciji dali tovrstne negativne učinke. V neki drugačni medsebojni interakciji bi lahko dali bodisi bistveno manjše bodisi še večje negativne učinke.

Zanimiva je prav ta kombinacija lastnosti dogodka in zunanjih okoliščin, ki nas hitro pripelje do znanega "metuljevega učinka". Metuljev učinek je koncept iz teorije kaosa, ki pravi, da lahko majhne razlike v začetnih pogojih nekega dinamičnega sistema privedejo do zelo velikih variacij v dolgoročnem obnašanju sistema. Zelo popularno in površno povedano, metuljev zamah s krili v Braziliji bi lahko sprožil tornado v Teksasu.

Živimo v svetu velike negotovosti. Majhne spremembe v družbenem sistemu ali gospodarskem okolju lahko povzročijo - v interakciji z naključnimi dogodki - zelo nepredvidljive učinke. Vzemimo kot primer sedanjo finančno in gospodarsko krizo. Danes boste težko srečali koga, ki ne bi menil, da so krivci zanjo ameriški bankirji, ki so se brez pravega nadzora igrali z denarjem. Toda ekonomska stroka si je bila zadnjih dvajset let edina, da močna regulacija finančnega sistema negativno vpliva na gospodarsko rast. Rajan in Zingales sta v eni izmed najbolj citiranih raziskav, objavljeni leta 1998, pokazala, da države, ki so finančno bolj globalizirane (so bolj finančno integrirane z drugimi državami), hitreje povečujejo svoj BDP. Iz obojega sledi, da naj države, če želijo hitreje rasti, sprostijo regulacijo finančnega trga in rast v čim večji meri financirajo s finančnimi tokovi iz tujine. In oboje povsem drži, toda v kombinaciji z drugimi dejavniki je privedlo do neverjetno škodljivih globalnih učinkov.

Do sedanje finančne krize v ZDA najbrž sploh ne bi prišlo, če ne bi bilo prejšnje gospodarske krize iz let 2000-2001, ko se je razpočil ameriški tehnološki kapitalski balon in če ne bi prišlo do bombnega napada na dvojčka WTC septembra 2001. Ameriške zvezne rezerve so v želji pomagati ameriškemu gospodarstvu k čim hitrejšemu okrevanju znižale vodilno obrestno mero na zgodovinsko nizko raven enega odstotka. Deregulirane ameriške banke nenadoma niso vedele, kam z vso to presežno likvidnostjo skorajda zastonj denarja. Da bi se ga znebile, so dale kredite vsem, ki so premogli vsaj osebno izkaznico. Kasneje so uvidele, da so ga morda dale tudi dolgoročno nesolventnim posameznikom, zato so se "zavarovale" z izdajo obveznic s kritjem v hipotekah na stanovanjih in te obveznice veselo prodajale naprej. Donosnost obveznic je bila ob nizki vodilni obrestni meri izjemna. Najprej so okužile ves ameriški finančni sistem in nato še evropskega. Zgodba se je sesula, ko so ameriške zvezne rezerve začele dvigovati obrestno mero, da bi ohladile pregreto gospodarstvo, in je odplačevanje kreditov postalo predrago za tiste z nizkimi dohodki.

Je torej za svetovno finančno krizo kriva finančna globalizacija sveta? Ja, toliko kot transportna globalizacija za negativne učinke na letalske prevoznike po izbruhu vulkana Eyjafjallajökulla. Globalizacija nima nič s tem, globalizacija je bila zgolj medij, skozi katerega so se začetni negativni impulzi hitro razširili. Je morda kriva deregulacija finančnega sistema v ZDA? Ne, če ne bi ameriške zvezne rezerve tako močno pocenile denarja, tovrstnih posledic ne bi bilo. In tako naprej. Ne, pravega krivca je treba iskati v negotovosti, ki je - tako kot pri izbruhu Eyjafjallajökulla - v kombinaciji z drugimi neodvisnimi dejavniki privedla do nepredvidljivih posledic.

Ključ je, tako v naravi kot v ekonomiji, v negotovosti. Zadnjih osem let se s kolegi intenzivno ukvarjamo z vprašanjem dinamike rasti izvoznikov. V osnovi naj bi bila zgodba preprosta. Podjetje, ki je dovolj produktivno (ima dovolj visoko maržo na svoje proizvode), da si lahko privošči plačati vstopne stroške na tujem trgu, bo začelo izvažati. Ameriški kolegi si ne delajo skrbi, delajo s predpostavko, da izvoznik takoj začne izvažati vse proizvode, ki jih ima, in na vse tuje trge hkrati. Toda resnica je daleč od tega. Na populaciji slovenskih izvoznikov opažamo, da že po prvem letu polovica novih izvoznikov preneha izvažati in da jih po desetih letih izvaža le še tretjina. Mnoge "izlet v izvozno avanturo" popolnoma finančno izčrpa in propadejo. Hkrati opažamo, da večina izvoznikov začne z izvozom zgolj enega proizvoda na en tuji trg, osemdeset odstotkov jih začne z izvozom na enega ali dva tuja trga. Jasno, boste rekli, izvoz je drag, novi izvozniki so večinoma majhna podjetja, ki si ne morejo privoščiti, da bi hkrati plačala vstopne stroške na veliko tujih trgov. V redu, pa naredimo eksperiment. Denimo, da izvoznikom umaknemo omejitve pri financiranju izvoza, ki jim ga povzroča njihova majhnost, in jim damo neomejen dostop do bančnih kreditov. Če prejšnja zgodba drži, bi morali opaziti mehanistično linearno povezavo med povečanjem zadolžitve podjetja in povečanjem izvoza. Toda v resnici opazimo takšno povezavo samo pri velikih izvoznikih. Pri majhnih in tudi srednjih pa opažamo povezavo v obliki narobe obrnjene črke U. Kar preprosto pomeni, da po določeni točki dodatna zadolžitev ne prinese več dodatnega izvoza, ampak nasprotno.

S kolegi se še vedno "prepiramo" o tem, kako to razložiti. Imamo dve razlagi, obe pa temeljita na negotovosti. Prva pravi, da so mnoga majhna podjetja, ki so se dodatno zadolžila za izvoz, doživela na posameznem izvoznem trgu neuspeh, zato so se s trga umaknila, ostal pa jim je dolg. Velika podjetja imajo neke vrste zavarovanje v številnih proizvodih, ki jih izvažajo. Če jim spodleti pri enem izdelku ali na enem trgu, jim še vedno ostanejo prihodki od prodaje drugih izdelkov. Majhna podjetja z zgolj nekaj izvoznimi izdelki takšnega zavarovanja nimajo, zato je vsaka napaka lahko usodna. Druga razlaga pa pravi, da so majhni podjetniki zelo previdni glede odločitve za povečanje izvoza, saj se zavedajo negotovosti uspeha, zato se "samoomejijo" glede najema bančnega kredita. Le redki si upajo tvegati visoko zadolžitev, če že, pa to v povprečju ne pomeni izvozne ekspanzije, ampak prej nasprotno.

Najbrž gre za kombinacijo obeh razlag. Toda bistvo obeh ima svoj temelj v negotovosti. Kljub načeloma enakim začetnim pogojem imajo "srečo" na trgu le nekatera podjetja. Zato bodo le redka podjetja zrasla na raven velikosti Gorenja, da bi zaposlovala nekaj tisoč ljudi in izvažala na več kot sto trgov. Verjetnost, da bo katero izmed sedanjih podjetij v tridesetih letih zraslo na velikost Gorenja, je približno ena proti sto tisoč. Pa čeprav imajo vsa približno enake robne pogoje poslovanja. Bistvo je v drobnih začetnih razlikah med njimi (specifične lastnosti proizvoda ali trženjske razlike) in v negotovosti trga, ki se nasmehne le nekaterim. Uspe le peščici. Le tako je mogoče pojasniti, zakaj je denimo z glasbenim mp3-predvajalnikom uspelo le Applu (iPod), ne pa denimo Sonyju in kopici drugih ponudnikov podobnih proizvodov. Za nazaj se zdi uspeh Appla samoumeven, toda vnaprej je bilo to nemogoče predvideti.

Če se danes jezite in krivite globalizacijo ter Ameriko in Kitajsko za vse naše tegobe, pomislite še enkrat. Brez globalizacije in odprtih tujih trgov za naše proizvode in storitve bi danes živeli na ravni blaginje izpred enega stoletja. Z globalizacijo, trgovinsko, kapitalsko, finančno in tudi transportno, ki ima v splošnem izjemno pozitivne učinke, pa smo hkrati ves čas na prepihu in izpostavljeni tveganju. Ob nizkih cenah računalnikov se moramo hkrati boriti s poceni kitajsko konkurenco pri drugih izdelkih in se bati ameriških gospodarskih ciklov. Ob ugodnostih, ki smo jih deležni, moramo hkrati računati s povečanim tveganjem. Ni gotovosti, obstaja zgolj stopnja verjetnosti dogodkov. Ki je lahko predmet dolge strokovne diskusije.

Pa nam tudi ta čisto nič ne pomaga. Že danes lahko z veliko gotovostjo napovem, da bo naslednja gospodarska kriza svetovnega formata nastopila med letoma 2017 in 2020. Takrat bomo soočeni s podobnimi posledicami in podobnimi dilemami glede rešilnih ukrepov. In s podobnimi družbenimi diskusijami o koncu kapitalizma. Pa to vedenje ne meni ne komu drugemu prav nič ne pomaga. Krizam se ni mogoče izogniti, pa naj še tako skrbno načrtujete. Ni se jim mogla izogniti nekdanja Jugoslavija s petletnimi plani niti nekdanja Sovjetska zveza s še bolj skrbnim planiranjem in avtoritarnim vodenjem. Svet je nepopoln, trg je negotov in razvoj je nepredvidljiv. In več ko je trgov, več ko je igralcev na njih in bolj ko so ti trgi med seboj povezani, bolj kompleksna postaja situacija in bolj nepredvidljiv je razvoj.