Toda ob tem se dogaja nekaj zloveščega! Najprej gre za popolno odsotnost pietete do žrtve. Človek, ki se ni dobro počutil v svojem telesu, je bil nesrečen človek, ki je umrl strašne smrti. Do njega naj bi imeli vsaj malo sočutja. O tej dimenziji dogodka v naših medijih skorajda ni sledu. Nasprotno, s pravim sladostrastjem se nekateri novinarji in "novinarji" izživljajo nad dogodkom in osebno nad žrtvijo samo. Ne le morala, pieteta do mrtvega je popolnoma odpovedala. Živi se "hranijo" z mrtvim. Že narodni pregovor pravi: "O mrtvih vse dobro!" Pieteta do mrtvih je temeljna dimenzija vsake etike. Pri nas je že zdavnaj v "pozabi" in tudi v tem konkretnem primeru je umanjkala.

Druga raven so politične manipulacije dogodka. Je že prav, da se razkrijejo vse naveze in zveze, ki so botrovale preprečitvi usmrtitve nevarnih psov - ker to zadeva ravnanje države - toda neka mera je potrebna, da ne bomo res zrahljali in ali celo uničili vse naše družbenosti in politične vezljivosti. Opozicija je pograbila tragični dogodek za splošni napad na pozicijo. Pravzaprav ne izbira metod: zaradi odlikovanja Ertla bi zrušila predsednika republike, zaradi "garažne afere" kmetijskega ministra (pri čemer se je ugriznila v jezik, saj se je v zadevo s psi vmešal prejšnji minister za kmetijstvo, g. Jarc!), zaradi česar koli drugega bi odpoklicala posamezne ministre, zrušila bi ministrico Katarino Kresal zaradi njenih osebnih vezi in sorodstev in še koga skratka, vlado v celoti. Očitno se ji na oblast tako mudi, da ne izbira sredstev.

Skušnja Edvarda Kocbeka

Ne nameravam braniti ministrice Kresalove, saj o njenem spornem delovanju nič ne vem, bolje rečeno: obstajali naj bi indici, dokazov pa ni. Pravzaprav so edini dokazi njen partnerski odnos z odvetnikom Mirom Senico in sorodstvene vezi z mamo, stricem in kdo ve še s kom. Govori se, da je njen partner Miro Senica "kupil" stranko LDS in da bo morala sama zato odplačevati ta "dolg" svojemu "zaledju". Ne rečem, da te vezi ne zbujajo dvomov v njeno ravnanje, toda eno so dvomi, drugo pa zahteve po odstavitvi. Na misel mi prihaja skušnja Edvarda Kocbeka, ki je s strani komunistov slišal naslednjo sodbo: "Subjektivno si že v redu, toda objektivno si sumljiv!" In tako so z njim tudi ravnali.

Sama izhajam iz načelnega stališča, da je človek kot oseba svoboden v svojih odločitvah in ravnanju. Vsak hip se odloča glede na svoja etična merila. Ali bo Kresalova "odplačevala" svoj "dolg" sponzorjem za svoj politični položaj in kako ali ne, je odvisno od nje same. Ali se bo obnašala odgovorno do funkcije, ki jo opravlja in torej do same nacije, ali ne, je oziroma bo njena odločitev. Če morda že odplačuje svoj "dolg", morajo za tako obtožbo obstajati dokazi. Sama je še nisem ujela na laži. Laž je prva indikacija za nemoralno ravnanje. Ko jo bom na laži ujela, bom tudi sama za to, da jo parlament odstavi. Želim pa si, da bi zdržala v etični drži - tudi zato, ker v nekaterih atakah nanjo slutim tudi pravo mačistično nastrojenost.

Se pravi, da se boljševiške manire, bolje rečeno avtoritarne ali celo totalitarne, pri nas še kar uveljavljajo kot samoumevna politična metodologija. Ob tem velja še opozoriti na dvojna merila: če je dovolj že sum o neprimernem opravljanju svoje funkcije, potem bi moral biti Karel Erjavec razrešen zaradi svoje vloge pri aferi Patria in zaradi laganja, ne pa "zaradi kant za smeti"! Če bi ravnali zgolj po domnevah in sumih, Janez Janša, ki je bil nedvomno aktivno vpleten v trgovino z orožjem v devetdesetih letih, niti kandidirati za poslansko mesto ne bi več smel.

Politična manipulacija "garažne afere", ki si jo je dovolil Janez Janša v svojem razmišljanju na spletni strani SDS, pa je spet v njegovem slogu. Med drugim pravi: "Mučna in tragična smrt pripadnika levičarske elite je razgalila delovanje mafijskega omrežja, ki omogoča ljudem brez vesti stanje, v katerem je vse dovoljeno. Dobesedno vse. Niso jim dovolj samo zlorabe sistema in ljudi, pred njimi niso varne niti domače živali."

V čem je metodološka napaka tega razmišljanja? V posplošitvi nekega dogodka. Iz dejstva, da je bil pokojni zdravnik Baričevič "pripadnik levičarske elite", se njegova domnevna (končnega poročila še ni!) zloraba domače živali prenese, posploši in zatrdi kot način delovanja pripadnikov levice sploh! Pripadnikom levice kot takim je dovoljeno (si dovolijo) vse, ni jim (množina!) dovolj zloraba sistema, pred njimi (množina) niso varne niti domače živali! Ta metodološka napaka je ideološkega izvora s premišljenim političnim namenom: diskreditirati levico kot tako in v celoti.

Nedopustno posploševanje

Da bi prikazala absurdnost take ideološke posplošitve, naj navedem primer: enako bi bilo, če bi kdo trdil, da pedofilija spada k duhovnikom kot takim: "pred njimi niso varni niti otroci". To bi bilo nedopustno posploševanje, čeprav je vse več indicev, da je res med duhovniki relativno veliko pedofilov. Toda večina duhovnikov vendar vestno opravlja svoje duhovniško delo.

Drugače rečeno: krivde so vedno individualne. In treba jih je dokazati. Vsako posploševanje je ideologizacija - ki nikoli ni brez namena. Običajno političnega.

Od tod, iz politične manipulacije izhaja tudi politični žargon desnice. Tako ima na primer uvodnik v Reporterju (22. februar) naslov Rdeče krdelo. Govori pa seveda o levici. Levica ni levica, ampak krdelo. Glede politične kulture smo res na psu…

Toda Janša gre še naprej v svoji ideološki manipulaciji! "Žegnana voda, s katero so poškropljeni pripadniki izbrane tranzicijske elite, pa ni prozorna, temveč rdeče obarvana. Je kri. Življenjska tekočina žrtev velikega zločina, prelita zaradi koristi povojne komunistične avantgarde in njihovih dejanskih in političnih naslednikov, ki sestavljajo večji del današnje tranzicijske elite. Če je bilo njihovim biološkim in političnim prednikom dovoljeno najprej moriti, nato pa še drastično kršiti človekove pravice brez kazni, potem ni nobenih ovir, da kraje, zlorabe in vsakovrstna sprevržena dejanja ne bi bila dovoljena njim. Vse je dovoljeno in še več. Je celo nagrajeno. Če je nekdo leta 2009 dobil visoko državno odlikovanje za vodenje zločinske in teroristične organizacije ali dobro plačano službo v sedanji vladni administracij zaradi nekdanjih podobnih zaslug, potem ni vrag, da čez leta ne bi padlo tudi kako odlikovanje za uspešno divjo privatizacijo, izigravanje pravne države ali za kak spretno izpeljan stečaj v Elanu ali Usnjarni Vrhnika. Zato le pogumno naprej. Če si sin ali vnuk ali nečak nekdanjega partijskega šefa ali oznovskega likvidatorja, potem lahko kot stečajni upravitelj posluješ tudi s svojo lastno firmo in to krepko zaračunaš. Imaš več možnosti kot drugi, da postaneš predsednik računskega sodišča, ustavni sodnik, predsednik RTV, urednica časopisa, sodnik ali diplomat."

Iz Janševih besed udarja sarkazem, ki je utemeljen na manipulaciji. Gre za ideologizacijo posameznih pojavov, pomešanih z dejstvi, da namreč krivda za povojne pomore res še ni eksplicite obsojena in simbolno dovršena, da so mnogi potomci in ideološki dediči nekdanje partijske nomenklature tudi del današnje oblastniške elite, itd. Toda temeljno, kar je razvidno iz citiranih misli, je posploševanje partijskih krivd in grehov na današnjo levico kot tako. Gre za demoniziranje levice, s čimer ji pisec hoče načelno odvzeti legitimnost in moralno podobo. Vsem - tudi tistim, ki že po svoji starosti ne morejo biti krivi za povojno "rdečo tekočino", ki je res tekla in se iztekla v zemljo. Ob tem Janša seveda zamolči "rdečo tekočino", ki je med vojno tekla po krivdi okupatorjev in kolaborantov. Kri ni tekla samo zaradi ene strani. In Janša seveda spregleda tudi ravnanje desnice po osamosvojitvi, konkretno njegove vlade, ki je soodgovorna za pospešeno "tajkunsko" privatizacijo in za kar nekaj mafijskih navez.

Ideologizacija je možna z dveh ravni: ali s splošne ravni sklepaš na posamezno, osebno raven (v primeru Kocbeka: subjektivno dober - objektivno kriv) ali s posplošitvijo posameznega ravnanja na vse pripadnike iste politične opcije ("pred njimi niso varne niti domače živali"). V obeh primerih gre za demoniziranje konkretnih ljudi.

Najhujšo demonizacijo doslej sem slišala od nekega svojega demosovskega kolega, ko je ob diskusiji o 55. členu ustave nekega dne prišel do mene, ves razburjen, rekoč: "Ni jim bilo dovolj, da so po vojni pobijali, zdaj hočejo še uzakoniti splav, da bodo ja uničili slovenski narod." Presenečena sem obstala ob tej paranoični logiki, ki je - mimogrede - pozabila, da so ubijalci v Hudi jami in drugod še malo prej sami tvegali lastna življenja za osvoboditev in ohranitev slovenskega naroda izpod okupatorja in njegovih sodelavcev. Ob vsej moralni zgroženosti in obsodbi povojnih pobojev tega ne smemo pozabiti.

Resnici na ljubo tudi Janša na videz ne daje vseh levičarjev v isti koš, saj zahteva: "Za začetek globinskega zdravljenja slovenske družbe bo moralo v tranzicijski levici priti do jasne ločitve duhov - zločini da ali ne, zlorabe da ali ne. Ne samo na načelni ravni, ampak tudi v sprejemanju posledic. Zgoditi se bo morala tudi organizacijska ločitev. To, kar danes večinsko predstavlja tako imenovani tranzicijski trojček, ki je tudi sinonim za aktualno vladno koalicijo, je trden ideološki konglomerat, čez katerega je Slovenija v demokratično Evropo pretihotapila čaščenje diktatorjev, totalitarnih simbolov ter represivnega aparata komunistične ureditve." (Poudarila S. H.) Janši se nehote, brez refleksije zapiše temeljna postavka slovenskega državljanskega razdora, ki jo je ubesedil dr. Anton Mahnič koncem 19. stoletja: ločitev duhov! Ločiti se na prave in neprave, na dobre in zle, na posvečene in preklete - to je Mahničeva in boljševiška ideološka "dediščina". Ločiti se na "naše" in "njihove". Ločiti zrno od plev, je zapisal Janša v Premikih. Nekdo je zrno, drugi je plevel.

Kaj ima Janša prav

Janša ima seveda prav, ko opozarja na dogajanje v preteklosti in na simbolno še neurejene "račune", toda krivdo je treba poosebiti in kaznovati krivce, ne pa ločevanje duhov projektirati še za naprej in vnaprej. Če je že govor o "ideoloških dedičih", je mogoče reči, da je Janša v smislu zgoraj citiranih izjav še vedno dedič avtoritarnega dualizma mahničevskega kova, ki je kasneje, med vojno, izšel v klerokatolicizem (desnica) in na drugi strani v boljševizem (levica): oba sta temeljila na ločitvi duhov, oba sta svoj oblastni ekstremizem objektivirala v sočloveka, "sovražnika", klerofašizem v "sovražnika vere", boljševizem v "sovražnika delavskega razreda". Oba sta se zaganjala v spravo kot najbolj nedopustno metodologijo političnega ravnanja.

Kot rečeno, ima Janša v svojem analiziranju tudi marsikaj prav - škoda le, da se mu vse analize stekajo v ideologizacijo, v politično manipulacijo in demoniziranje svojega političnega nasprotnika! Zato je o njegovi politični metodologiji treba razmišljati ne glede na to, da s politično metodologijo današnje pozicije tudi ne moremo biti zadovoljni. Kajti Janša še ni prebolel poraza na volitvah 2008 in se že ves čas pripravlja na zmago na volitvah 2012, ko bo - če bo zmagal - zato nadaljeval politiko na podlagi svoje politične paranoje (politično paranojo razumem v smislu politične metodologije ravnanja, ne v medicinskem smislu, za kar nisem usposobljena). Težko je verjeti, da bo v prihodnje ravnal drugače.

Kot sem zapisala že v drugih člankih, velja, da mora država končno vsaj simbolno (če že ni mogoče sodno identificirati in sankcionirati konkretne krivce) zaključiti vprašanje povojnih likvidacij in posledic boljševizma pri nas in tako končati naš državljanski spor - zaradi ljubega miru in sprave, pa tudi zato, da bo zmanjkalo "materiala" za demoniziranje današnje levice, ob katere ravnanju moramo vendarle vedeti, da gre za ljudi današnjega časa. Razkriti pa mora tudi vse mafijske zveze in naveze (orožarsko, "garažno", zdravniško, energetsko, gradbeno in kdo ve koliko njih še), identificirati mora osebno odgovorne oziroma krive in jih sankcionirati. Osebno - ne nasploh!

Pri razčiščevanju vseh moralno in politično spornih zadevah pa se mora država in se moramo vsi ravnati po prastarih etičnih kriterijih, ki so štirje:

- svetost življenja (kamor spada odnos človeka do samega sebe in sočloveka, do vseh živih bitij in narave, ki nam je darovana kot ranljivo ravnotežje);

- posvečenost mrtvih (ne glede na to, kaj so bili in kaj so za življenja počeli);

- dostojanstvo človeka (kot končnega, zmotljivega bitja) in

- zlato pravilo (ne stori drugemu tistega, česar ne bi rad, da bi drugi storil tebi).

Kajti četudi ni Boga, ta etična merila, starejša kot vse religije (ki so jih vse kasneje prevzele v svoj nauk), obstajajo. Obstajajo v naši vesti in zavesti. V nas kot človeških bitjih. Vemo zanje! Prav zato lahko tudi detektiramo nesprejemljive pojave. Ni res, da smo kot narod moralno na dnu, krivi so vedno le posamezniki. Vsakdo sam odgovarja pred svojo vestjo in pred javnostjo. Prav zato, ker ni Boga, je človek za vse odgovoren sam. Toda zato ni preklet, je le ranljivo, minljivo, ganljivo človeško bitje.