"Tale jih pa ima kakih dvesto petdeset," se je oglasil lovec Marjan, ki je na kmetiji v Golišču prvikrat klal že pred kakimi dvajsetimi leti. Še vedno ni pozabil, kako so ga žingali, naslednji dan se je - s prašičem na zadnjem sedežu - prebudil kar v stoenki.

"Po mojem jih ima dvesto osemdeset," je menil Dario, medtem ko je bil Slavko prepričan, da bo prava teža nekje vmes.

"Nehajte," se je vmešal klavec Lojze, "bo žival vsa živčna!" In kot na njegovi roki dokazuje brazgotina, sled tridesetih šivov, zna živčna žival hudo pogristi.

"Uf, veš, kako! Od takrat zmeraj nosim najmočnejše gumijaste rokavice."

V dokaz je iz cekarja potegnil par zelenih rokavic ter na pručko lično zložil preostalo klavsko orodje - nože, kavlje, žice, strgala, kolofonijo za odstranjevanje ščetin, pnevmatsko pištolo in še kaj.

Ni še nataknil klavske zajle, ko je žival s strahotnim krulečim jokom zarezala v vetrovni mraz. Nekaj oči se je spogledalo, uprlo poglede v tla, medtem ko je pet parov rok razjarjeno bitje odvleklo na dovoz. Med vzkliki klavcev in prašičjim hreščanjem, ki je spominjalo na zloveščo burjo, se je nenadoma zaslišal kovinski strel in življenje nekega pujsa se je v hipu končalo. Jezik se je žalostno povesil iz gobca, oči so se še nekaj hipov obračale kot kroglice v fliperju, telo so premetavali tresljaji mišic… in potem je pujs nepremično obležal, kot da bi se zagledal tja nekam v zasneženo dolino. Anže mu je za slovo zaigral Ob koncu tedna, znamenito skladbo Franca Miheliča.

Črna kri

"Grozno, a ni?" se je zamislil Slavko, pravoverni mesojedec. "Ampak, kaj češ. Če hočeš klobase, mora biti tako." Preprosta kmečka logika, ki razoroži.

"Če se ne bomo podvizali," je objokovanje prekinila gospodarica, "ne bo nobenih klobas."

Čakalo je še obilo dela. Poskrbeti je bilo treba, da bodo za veliko noč na mizi mesnine in da bo še kaka klobasa ostala do poletja, ko pride na vrsto žetev. Toda koline, ta starodavni ceremonial, spremljajo tudi harmonika, nadvse okusna domača jedača in na litre alkohola. Dr. Janez Bogataj jim upravičeno pravi največji posvetni praznik slovenskega človeka. Naš se je začel z legendarno Avsenikovo Golico, nekaj šnopčki, tehtanjem mesne bere (natanko 257 kilogramov je pokazal jeziček merilne naprave), potem pa je bilo treba pujsa obesiti za noge. Lojze mu je ostro konico zaril tja nekam pod vrat, da je vroča kri brizgnila v plastično vedro. Pa še vse kam drugam: na snežno bel sneg, roke, čevlje, oblačila…

"U, kaka črna kri!" je vzkliknila gospa Tina. "Madona, je bil jezen!"

Kaj vse žival čuti, je jela praviti - ona, ki ga je skoraj leto dni trikrat na dan hranila s kuhano kolerabo, korenjem, žiti, krompirjem… "Samimi ta boljšimi stvarmi." A se vseeno ni strinjala s pomislekom, da se znajo negativna čustva okusiti celo v mesu. Da bi tako prešla v naša telesa, se ji je zdel popoln nesmisel.

Zatem je sledilo pranje in že je naš pujs romal v krsto, kot rečejo lesenemu zaboju, kjer so ga fantje natrli s kolofonijo, smolnato snovjo iglavcev, in polili z vrelo vodo, da bi mu s strgali, noži in lesenimi paličicami lažje postrgali kocine.

"Ma, je kosmat kot moja žena," se je krohotal zamejski vinar Franko in pulil kremplje, medtem ko so Anžetovi premrzli prsti zaigrali Slakovo Visoko nad oblaki, vaška psa pa sta radovedno, a previdno krožila okoli zaklane živali. Ko je birt Slavko poračunal z gospodarico Tino, smo pred traktorjem s prašičem vred postali za eno gasilsko, in že se je povorka odvalila v hrib na Lojzetovo domačijo, kjer je žena Nada nestrpno čakala s sestavinami za krvavice.

Boljša od viagre

"Kdo bo čreva pral?" je zanimalo Slavka.

"Jaz," se je javil Marjan.

"Lani sem jih jaz," se je spomnil gostilničar. "Še ves teden so mi roke po dreku smrdele!"

Na kocu sta se jih lotila Lojze in Franko, nekaj ur sta se bavila z njimi, jih previdno ločevala od sala, obračala, izpirala, čistila dreka... Za finale sta jih očedila še v snegu, zadnjo besedo pa je imel Marjan, ki jih je natrl z naribano repo.

"Ja, z repo," je odgovoril na začuden pogled. "Pravijo, da repa najbolje očisti naše črevesje, in tako je tudi s črevi živali." Pa še test, je rekel: "Če so res čista, ne drsijo. Če pa ti zdrsijo s prsta, potem jih treba še parkrat oprati."

Ampak prašičja čreva niso zadostovala; nekaj deset metrov so jih namenili krvavicam, za pečenice in salame pa so v kmetijski zadrugi v Jevnici nakupili 25 metrov govejih, ki jim prodajalka reče "zimske olagume".

"Goveja so boljša," je razjasnil Dario, "ker so debelejša in obstojnejša, prašičja moraš takoj uporabiti." Kot tudi jetra, ki jih je Slavko z obilo čebule najprej prepražil in koj postregel pridnim rokam, ki so v kmečki sobi sekljale sestavine za koline.

"Zelo malo robe bomo dali," se je odločil, medtem ko je v ogromnem loncu pred hišo mešal jušno zelenjavo, prašičjo glavo, kose kože, drobovine in kdo ve še česa. Recept je bil (kajpak da) tajna. "Vsak ima svojega," je pojasnil. In da je to stvar trenutnega navdiha. "Na Gorenjskem zmečejo toliko stvari v krvavice, da jih lahko režeš na cirkularko!" Sicer pa: več mesa, bolje bo, je še pristavil. "A nisi slišala prej po radiu, da je argentinska predsednica rekla, da je svinjina boljša od viagre?"

Toda, v kakšno obliko spraviti prašičjo viagro, se še vedno ni natančno vedelo: v krvavice, pečenice, salame… "Kaj pa vratovina, ti ne gre?" je spraševal Dario. "Kaj pa pleče? Pleče je ta boljši del. Ne bi dali eno v salame, drugo pa posušimo na burji, po naše?" Po naše je pomenilo po primorsko, natančneje, zamejsko. V Oslavju, prelepem kotičku Brd, kjer on, sosed Stanko ali gospod Joško stekleničijo zveneča macerirana vina, radi delajo stvari po svoje. "Ma, daj, naredimo kot en culatello!"

"Madona, morali bi imeti štiri prašiče, da bi naredili vse, kar bi hotel," je odvrnil gostilničar in se odločil, da bo letos poskusil meso dimiti in sušiti nekoliko drugače. "Lani so bile malo pretrde salame, predolgo smo jih pustili. Ampak pečenice bomo pa zdajle takoj probali. Še tople bodo, ko jih bom dal peči. A ni to nobel, no?!"

Domača tajna

Medtem ko so se moški ukvarjali s sekljanjem, lupljenjem, kuhanjem in drugimi kolinarskimi opravili, je gospa Nada v topli kuhinji pripravljala ješprenj, riž in proseno kašo. Slednja je bila namenjena za kožarice, našo skorajda pozabljeno kulinarično specialiteto. Iz kota sobe je prihajal glas televizijske voditeljice Ricki Lake, ki je bila (poleg fantov, ki so se prišli k njej vsake toliko pogret) njena zvesta družba. Na mizo je znosila žganje in vince ter med pripovedjo o desetih pujskih, dveh odojkih in treh kravah, ki so v hlevu, ponudila par dni stare kožarice in pečenice.

"So dobre?" jo je zanimalo.

"Odlične! Ampak pečenice so za en ck boljše," smo bili soglasni trije jedci. Bržkone bi še dolgo razglabljali o okusih, če ne bi klical šef, da je treba zmešati maso za krvavice in jih končno začeti polniti, saj je že padla noč. Kolega Andy se je kojci lotil dela, za debatno mizo pa ga je nadomestil bloger Boštjan, prav tako zaprisežen mesojedec. Ko je ob peči zagledal hlebec kruha, ki se je kameleonsko skril med polena, je takoj stisnil sprožilec.

"Anthonyja Bourdaina bi morali sem pripeljati na koline," je dejal. "To bi bila epizoda!"

Anthony obožuje tradicionalno, kmečko hrano. Še posebej tiste dele živali, ki se na sodobnih krožnikih znajdejo res poredko. Nedvomno bi znanega kuharja očarali tako s hrano kot z nekaj tiste obredne živalskosti, šnopsi in harmoniko. Doživel bi pravi slovenski deliverance. Prelepa ideja, smo se strinjali, z Lojzetom in Marjanom bi se krasno ujel. Ko bi prisluhnil še kdo na Slovenski turistični zvezi…

Dosti kramljanja, krvavice čakajo, nas je zbezala gospa Nada, in že smo se gnetli v prepolni sobi, prepojeni z vonjem svežega mesa. Masa, ki jo je gnetel Andy, je bila videti precej redka.

"Taka mora biti," je bil jasen Marjan.

"Še malo majarona," je pridodal Slavko, potem pa dolil par decilitrov chardonnayja.

"Najbrž je zato vsak recept domača tajna," se je zasmejal lovec.

Ščepec soli in masa je bila nared za pokušino. Ko sta Slavko in Marjan s kimanjem potrdila dobro opravljeno delo, je v jušnato zmes pomočil prst še Lojze.

"Mmm, dobro je, dobro," se je obliznil.

"Daj, poskusi," je ukazal.

Hm, ne hvala.

"Eh, pa menda ne boš taka reva!"

Če se temu tako reče… In bumf, mi je v usta porinil prst, prepojen z mešanico krvi, žitaric, zelenjave in mesa.

"Mmm, dobro," sem ponovila za Lojzetom, ampak v resnici nisem bila še čisto nared, da v usta stlačim kos pujsa, ki mu je še pred nekaj urami bilo srce. Preveč živo sem še čutila njegove vreščeče oči. Pa še blogerja Jaka Lahneja sem se spomnila. "Živali nočejo umreti," je zapisal po tečaju mesarjenja, "tako kot mi hlastajo za zrakom še zadnjo sekundo."

Najbrž je ponujeni alkohol tudi zato dobro del, ko pa me je birt pograbil in že stopetnajstič ta dan začel "Visoko nad oblaki leti srebrna ptica, si brišem solze sreče iz zgubanega lica...", je bila veselica popolna.

Krvavice, pečenice, kožarice

"Zig, zig, pa smo," je Lojze demonstriral izdelavo krvavic.

"Počasi, počasi, še enkrat," je prosil Slavko in prvo neuspelo krvavico stresel v polnilnik.

"Tega se v petih minutah ne boš naučil." Pa je vseeno še enkrat poskusil z navodili: napolniš črevo, obrneš; dvakrat naokrog, porineš notri, trikrat obrneš in to je to.

Toda sveže pečenim kolinarjem ni šlo kaj prida od rok, medtem ko jih je Lojze delal kot po tekočem traku. Sin klavca, kot je pojasnil, se je tega početja naučil že v ranih letih.

Tudi Marjan, prav tako sin klavca, je bil židane volje. "Koline delati je pravo veselje!" je oznanil, čeravno je njemu pleče najljubši del. "No, pa vratovino imam tudi rad." Debelina špeha pa dokazuje, kako pridna je bila gospodinja, je še razkril.

Medtem je zunaj brbotala godla, tradicionalna juha, ki spremlja barjenje krvavic. V Prekmurju poleg godle na furežu, kot rečejo kolinam ali prašični, postrežejo še s pečeno krvjo z dodatkom česna, poleg krvavic, pečenic in salam pa se v tistih koncih lotijo še ene tradicionalne jedi - tünke.

Naše izročilo pozna raznorazne klobase, med njimi imajo posebno mesto jetrnice, zasavska specialiteta, ki ji poseben okus daje kumina. Prašičje meso je tudi glavna sestavine šare, alpske juhe, ki se jo skuha iz kosov sušenega mesa, drobovine ter "svinjske zelenjave", torej korenja, krompirja, kolerabe in repe, brez pujseka ni niti pristne bujte repe in dandanes redkih, a čislanih ocvirkov. Letošnjo zimo so jih na tržnici v Osijeku prodajali po cenah, ki so jih gurmani vajeni odšteti za kilogram tartufov.

"Kam smo prišli," je pribil veseli Slavko. Kdo ve, morda bomo čez nekaj let na koline ponosni. Kot so Francozi na fete de la pele-porc ali po naše prašičji praznik. V Pirenejih enkrat na leto organizirajo celotedenski praznik, la Pourcaihade, kjer ponujajo nešteto različnih jedi, katerih glavna sestavina je svinsko meso. Le zakaj ne bi bili Podalpci ponosni denimo na zaseko, žolco, želodček, grajsko prato ali pečene mavžlje, meso svinjske glave, pomešano s kruhom, ajdovo kašo in začimbami, zavito v svinjsko mrežico? Če se Nemci dičijo z blutwurst, Francozi z boudin noir, Finci z mustamakkao, Angleži z black puddingom, Španci z morcillo cocido, smo tudi podalpski tradicionalisti lahko ponosni na krvavico. In še marsikaj, s čimer bi nasitili in očarali chefa Bourdaina. In čeravno bi bile bržkone njemu ljubše pri Lojzetu, bi mu jih ponudili tudi v bolj uglajenih oštarijah. V mikroporcijah jih znajo postreči s karameliziranimi jabolki in rezino ajdove kaše, Joško Sirk, eden največjih modrih tradicionalistov med zamejci, pa jih "po starem" skuha v kisu in servira s kupčkom polente.

Kolinarji smo jih jedli sveže kar se da. In uživali prav v vsakem grižljaju, pa čeprav nas je pozna noč še prehitro dohitela. Ob alkoholu in muziki, v zanosu dela, smo pozabili na oči prestrašene živali in se predali pristnim mesojedskim nasladam. Konec koncev je v naših krajih svinja prastar simbol plodnosti, ki so ga predniki povezovali s skupnostjo, obiljem in srečo. No, morda pa argentinska predsednica le ni bila tako daleč od resnice.