Do prejšnje sobote, ko so svetovni mediji in to še zdaleč ne le internetni! že najmanj dva dni zasipavali svetovno javnost z novicami o predstavitvi, komentarji o zmogljivostih in (potencialni) funkcionalnosti iPada, follow-upi o reakcijah konkurence in medijske industrije, strokovnjakov in navadnih uporabnikov ter background zgodbami o Jobsu in odpirajočih se frontah na relaciji Apple-Google, Apple-Adobe, Apple-Amazon.com, je slovenskim medijem uspelo objaviti le en in pol resnejši in kolikor toliko obširen tekst o iPadu. Polovičnega (ker je v kolumni šlo tudi za druge teme) sem napisal sam pred tednom dni prav tukaj, drugega ("pravega", "celega") pa Lenart J. Kučić v Sobotni prilogi Dela.

Značilno za Delov članek ne za avtorja, temveč za Slovence, za lektorje, za to psihopatsko slavistično obsedenost s prilagajanjem pravil čez trupla pa je, da so vsi omenjeni Applovi izdelki, njihove (zaščitene) blagovne znamke s predpono i- (iTunes, iPod, iPhone, iPad) zapisane kot Itunes, Ipod, Iphone, Ipad!

Današnja industrija in kultura blagovnih znamk sta polni včasih res bizarnih pogruntavščin, ki so namerno skregane z običajnim pravopisom (na čelu z angleškim), vključno s pravili (vrstnega reda) velikih in malih črk (glede na presledek med besedami). Če odštejem Nintendov Wii, so moji siceršnji favoriti v tej marsikdaj debilni disciplini avtomobili: SsangYong, (kia) ce’ed in (nissan) qashqai. (No, prav: tudi pri Renaultovem modelu vel satis moramo imeti prav poseben razlog, da nam zveni domače.) Ali bi se slovenščina morala temu prilagajati po svoje? Ne vidim razloga za to. iPhone, iPod, iPad niso prepoznavne blagovne znamke le v svoji fonetični podobi in ne le v Applovi zaščiteni tipografiji in v določenih velikostih, barvah in proporcih, temveč tudi v ortografskem smislu, z v oči bijočo stično malo začetnico pred inicialko. Če vidim napisano Iphone (ali tudi IPhone), vidim napako. Predvsem pa ne vidim nobenega razloga, da bi se lektorji kapricirali in težili, da na začetku stavka oziroma besede ne sme in ne more biti mala začetnica in šele potem inicialka. Še več! Delov lektorat je Applove blagovne znamke spremenil brez razloga, saj po slavistični logiki ne bi smeli sredi stavka zapisati niti Ipad, Iphone, ker imen izdelkov (četudi so blagovne znamke) v slovenščini ne pišemo z veliko. S tem se načeloma strinjam vendar s pripombo, da je to pravilo treba pred obličjem sodobnega potrošništva nujno revidirati, saj ni več tako jezikovno logično kot doslej. Predvsem pa se mi zdi to preneumno zato, ker nas lahko lastniki tujih blagovnih znamk po drugi strani po mili volji posiljujejo s tujimi jeziki v reklamnih besedilih (in to celo s slogani, ne s trademarki) recimo VW: Das Auto. Škoda: Simply clever. Zdi se mi škandalozno, da imajo za to vso pravno podlago v slovenski zakonodaji. Medtem pa picajzlarsko omejeni lektorji kao rešujejo, kar se rešiti dá, s potvarjanjem obstoječih in uveljavljenih blagovnih znamk.

Najbolj ažurni so bili sicer v Dnevniku. Neznan genij je oksimoronično namreč s svetovljansko zaplankanostjo že dan po predstavitvi na internetni strani zapisal: "Pisali smo že o iPadu, na predstavitev katerega so Američani čakali s takšnim navdušenjem, kot Slovenci čakamo na SP v nogometu."

A kaj vendar govorim o ažurnosti? Na Twitterju smo začeli razpravljati o iPadu že dan prej, nadaljevali na dan D do večernega overloada, ko je cel kup ljudi spremljal prenos v živo na TwitLive in vrsto live blogov iz kulturnega doma Yerba Buena v San Franciscu in tvital do onemoglosti. Na Twitterju sicer ni ravno prevladovala skepsa, se je pa seveda hitro pokazalo, kaj ljudje zamerijo Jobsu in njegovim pogruntavščinam.

Krona slovenskih reakcij na iPad pa je bil komentar nekega anonimnega idiota na mojo kolumno na Dnevnikovi internetni strani. Takole je zapisal: "Uporabniki Maca in podobnih precenjenih tehnoloških igrač so nekaj takega kot homoseksualci med filozofi v stari Grčiji. Oni niso bili homoseksualci zato, ker bi jih privlačil isti spol, ampak zato, ker niso želeli biti takšni kot navadna raja. Želeli so biti drugačni."

Apple pod Slovenci

Apple je v prvem (fiskalnem) kvartalu leta 2010 prodal 100 odstotkov več iPhonov, 33 odstotkov več računalnikov in 8 odstotkov manj iPodov kot v istem obdobju lani. Kljub temu je imel v Q1 kar 15,68 milijarde dolarjev prihodkov in s tem 3,38 milijarde dolarjev dobička kar je oboje Applov rekord. Recesija? Za Apple že ne.

Kljub svojim nespornim tehnološkim in finančnim uspehom pa je Apple Inc. svetovni market leader le v prodaji glasbenih predvajalnikov (in digitalne glasbe), še zdaleč pa ne v računalništvu. Leta 2009 je svetovni delež Applovih računalnikov, ki so dostopali na internet, znašal 9,68 odstotka (oziroma nekaj čez 10, če prištejemo še iPhone), medtem ko je delež naprav, ki delujejo na Windowsih (vključno z Windows Mobile mobilci), znašal 88,7 odstotka.

Delež Macov v Sloveniji je po podatkih IDC lani znašal 4,1 odstotka. Razlogi so evidentni. Prvič so Applove naprave v povprečju dražje od računalnikov drugih proizvajalcev. Dražje so povsod, toda v Sloveniji je to bolj odločilen faktor. A tudi če ne bi bile dražje, se delež verjetno ne bi bistveno povečal. Povprečen slovenski uporabnik ne bi uporabljal Maca niti v primeru, če bi mu ga ponujali za isto ceno kot HP-ja, della ali lenova, saj ima v glavi kup predsodkov, ki segajo od zmogljivosti do imidža. On hoče imeti računalnik, ki mu bo nudil veliko sadomazohističnih užitkov ob masturbiranju na nastavitve, nalaganje in posodabljanje programov, odpravljanje hroščev in izogibanje virusov itd. itd. Hoče imeti računalnik, ki mu bo že s številskimi podatki o zmogljivostih vzbujal zaupanje, ne da bi se sploh poskusil zanesti na lasten občutek in izkušnjo.

A to še ni vse. Vsak slovenski uporabnik računalnikov, ki je za Mace že kdaj slišal, za nameček gleda nanje s prezirom. In kot da niti to ne bi bilo dovolj, gleda s prezirom celo na Mac uporabnike! Spor med uporabniki Macov in Windows računalnikov je po vsem svetu ponarodela polarizacija, ki pa vendarle ostaja na nivoju tehnične folklore in družabne zabavljivosti. V Sloveniji pa ne. Slovenski uporabniki Windowsov Mac uporabnikom zamerijo izbiro računalnika kot osebni napad nase in kot osebno, človeško, socialno, skorajda moralno pomanjkljivost. Slovenski Mac user v očeh pisijaša že ne more biti kaj prida vsaj dokler ga nemara osebno ne spozna , ker da je to kupovanje teh precenjenih, predragih igračk za velike fante navadno preseravanje in zgolj želja, da bi izstopal iz povprečja za ceno tega, da na svojem računalniku ne more nič pametnega narediti (pa saj tudi nima kaj).

Tudi Mac userji si svoje mislimo o pisijaših, vendar to le redko naglas povemo razen če pokroviteljsko ne presodimo, da je treba odpreti oči kakšnemu labilnemu PC-nesrečniku.

Oni drugi pa ne. Tako kot potomci ali privrženci partizanov nikoli ne zamudijo priložnosti, da potomcem ali privržencem domobrancev vržejo naprej moralno oporečnost le-teh in obratno, seveda , se tudi Windows userji delajo kar naprej tako pametne, da se kadi. Še posebej, ko Apple dá na trg novo napravo. Tudi ko je Apple predstavil iPod, je bil vsak slovenski online PC-kmet bolj pameten od Steva Jobsa. Pa da ni Flash playerja, pa da ni kamere, pa da ni USB-vhoda, pa da je prevelik ali premajhen in pretežek, pa da je vse skupaj le nateg, pa v rit si ga naj vtakne, pa da lažejo glede baterije, pa da je itak blefer, pa ne vem kaj še.

V okolju s takšno tehnično kulturo je zato logično, da se bo vrlim uporabnikom zdel poken čemur ne morem reči drugače kot tamagoči za skonektane odrasle bistveno bolj uporabna naprava kot iPad.

Ampak ali ne govorimo tu o medijih?

Medijska računica

Slovenski tiskani mediji so se v boljših časih na tem hočeš nočeš omejenem trgu kar solidno znašli. Tudi v časih krize jim ne gre slabše kot tistim na velikih trgih. Bojim pa se, da se bo to neprijetno dejstvo poznalo vedno bolj, ko bo prehod od poslovnega modela mrtvih dreves k poslovnemu modelu (izključno) elektronske distribucije postal neizogiben. Blizu 200 prodanih izvodov dnevnih časopisov na 1000 prebivalcev je pri slabih 50 milijonih evrov oglasnih prihodkov še nekako zneslo. Toda koliko "izvodov" bo nekoč distribuiranih po elektronski poti in koliko bodo znašali oglasni prihodki?

Pustimo ob strani vprašanje, kako in kdaj se bo oglaševanje preselilo na internet. Toda recimo, da se bo, če in ko se bo preselila najprej distribucija. Predpostavimo, da bodo nekega dne tudi slovenski bralci za branje časopisov in spremljanje drugih medijev uporabljali računalniške tablice. Koliko jih bo imelo iPad? Po ceni 500 evrov? Deset tisoč? Številka se zdi neverjetna, čeprav je s stališča izdajateljev zelo majhna. Verjetno bi potrebovali najmanj desetkrat več uporabnikov, najmanj. Kdo bo to kupil? Predpostavimo, da se bo v naslednjih letih cena iPada znižala in da bodo na trg prišle tudi druge, cenejše naprave. Ali lahko pričakujemo, da bo povprečna cena tablic nekoč čez nekaj let, pet ali deset? znašala samo še 100 ali celo le 50 evrov? Morda. Toda morda bo za šparovne Slovence ki se tako spontano kot s pomočjo neprijaznih časopisov samih od branja le-teh vztrajno odvajajo tudi to preveč.

Kaj pa če se bodo časopisni izdajatelji in tudi drugi mediji morali začeti zatekati k marketinškim prijemom, ki so se jih doslej posluževali operaterji mobilne telefonije? Da bodo v zameno za naročnike morali začeti subvencionirati računalniške tablice, kot operaterji ponujajo cenejše, napol zastonj ali zastonj telefone? Je to kakšna smiselna računica? Kako pripraviti recimo vsaj četrt ali nemara pol milijona ljudi, da si omislijo računalniško tablico, pri tem pa jih v zameno za subvencionirano napravo prisiliti, da plačajo vsaj en evro ali morda dva na dan za konzumacijo vsebin? To bi zneslo med 75 in 300 milijoni evrov prihodkov od prodaje na leto in če k temu prištejemo še enkrat toliko oglasnih prihodkov, bi ta model navsezadnje še pil vodo. Ne smemo namreč pozabiti, da celoten slovenski oglaševalski kolač znaša okoli 500 milijonov evrov (bruto) pri čemer je delež tiska (dnevniki, priloge, revije) blizu 150 milijonov in da bi se del 300-milijonskega zneska, ki ga zdaj pobirajo televizije, tudi preselil na internet (oziroma na tablice). Seveda pa bi za to morali mediji preseči medsebojne, tako rekoč naravne konkurenčne pomisleke in ustanoviti nekakšen konzorcij za prehod na digitalno distribucijo, od katerega bi lahko vsi pobirali koristi.

Pol milijona uporabnikov iPada v Sloveniji? No, katerekoli tablice? Zveni neverjetno. Vendar priznajte, da si pred dvajsetimi ali še petnajstimi leti prav tako niste mislili, da bo nekega dne imel vsak človek mobitel!

Sam verjamem, da bo iPad uspel. Za poslovno uspešnost Appla se sploh ne bojim, a to na tem mestu niti ni bistveno. Postal bo obvezna oprema vsakega konzumenta medijev: tako kot je bilo nekoč pomembno že na zunaj, kateri časopis ste si zatlačili pod pazduho in šli čez mesto, bo zdaj iPad postal statusni simbol, s katerim boste dajali vedeti, da ste moderen in praktičen bralec in gledalec medijev. Nimam nič proti, da bo postal modna muha. To bo spodbudilo še druge proizvajalce, da bodo tudi oni dali na trg nekaj podobnega.

Internetne strani imajo bralno logiko, ki so jo mediji kolikor toliko osvojili. A tudi v najboljših primerih branje in gledanje (in poslušanje) ne dosegajo uporabniške izkušnje pri klasičnih tiskanih in elektronskih medijih. Konzumirati medije na internetu je po eni strani bolj praktično zaradi tako rekoč neomejene časovne in prostorske razpoložljivosti virov in dodatnih informacij, po drugi pa fizično nikakor ni tako komot kot branje časopisa ali gledanje televizije. Se opravičujem za izraz komot: s tem nočem trivializirati medijskega konzuma, toda komoditeta je dejansko nekaj, na kar smo v letih hitrega razvoja IT-tehnologij prepogosto pozabljali ali pa smo si jo začeli razlagati povsem drugače kot poprej. Seveda je komot biti na počitnicah ali na študiju v Avstraliji in brati novice iz Slovenije ali komunicirati s starimi prijatelji. Seveda je komot poslati služben email z laptopa, ki ga na plaži povežemo prek mobitela. In seveda je komot srebati kavo v zajtrkovalnici z brezžičnim omrežjem in z iPhonom prečekirati današnje časopise in video novice.

Toda ali je to res komot? Desktop računalnik je tako rekoč vedno nekje drugje, potem pa še moramo sedeti na stolu za mizo, kot da smo v službi. Prenosniki tehtajo od dveh kilogramov navzgor in jih vendarle nimamo kar naprej pri sebi (če jih sploh imamo). Mobiteli so priročna zadeva, toda ali lahko kdo pri zdravi pameti in še tako zdravim vidom trdi, da je branje in gledanje po internetu na tako majhnih ekranih komot? Še več! Internetna izkušnja na iPhonu je po zaslugi ta malega Safarija (še bolj kot ekrana) neprimerljiva z brskanjem na manj naprednih telefonih. To delam vsako jutro, to je zame že ritual, kot sem nekoč redno bral časopise. Toda ali je to res komot? Imam občutek, da se mi je v zadnjih desetih letih odkar so mobiteli postali kolikor toliko zmogljivi, odkar so dobili večje, barvne zaslončke in odkar so tako ali drugače povezljivi z internetom, vid opazno poslabšal. (Je tudi to oksimoron?) Pa se nisem branil velikih telefonov z velikimi ekrani!

Vsaka dosedanja konzumacija medijev na digitalnih napravah stacionarnih ali mobilnih je bila fizično neprijetna, naporna, nenaravna. Nenaravno je sedeti za pisalno mizo in brati časopis ali gledati televizijo z ekrana. Nenaravno je prenašati medijsko napravo, majhno in lahko kvečjemu po kriterijih prepričevalno-prodajnih strategij in v primerjavi s tistim, kar stoji na pisalni mizi. Nenaravno je brati tako majhne črke, da na triinpolpalčnem zaslončku neverjetnem le zato, ker smo še deset let nazaj imeli enopalčne in enobarvne! vidimo kar cel odstavek ali približno sto besed. Vse to nas je iz leta v leto fasciniralo samo zato, ker so prej nemogoče stvari, o katerih sploh nismo sanjali, postajale mogoče. Bili smo tako navdušeni, upravičeno navdušeni nad tehnologijo, ki nam je v marsičem olajšala življenje in povečala storilnost, da se nismo pritoževali nad tem, da to pravzaprav sploh ni bilo tako komot.

Renesansa računalništva

iPad lahko tu veliko pripomore. Njegov format je dovolj velik, da bo omogočal v pravem pomenu besede udobno branje in gledanje, obenem pa je dovolj majhen in lahek, da ne bo motil pri gibanju in prenašanju in da ne bo zahteval nenaravnih ali vsaj posebnih telesnih položajev med uporabo. Da ne gre v žep? Seveda ne. Ampak pozabite že enkrat na žepe. V čem je ta fascinacija ljudi z vžepljivostjo da lahko stvar spraviš v žep? To je še huje, kot da iPadu zamerijo, da nima kamere! Le kaj bi z njo? Jih še nimate dovolj? Kakorkoli, latinski pregovor omnia sua secum porto drži dandanes bolj kot kadarkoli. Vendar pozornim, klasično izobraženim bralcem ne bo ušlo, da žepi tu sploh niso omenjeni.

Še več! Šele naprava, kakršna je iPad, zna omogočiti zlitje fizičnih gibov, kakršnih smo se navadili pri branju časopisov in knjig in upravljanju z daljinskim upravljalcem televizorja. Prednost klasičnih medijev pred računalniki je v tem, da so za ukaze vedno zadoščale minimalistične kretnje rok listanje strani, majhen premik stran ali k sebi, levo ali desno, ali preprosti pritiski na nekaj gumbov daljinca, ki si niso bili več kot nekaj centimetrov vsaksebi.

Touchscreen ni nova zadeva, vendar jo je v funkcionalni obliki populariziral šele Apple s približno osemdesetimi milijoni prodanih iPhonov in iPod Touchev. iPad je še korak naprej: deloma zaradi velikosti, deloma pa zaradi tega, kar bi naj z njim počeli. Flipanje, listanje, skrolanje, zumiranje, odpiranje aplikacij, datotek, menijev z enim dotikom prsta je na tej površini skoraj podobno lahko kot za otroka, ki pri enem letu starosti nagonsko ve, kako naj obrne list, ne da bi ga kdo učil, in za otroka, ki zna pri treh letih polistati po iPhonu, izbrati priljubljeno igrico in dojeti ukaze v nekaj poskusih. To je to, čemur je danes popularno reči "intuitivno". Za dotik občutljiv ekran je trenutno največji možni približek listanju potiskanega papirja. Po drugi strani pa je iPad z razmerjem med dimenzijami zaslona in oddaljenostjo od oči torej z velikostjo, izraženo z ločnimi stopinjami točno ta, tako rekoč naravni velikostni razred, kakršnega smo navajeni pri gledanju televizije v dnevni sobi. Ljudem, ki računalnik že uporabljajo, se sploh ne bi bilo treba učiti uporabljati iPad. Tistim, ki ga ne, pa učenje za razliko od uporabe klasičnega, tipičnega računalnika ne bi bil noben problem.

Tudi računalniške tablice na dotik niso čisto nova zadeva, vendar se doslej niso prijele. Bistveni razlog ni ta, da so bile manj premišljeno zasnovane za intuitivno uporabnost kot iPad. Bistveni razlog je po mojem ta, da je računalniška industrija, sledeč prevladujočim uporabniškim navadam čeprav jih je nedvomno tudi sama ustvarjala in usmerjala , dajala na trg precej kontraintuitivne naprave. Navidez je uporaba računalnikov in (drugih) mobilnih naprav postajala vedno preprostejša, a le za tiste, ki so tehnično kulturo računalnikov že osvojili in novosti sprejemali kot reševanje starih problemov, pri čemer pa so nastajali vedno novi in novi.

In vendar: pri vsem tem neslutenem tehničnem napredku so računalniki kljub vsemu še vedno konfiguracija nekoč voluminozne, danes pač bistveno manjše, tanjše, malo bolj človeško (čeprav večinoma stereotipno) zdizajnirane škatle z zaslonom, ki ga komandiramo s tipkovnico in miško. Računalniki zmorejo bistveno več. Bistveno več ljudi jih uporablja. Bistveno več je programov. Bistveno več je programerjev. Bistveno večja je razlika med tem, kar vzamemo iz škatle ob nakupu, in tem, kar potem dejansko uporabljamo. Bistveno več si nalagamo na računalnik, ker hočemo povečati njegovo uporabnost in svojo storilnost (in/ali zadovoljstvo ob uporabi). Bistveno več je ljudi, ki jim uporabniki posredno ali celo nevede dovoljujemo, da se nam vtikujejo v računalnik. Vse to je postalo normalno, norma. Čeprav proizvajalci tržijo izdelke s sugestijami, čému naj bi naprave služile, nas v bistvu prepuščajo lastnim potrebam, pa tudi fantazmam o doseganju učinkov s pritiskanjem na gumbe namesto z resnim delom.

Zato Applov iPad pozdravljam. Prepričan sem, da je to prava smer razvoja uporabnega računalništva, smer minimalistične preprostosti, čiščenja odvečne navlake, fokusa na bistvene opravke, in da je iPad le prva naprava za tiste, ki jih računalniški friki že od nekdaj kličejo telebani. Ti so bili vedno za nekaj prikrajšani in celo zasmehovani. Šele z njihovo integracijo v računalniško skupnost bo uporaba računalnikov postala res popularna in prijetna in drugačna od tiste, ki jo že desetletja diktira tehnično arogantna elita. To pa je tudi pogoj, brez katerega računalniki ne bodo koristili medijem, ampak jih bodo samo še naprej najedali.