"Odlikovanje, ki ga je Ertl prejel takrat, ni kdo ve kako ugledno," je David Tasič, aretirani Mladinin urednik, prhnil predvčerajšnjim. Govoril je sklonjen pred velikim sefom v svoji pisarni, iz katerega je drugo za drugo zlagal desetine škatel z jugoslovanskimi odlikovanji: ordene narodnega heroja, ordene jugoslovanske zastave, odlikovanja narodne osvoboditve, ordene vojne zastave, ordene dela, ordene republike, dela, bratstva in enotnosti. Miza je bila kmalu polna kovinskih ploščic, nekaterih obdanih z bleščečimi kamni in pozlačenih, drugih zamolklo utopljenih v sivino. Pridružila so se jim odlikovanja Avstro-Ogrske, SHS, Mussolinijeve Italije in drugih držav, ki jih je že požrla zgodovina. Proti koncu sefa so prišli na vrsto jugoslovanski redi republike - z zlatim, srebrnim in bronastim vencem. Ob boku ordenov velike jugoslovanske zvezde, najprestižnejših Titovih odlikovanj, odetih v drage kamne, ki so jih prejemali državniki, kot so bili Nehru, Naser, Ceausescu in kraljica Elizabeta II., so bili - sive ploščice, obešene na trak - videti res skromni.
"Takšno odlikovanje, red republike, je pisarna za odlikovanja pri federaciji podeljevala za zasluge za ohranjanje jugoslovanske skupnosti, za dobre odnose med narodi, za splošne civilne zasluge. Ne gre za vojaško odlikovanje, pač pa odlikovanje, ki so ga prejemali politiki in policisti," pripovedujel Tasič, ki je danes eden najuspešnejših zbiralcev odlikovanj v državi. "Odlikovanj ne zbiram, ker bi bil častilec teh režimov, temveč zato, ker prek njih spoznavam zgodovino," je namignil. "Dovolj je, da pregledamo odlikovanja nekega posameznika, in izvedeli bomo veliko o tem, kaj je počel, pa tudi, ali je bil v družbi zaželen ali nezaželen." Kot primer je razgrnil pripoved o življenju znanega slovenskega znanstvenika in kulturnika (zaradi zaščite interesov otrok smo prikrili ime, op.p.), čigar odlikovanja ima v svoji zbirki. "Poglejte, v času kraljevine je prejel dve veliki odlikovanji, orden svetega Save in orden kraljeve krone," je odpiral škatlice. "Po drugi svetovni vojni, v času socializma, ni štirideset let dobil ničesar, potem pa mu je Milan Kučan v devetdesetih podelil častni znak svobode."
V jugoslovanski socialistični družbi je bil sistem odlikovanj zelo razvejan in je imel natančno odmerjeno vlogo v vzpostavljanju družbenih razmerij. "Glavna odlikovanja so si 'zaslužni', kot sta bila Kidrič in Maček, razdelili na začetku, v štiridesetih in petdesetih," je Tasič potegnil vzporednico, ki se vleče skozi vse državne sisteme. "Kasneje je bilo do odlikovanj in privilegijev, ki so se z njimi povezovali, čedalje težje priti." Tisti, ki jim je uspelo denimo s pričanjem kolegov "dokazati", da so bili prvoborci, torej nosilci partizanske spomenice 41, so bili upravičeni do višjih plač, pokojnin in brezplačnih voženj z javnim prometom. "Teh je bilo v nekem trenutku v vsej Jugoslaviji sedemindvajset tisoč," se je nasmejal Tasič. "Znano je, da je Tito nekoč dejal, da če bi leta 1941 res imel toliko borcev, bi že tedaj dobil vojno." Odlikovanja so bila način, kako ustvariti v družbi hierarhijo, pravi Tasič. "Tistemu, ki je odlikovanje dobil, so rekli, da je perspektiven in priden, drugi pa niso bili takšni. V socializmu je odlikovanje predstavljalo nekakšno osebno legitimacijo."
Tasič, ki mu - kot pravi, zaradi estetike - ob bogatejših jugoslovanskih odlikovanjih zažarijo oči, je do današnjih slovenskih odlikovanj kritičen. "Tako kot so zastavljena, že od vsega začetka v družbo vnašajo razdor. Nepremišljeno podeljevanje visokih odlikovanj nekomu, ki je potencialno sporna osebnost, težko razumem. Odlikovanja so simbol države in z njihovo podelitvijo državne vrednote povezuješ z osebnostjo kot celoto. Odlikovanje ne more biti povezano zgolj z enim dejanjem. Ne govorim zgolj o Ertlu in ne govorim revanšistično. Govorim o moralni meji." Tasič je v roki potežkal jugoslovansko odlikovanje in rekel, da so ga lahko v prejšnji državi prejeli samo tisti, ki so moralno ustrezali državi. "Gledano z njihove perspektive, seveda. Če je nekdo dobil odlikovanje v prejšnji državi, potem ta opcija ne more biti enaka tudi za Slovenijo. Saj nimamo enakih vrednot." Poleg tega, pravi Tasič, so slovenska odlikovanja nespretno oblikovana. "So kot nekakšna prostozidarska znamenja, manjkajo jim osnovni državni simboli," je ocenil. "Ko je angleška kraljica prišla na obisk k slovenskemu predsedniku, je s seboj prinesla eno najvišjih odlikovanj svojega kraljestva, predsednik pa ji je v zameno izročil naše najvišje priznanje, red za izredne zasluge. Primerjava je bila komična, saj je slovensko odlikovanje videti zelo skromno v primerjavi s tistim, ki ga je podelila kraljica. Res pa je, da so na splošno odlikovanja že iz mode - niso ne pomembna ne moderna."
